SEZNAM BLOG OBJAV

Okrogle obletnice 2019

— Piše:

Radio_Student_crew_portrait_2012_photo_Marinka_Stanko

Tudi v letu 2019 kar nekaj organizacij obhaja častitljive jubileje. Odprli smo “piflarjevo zbirko” na portalu Culture.si, pričeli brskati ter jih nekaj našteli spodaj.

310-obletnica (ustanovljen 1709)
Kapucinski arhiv in knjižnica samostana v Škofji Loki
Arhiv skriva tudi Škofjeloški pasijon, najstarejši dramski tekst v slovenskem jeziku.

120-obletnica (ustanovljena leta 1899)
Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU)
Najstarejša zveza slovenskih likovnih umetnikov, katere člani so spodbudili tudi ustanovitev Narodne galerije Slovenije, Moderne galerije ter Akademije za likovno umetnost in oblikovanje.

100-obletnica (ustanovljena 23. julija 1919)
Univerza v Ljubljani
Z “Zakonom o Univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovenci v Ljubljani” je začasno narodno predstavništvo v Beogradu julija 1919 sprejelo zakon, ki je v Ljubljano postavilo univerzo. Prvi popolni programi so potekali na Pravni, Filozofski, Tehniški in Teološki fakulteti, dvoletni program pa na Medicinski fakulteti.

80-obletnica (ustanovljen leta 1939)
Loški muzej Škofja Loka
Prva lokacija muzeja je bila v škofjeloški mestni hiši, po drugi svetovni vojni je muzej zaživel v gradu Puštal, leta 1959 pa so ga dokončno umestili v Loški grad.

70-obletnica (ustanovljena leta 1949)
Mestno gledališče ljubljansko
Drugo največje dramsko gledališče v Sloveniji je eno produkcijsko najbolj aktivnih gledališč na naših tleh.
Inštitut Jožef Stefan
Največji slovenski znanstveni center, ki pogosto sodeluje tudi s slovenskimi umetniki in umetnicami.

50-obletnica (ustanovljen leta 1969)
Radio Študent
Naš najljubši radio.

40-obletnica (ustanovljena leta 1979)
Čevljarski muzej, Turnišče
Čevljarski muzej je odprla legendarna tovarna Planika.
Grumova nagrada
Grumova nagrada je najpomembnejša slovenska nagrada, ki jo na Tednu slovenske drame podeljujejo za najboljšo novo nastalo slovensko dramo.

30-obletnica (ustanovljeni leta 1989)
Ljubljanski mednarodni filmski festival – LIFFe
Največji kulturni dogodek “hrama slovenske kulture” Cankarjev dom.
K4
Nekoč eden najbolj legendardnih slovenskih klubov.
Strip Core, Forum Ljubljana
Kolektiv, ki od leta 1992 izdaja revijo Stripburger, od leta 2008 pa organizira tudi festival Svetlobna gverila.

20-obletnica (ustanovljena leta 1999)
Mini Teater
S svojim programom Mini Teater res ni mini, saj od leta 2005 organizira tudi Festival srednjeveške in renesančne glasbe.
Druga godba
Društvo Druga godba organizira največji slovenski festival glasb vseh sveta.

10-obletnica (ustanovljeni leta 2009)
Center urbane kulture Kino Šiška
Največji center urbane kulture v Sloveniji z več kot 300 glasbenimi, gledališkimi, plesnimi in razstavnimi dogodki na leto.
Festival nasedlega kita
Edini svetovni festival, posvečen nasedlim kitom.

Na sliki: Ekipa sodelavcev Radia Študent, 2012. Fotografinja Marinka Stanko. Vir: Culture.si, CC-ND.

 

Pripravil Rok Avbar

SEZNAM BLOG OBJAV

Uvod v časovnico brenčavk na področju kulture

— Piše:

Jože Vogrinc se v knjigi Pojmovne prikazni (Studia Humanitatis, 2015) ukvarja z izrazi, ki so ga “zbodli v oko kot humanista in družboslovca.” Pod drobnogled tega že zbodenega očesa vzame pojme, kot so komoditizacija, koncept, negativna rast, videna kot, najtrofejnejši in – po našem mnenju absolutna zmagovalka – generični žanr. To so izrazi nekega časa, brenčavke, če dovolite prenos iz angleške buzzword, ki obeležujejo neko obdobje, četudi je njihova raba včasih napačna, nenavadna, povsem nelogična, ali pa nas, ker nikakor ne prenesemo povzpetništva prek velikih besed in tujk in neologizmov, kratko malo iritirajo, pardon, živcirajo.

Menda je bila pred leti vsak dan beseda dneva oplajanje – tako nam je povedel eden izmed programerjev na Ljudmili -, tu so bile godbe in diskurzi, danes pa – če gre soditi po recenzijah glasbenih dogodkov – domala vse poteka na raznih stičiščih, sicer pa so stvari v jukstapoziciji, kar je morebiti konsekvenca nekih drugih kuriozitet.

Prejšnji dan smo se pogovarjali z Almo R. Selimović, vodjo razvojnih programov v Bunkerju, in jo povprašali o njej najbolj zanimivih brenčavkah. Med favorite je dodala hibrid, katerega vse pogostejša raba v angleški različici je razvidna že iz, recimo Googlovega grafa, medtem ko je drugi favorit – lapidarno – v zadnjih dvesto letih nekoliko bolj enakomerno uporabljen, a z manjšim upadom v zadnjih letih, kar pa, glede na pomen besede – jedrnato – niti ni presenetljivo.

image

Graf 1: prikaz prisotnosi besede hybrid na Google Ngram Viewer.

image1

Graf 2: prikaz prisotnosi besede lapidary na Google Ngram Viewer.

Nina Dragičević

SEZNAM BLOG OBJAV

O spletu s producenti: festival Pixxelpoint

— Piše:

43660210_2209535529288752_4108843196010725376_n

Že od leta 2000 v organizaciji Kulturnega doma Nova Gorica poteka Pixxelpoint, mednarodni festival sodobnih umetniških praks. Ker gre za festival, ki je “internete razumel še preden so bili popularni”, smo k pogovoru o spletu in spletnem komuniciranju povabili Pavlo Jarc, direktorico Kulturnega doma Nova Gorica.

Pavla Jarc (1971), diplomirana umetnostna zgodovinarka, muzejska svetovalka, že skoraj dvajset let deluje v slovenskem kulturnem prostoru. Od leta 2000 je vodja mednarodnega festivala sodobnih umetniških praks – Pixxelpoint, ki se vsako leto odvija v Novi Gorici in sosednji Gorici, od leta 2004 pa tudi direktorica Javnega zavoda Kulturni dom Nova Gorica. V letu 2015 je postala predsednica Združenja kulturnih domov in ustanov Slovenije – KUDUS.

Pozdravljeni Pavla, ste organizatorka enega od festivalov, ki splet resnično razume in ga med drugim skozi najrazličnejše umetniške prakse tudi problematizira. Zato je vprašanje, kakšno vlogo ima za vas kot producente festivala spletno komuniciranje, toliko bolj tehtno? Kje vidite omejitve, pasti, kaj po vašem mnenju “deluje” in po čem prepoznate uspešnost spletnega komuniciranja? Prav tako me zanima, ali festival s takšnim poreklom še verjame v “ne-spletno” oglaševanje in kakšno je razmerje med vloženimi sredstvi v obe obliki, tj. spletno in “ne-spletno” oglaševanje?

PJ: Spletno komuniciranje postaja vse pomembnejši kanal za oglaševanje in promocijo našega festivala, s pomočjo katerega nagovarjamo svoje ciljne javnosti. Skozi zgodovino festivala so se komunikacijske strategije sicer spreminjale, nadgrajevale, a glede na naravo in vsebino Pixxelpointa, ki bo letos potekal že 19. leto zapored, že od vsega začetka uporabljamo spletno stran, kjer se trudimo, da je v festivalskem obdobju vedno aktualna, za obiskovalce informativna, enostavna in pregledna, pa tudi dovolj vizualno privlačna. Druge oblike spletnega komuniciranja, ki se jih poslužujemo ter so vse bolj razširjene in priljubljene, so seveda socialna oziroma družbena omrežja. Prav tu nas čaka še veliko dela, kako čim bolj optimalno izkoristiti njihov potencial ter doseči večjo prepoznavnost festivala in razširitev njegove vsebine v javnosti. Zelo učinkovit je tudi t. i. e-novičnik, ki ga tedensko pošiljamo na naslove tistih, ki so izrazili željo po tedenskem prejemanju informacij o dogajanju v naši instituciji. Še vedno pa prisegamo tudi na kot pravite “ne-spletne” oziroma klasične oblike oglaševanja, saj verjamemo v njihovo učinkovitost. Za tovrstno oglaševanje porabimo večino sredstev namenjenih za oglaševanje, kjer največji strošek predstavljajo predvsem oblikovanje in tisk plakatov, letakov, vabil in kataloga. Vse to namreč izdajamo ob vsaki ediciji festivala, saj menimo, da mora kljub spletni platformi za nami ostati tudi fizična sled, v papirni obliki. Promocijsko gradivo uporabimo tudi v digitalni obliki za spletno komuniciranje, zlasti na socialnih omrežjih, ki je vse bolj aktualno, saj je hitro, cenovno zelo ugodno in omogoča, da se uporabniku poleg teh vsebin približamo tudi na atraktiven način z objavljanjem video oglasov in fotografij tako umetniških del kot dogajanja na samih dogodkih.

Pixxelpoint že od samega začetka skrbi tudi za arhiviranje festivalskih vsebin. Kje vidite priložnosti, ki jih arhiviranju omogoča splet in kako ocenjujete skrb za spletno arhiviranje v slovenskem kulturnem prostoru?

PJ: Bogata zgodovina delovanja festivala mora biti trajno dostopna stroki in širši javnosti, zato se vseskozi posvečamo tudi arhiviranju bogatih festivalskih vsebin tako na spletu kot v fizični obliki. S tem zgodovinimo projekt in umetnost, ki jo festival obravnava, za širše kulturno okolje in jo tako na nek način ohranjamo pri življenju. Mislim, da se pri nas sicer vedno bolj zavedamo vloge in pomena spletnega arhiviranja, a na tem področju čaka institucije, razne producente in druge kulturne akterje, predvsem pa naše javne arhive, ki so dolžni skrbeti za ohranjanje in varovanje gradiva tudi v elektronski obliki, še veliko dela in novih izzivov. V naši instituciji smo se s tem ‘trdim orehom’ že spopadli in prizadevamo si, da nam v obilici dela znotraj relativno zelo majhnega kolektiva, pri arhiviranju kakšna vsebina ne uide. Glede na sistemska pričakovanja, bi namreč morali imeti dodatnega sodelavca, ki bi se v luči zadoščanja pričakovanj lahko posvečal samo področju arhiviranja.

Družbena omrežja so za vse producente pomenila manjšo revolucijo v načinu komuniciranja z njihovimi javnostmi, mnogokrat tudi za ceno zanemarjanja lastne spletne infrastrukture. Mnoge spletne strani producentov služijo le kot informacijsko središče. Kako vi dojemate vaša spletišča in uporabo družbenih omrežij, dajete prednost slednjim ali je v ospredju uredniško delo na spletni strani?

PJ: Spletno stran in družbena omrežja dojemamo kot pomembno komunikacijsko platformo, kjer uporabnikom nudimo podrobne informacije o naših dogodkih in jim na razne načine poskušamo približati naše festivalske in redne vsebine. Družbena omrežja so odličen spremljevalec in podpora uradni spletni strani, ki je dnevno ažurirana, s čimer se je večkrat poslužimo kot odskočno desko za mnogotere ‘poste’na družbenih omrežjih. Bistvo namreč vidimo v tem, da povezavo do naše spletne strani čim pogosteje uporabimo z namenom, da ljudje tudi sami od sebe poiščejo na njej sebi zanimive vsebine, ne da bi za to nujno potrebovali ‘družabni opomnik’. Za vse te oblike komuniciranja, ki so, roko na srce, precej zamudne, a hkrati nujne, v zavodu skrbimo sami.

Vsi producenti s kilometrino in izkušnjami, ki jo imate tudi vi, poznate najrazličnejše buzzwords, s katerimi ste se srečali pri svojem delu, od diskurza, zvočne krajine, režijske poetike, če navedemo samo nekatere zimzelene. Katere od teh “brenčavk” so vam ostale v spominu in se nasmejite ob zavedanju, kako prepogosto ste jih uporabljali?

PJ: Od vaših naštetih prednjači brenčavka diskurz, naj omenim še kulturne in kreativne industrije, globalizacija, preizpraševanje … Nekatere brenčavke so postale zelo priljubljene in so se kar ugnezdile v naš jezik, nekatere pa so prav smešne, saj so precej nerodno sestavljene oziroma preveč dobesedno prevedene iz angleščine. Velikokrat se mi zdi, da se jih uporablja zgolj zato, ker je to “in” ali pa kot neko mašilo.

Čeravno sva govorila o spletni komunikaciji, naj za konec podam svoje mnenje tudi okrog brenčavk na medmrežju. Kljub temu, da je spletni jezik res nekaj posebnega in da večina izrazov sloni na anglosaksonskem izrazoslovju sem mnenja, da je ohranjanje slovenske besede, govorjene in predvsem pisane, maksima, h kateri bi morali težiti vsi kulturniki, še posebej tisti, ki svoje poslanstvo opravljamo v javnih zavodih in javnih medijih. Ne pozabimo, čeprav morda zvenim nekoliko arhaično, da je prav slovenski jezik osnova naše kulture, temelj obstoja naše samostojne države in nacije. To si velja zapomniti.

Povezave:
Spletna stran festivala Pixxelpont: http://www.pixxelpoint.org/index_si.html
Kulturni dom Nova gorica na Culture.si: https://www.culture.si/en/Nova_Gorica_Arts_Centre
Festival Pixxelpoint na Culture.si: https://www.culture.si/en/Pixxelpoint_International_Festival_of_Contemporary_Art_Practices
In na Kulturniku: https://kulturnik.si/search?q=Pixxelpoint
Pixxelpoint arhiv (2000-2010): http://www.pixxelpoint.org/2011/archive.html