SEZNAM BLOG OBJAV

Spletne umetnosti

— Piše: Uredništvo

Glede na to, da se danes, morda bolj kot nekoč, sprašujemo, kako je z umetnostjo v dobi zaprth kulturnih institucij, in kontempliramo o podobi umetnosti na internetu, se velja spomniti spletne umetnosti, ki je, kot nakazuje že ime, spletno platformo uporabila ne za odlagališče, pač pa za potencialni material in vsebino umetnosti. Spletna umetnost oziroma net art ima relativno dolgo zgodovino (na hitro si o njej lahko preberemo na Wikipedii, kakopak) in očitno tudi nenehno aktualnost. Četudi je klikanje že zdavnaj prenehalo biti zanimivo početje in se je preobrazilo v vsakdanjo nujnost, neizogibno povezano z delom, po novem tudi s sodelovanjem staršev v izobraževalnih procesih, in je zato morda predlog, da preklikajmo še kaj, neprimeren, naj vendarle opozorimo na nekaj “velikih imen” na področju internetnih umetnosti:

Olia Lialina >>>

Joan Heemskerk in Dirk Paesmans alias JODI >>>

Skawennati >>>

Michael Mandiberg >>>

Daniel García Andujar >>>

Albertine Meunier >>>

Teo Spiller: net.art net.art.trade; Vir: Wikipedia

Seveda pa ne smemo spregledati dogajanja na področju spletne umetnosti v lokalnem okolju. Spomnimo naj torej na delo Vuka Čosića, Hommage Mondrianu v avtorstvu Tea Spillerja, mnoge projekte Igorja Štromajerja in Jake Železnika ter na delo ekipe okrog spletnega zina Kimoto Timota.


V tistih vse manj redkih trenutkih, ko se nam zdi, da nam internet predvsem para živce, se velja spomniti, da iz njega izhajajo izjemno zanimiva umetniška gibanja. Sicer pa prav gotovo ni internet tisti, ki spravlja v norost, morda pa je kaj drugega:

Grafit v bližini ljubljanske železniške postaje. Vir: blog Around the World in 365 Days
Grafit v bližini ljubljanske železniške postaje. Vir: blog Around the World in 365 Days


Grafit v bližini ljubljanske železniške postaje. Vir: blog Around the World in 365 Days

SEZNAM BLOG OBJAV

Novice iz sveta kulture in umetnosti

— Piše: Uredništvo

Če smo že govorili o knjigah: Na Javni agenciji za knjigo RS predpisujejo najnižje avtorske honorarje, ki jih morajo izplačati založniki, izbrani na razpisih in pozivih agencije, ki imajo z agencijo sklenjeno pogodbo o sofinanciranju. Najnižji honorar za eno avtorsko polo (pribl. 16 strani) izvirnega literarnega teksta je v Sloveniji 365 eur. Za avtorsko polo prevoda naj bi prevajalec ali prevajalka dobila najmanj 282 eur. Medtem je bil neki belgijski tekmovalni golob, da, golob, menda prodan za 1.600.000 eur. Sklep je na dlani: bolje golob v roki kot pa knjiga … kjerkoli?

Mary Wollstonecraft (1759–1797) je bila angleška pisateljica, filozofinja in borka za pravice žensk. Mati feminizma, ji pogosto pravijo. Skrajni čas je bil, da se ji rojstni London posveti, mar ne? No, in se je. Angažirali so angleško kiparko Maggi Hambling in ji postavili spomenik. Da za to delo niso angažirali kiparja, pač pa kiparko, je v družbi, kakršna je, samo po sebi vedno znova izjemen dosežek. Toda zgodba se ne konča pri tem. Skulptura sicer ni izrecna upodobitev Wollstonecraft, predstavljala naj bi vse ženske. A kljub temu je povzročila – internet pa omogočil – izbruh feminističnih kritik. Zakaj morajo biti skulpture žensk vedno upodobitve golih žensk? Zakaj morajo vedno imeti tako tipično perfektne poteze? Dajmo, slecimo Kolumba, nenazadnje pa tudi Prešerna iz tistih slojev plaht. 

Naslednje leto bo 110. obletnica rojstva virtuozinje na tereminu Clare Rockmore. Letos, ko sta na delu pandemija in zapiranje javnega življenja, večkrat slišimo, da v ospredje prihajajo zvoki “narave” in živali, ki so uzurpirale prostor, ki ga je najprej uzurpiral človek. A morda je zdaj tudi čas, da se obrnemo k nekoliko nevsakdanjim zvočnim konstruktom. Recimo, k zvokom teremina. Ta instrument je bil izumljen pred 100 leti, navdušil javnosti in nato bil poslan v pozabo. Kulturna redakcija hiše BBC se ga zdaj spominja v prav finem preglednem članku. Spomnimo tudi, da je v tukajšnjem prostoru pred leti deloval Theremidi Orchestra, ki je bil ustanovljen po zaključku tridnevne delavnice izdelovanja teremin in theremidi fizičnih vmesnikov na Ljudmili. Zasedbo so sestavljali: Ida Hiršenfelder, Dare Pejić, Tina Dolinšek, Robertina Šebjanič, Saša Spačal, Dušan Zidar, Luka Frelih, Tilen Sepič, Simon Bergoč, Borut Savski, Isac Petruzzi, Ian Soroka in Matic Urbanija.

Clara Rockmore igra Saint-Saënsa
SEZNAM BLOG OBJAV

Novi literarni zakladi

— Piše: Uredništvo

Zdi se, da se nam želi na vse pretege približati prepričanje, da so knjige skrajno nepomembne za človekov kulturni razvoj, bralna kultura prav tako, pismenost prav tako. O tem je med drugim nedavno tega razmišljala tudi pesnica Nataša Velikonja za spletni časopis Društva slovenskih pisateljev Vrabec anarhist. Medtem ko so knjigarne zaprte, pa vendarle nekje, v temnih kotih, pod temnimi vrati in nasploh stran od velikih luči nastajajo izjemna literarna dela. Naj torej opozorimo le na nekaj, res le na nekaj novejših literarnih pridobitev v tem prostoru:

Letos smo dobili novo knjigo pesnice Maje Vidmar Pojavi (LUD Literatura), pri isti založbi pa je svoje pesmi izdal tudi Peter Semolič. Pri LUD Šerpa sta objavila pesnika Dejan Koban in Tone Škerjanc. Da je pesnik Iztok Osojnik jako prolifičen avtor, verjetno ni treba poudarjati (a pravkar smo). Letos je objavil ne eno, ampak dve novi pesniški zbirki: Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije (Hiša poezije) in Maraton puhlosti in nesmislov (Polica Dubova). Mimogrede, med bralci v Sloveniji, in že teh je relativno malo, je še najmanj tistih, ki posegajo po poeziji. Predlog je seveda naslednji: včasih je še kako smiselno biti v manjšini.

Založba ŠKUC je poskrbela za prvi evropski knjižni prevod pesmi afroameriške feministične in lezbične avtorice Pat Parker v prevodu Nataše Velikonja ter pesniško biografijo Arthurja Rimbauda, katerega pesmi je prevedel Brane Mozetič, knjigo pa sestavil Matjaž Lunaček

Medtem je Sara Virk prevedla za založbo Litera romaneskni prvenec argentinske pisateljice Samante Schweblin Varna razdaljaLuna J. Šribar pa je pri isti založbi izdala kratkoprozni prvenec Konstrukt d. b. o. (Litera).

Založba Goga se je v zadnjih mesecih posvetila objavi prevodnih del: roman In njegovo ime bo Maejolijn van Heemstra je izšel v prevodu Staše Pavlovič, roman Pajtima Statovca Moj mačkon Jugoslavija pa je prevedla Julija Potrč Šavli.

Na področju družbenih teorij, sociologije in filozofije se je prav tako zgodilo več, kot bi lahko zaobjeli v eni kratki objavi. Franček Drenovec je za Založbo *cf. brskal po marksizmu in nas razveselil s knjigo V skritem raju kapitalizma. S knjigo Ideologija in ideološki aparati države, ki je v prevodu legendarne Zoje Skušek izšla že leta 2018, se je oktobra proslavljalo rojstni dan Louisa Althusserja (in aktualnost same knjige). Študija Dejana Aubrehta Tesnoba, dolgčas in obup prav tako ni nova, izšla je leta 2013 pri založbi Analecta, a se zdi, da na aktualnosti res ni izgubila. Kakorkoli že, čaka nas tudi še kar nekaj knjig iz založbe Studia Humanitatis.
Spomnimo naj seveda tudi na to, da se da mnoge knjige ne le kupiti, pač pa tudi izposoditi. Temu je namenjena spletna knjižnica Biblos.

SEZNAM BLOG OBJAV

Sicer pa …

— Piše: Uredništvo

Nekaj novic iz sveta umetnosti:

Journal of Cultural Heritage je objavil članek Pascala Cotteja, ki je skoraj petnajst let razvijal novo tehnološko metodo za analizo slik. Ugotovil je, da se pod Mona Liso skriva marsikaj, kar je očesu nevidnega. Članek je dostopen tule, povzetek o avtorjevem procesu in ugovitvah pa je objavljen tule. Nas pa zanima, kaj bi pokazala takšna skeniranja slik, nastalih na Slovenskem. Recimo, ali bi slika Saše ŠantelaKoncil slovenske glasbe (1936) utegnila razkriti, oh, kaj pa vemo, kakšno skladateljico? Ne, a?

V ZDA so septembra podelili televizijske Emmyje, v Sloveniji pa v teh dneh filmske Vesne. Pa Nobelovo nagrado pesnici Louise Glück, tokrat brez Handke fiaskov. Pričakuje pa se še raglasitev prejemnice ali prejemnika Jenkove nagrade, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev. Nominiranke in nominiranci so: Jana Putrle Srdić – Oko očesu vrana (Center za Slovensko Književnost, 2020), Maja Vidmar – Pojavi (LUD Literatura/Prišleki, 2020), Lucija Stupica – Točke izginjanja (LUD Literatura/Prišleki, 2019), Uroš Zupan – Sanjska knjiga (Cankarjeva založba, 2020), Brane Mozetič – Sanje v drugem jeziku (ŠKUC/Lambda, 2018).

Na plan je prišlo na stotine homoerotičnih risb angleškega slikarja Duncana Granta (1885–1978), člana skupine Bloomsbury. Risbe so nastale v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja, nato pa v diskretnosti predane avtorjevemu prijatelju Edwardu Le Basu. In tako dalje, dokler niso, kljub pogoosti usodi homoseksualnih umetniških del, ki je uničenje, pristale pod nekega gledališkega oblikovalca. Ta jih je privlekel iz klozeta. Človek ne more, da se ne bi vprašal, kaj vse se skriva v omarah na Slovenskem.

Duncan Grant and John Maynard Keynes photographed facing each other c.1913.

Duncan Grant in njegov ljubimec, ekonomist John Maynard Keynes. 
Vir: Wikipedia

Oktobra se, tako kot vsak mesec, zgodi vse. Oktobra leta 1876 se je, poroča Kamra, rodila Meta Baš, slovenska amaterska gledališka igralka. Prav tako oktobra je izšla naslednja številka Slovenke: glasila Slovenske protifašistične ženske zveze za Primorsko, v katerem najdemo ugotovitev, strnjeno v en sam članek: Naše žene čakajo velike naloge. Obenem pa je oktober tudi mesec rojstva Margaret Thatcher, zato raje ne nadaljujmo.

Vir: dLib.si, Slovenka (oktober 1944), letnik 2, številka 7a

New York je v pričakovanju razkritja kipa Meduze na mestu, kjer je bilo sojenje tistemu nadlegovalcu žensk Harveyu Weinsteinu. Kot je to značilno za sodobno razumevanje feminističnih gest v glavnem toku, dela ni ustvarila kiparka. Avtor je Luciano Garbati. Feministična aktivistka Wagatwe Wanjuki je ob tem zapisala:

Vir: Twitter

SEZNAM BLOG OBJAV

Festivali – Kaj je že to?

— Piše: Uredništvo

Krasno leto, ni kaj. Tudi za kulturne in umetniške festivale. Festivalska forma spodbuja masovno združevanje ljudi, potem pa, na, konec združevanj in druženj. Vpliv koronavirusne pandemije na festivale v Sloveniji ni majhen. Kaotične razmere tega časa se povsem razjasnijo v Culture.si festivalski infografiki, ki spremlja količino in datumsko razporeditev obsežnega števila festivalov.

Za začetek: če smo jih lani detektirali okrog 200, smo jih letos zagrabili skoraj 50 manj. Poleg tega gre opaziti datumske prerazporeditve. Puf, trije festivalski meseci odpadejo. Sledi jesenska zgostitev, hitenje kulturniških producentk in producentov, da bi čimveč, kaj čimveč, vse stlačili v jesenske mesece, porabili tista sredstva, pa če se svet sesuje, da bi le nekako zagotovili vsem deležnikom, in teh ni malo, pričakovane honorarje.

Takole je to videti:
Leta 2019:


Leta 2020:

Toda, še enkrat, ne gre le za prestavljanja – in smart organizacijske manevre tipa prerazporejanje festivalske zgoščenosti na celoletne dogodkovne platforme –, ampak za dobesedno izpad festivalov. Jih je bilo preveč? Ne. Je kulture in kulturnikov lahko preveč? Ne.

Poglejmo si še, kaj se je zgodilo festivalom na posameznih področjih. Izpostavimo naj zlasti nove, vizualne in intermedijske umetnosti. Nikdar jih ni bilo absolutno mnogo.

Leta 2019:

Leta 2020:

Manj festivalov in krajši festivali. Pač manj. Ampak manj ni več. Ne v kulturi. Samo manj je.

Na področju glasbe:
Zaznali smo upad za vsaj 30 uveljavljenih festivalov. 30. Trideset. TRIDESET.

Leta 2019:

Leta 2020:

To ni nepomembno in o tem je bilo že ogromno napisanega še pred tole pandemijo. O tem so  pisali v mednarodni reviji za urbanistiko Cities (2019), raziskovali v globalni raziskavi The Power of Live (2019) in o tem razmišljali v knjigah Coughing and Clapping: Investigating Audience Experience (Routledge, 2016), The Future of Live Music (Bloomsbury, 2020) in drugod. Sori, Spotify, tega se ne da zamenjati s streamom muzike.

A videti je, da kljub neskončnim omejitvam, ki veljajo za kulturo, ne pa tudi za vsa druga združevanja ljudi, festivalneži nadaljujejo svoje delo. Do konca se ima zgoditi, upajmo, še kar nekaj glasbenih, gledaliških, filmskih, novomedijskih in drugih festivalov. Katerih, ugotovite z lahkotnim klikanjem po infografiki.