SEZNAM BLOG OBJAV

Jože Plečnik v svojih najbolj osebnih pismih

— Piše: Tadeja Lukanc

Letos mineva 150 let od rojstva največjega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika. Ob tej priložnosti je izšla prenovljena izdaja knjige Arhitekt Jože Plečnik v Italiji, 1898-1899. Prelomna besedila iz Plečnikovih pisem in delno ohranjenega dnevnika je deset let po njegovi smrti, leta 1967, v celovit opus prvič zbral njegov dober prijatelj France Stele. Da bi vsaj malo bolj uzrli, kakšen je bil slovenski genij arhitekture v svojih bolj zasebnih trenutkih.

Plečnik in France Stele vir: nakamniskem.si

Jože Plečnik je vedno hranil vsa pisma, ki jih je dobil in nikdar ni nobenega vrgel stran. Pisma, ki jih je pošiljal sam, pa se večinoma niso ohranila. Njegov najstarejši brat Andrej je kljub Plečnikovim prošnjam, naj tega ne stori, del njunih pogovorov zažgal. Ohranjena pisemska korespondenca je ena redkih priložnosti uvida v njegovo kompleksno osebnost. A tudi tukaj velja določena mera zadržanosti, opozori slovenski arhitekt Andrej Hrausky. Kot Plečnikov poznavalec pred desetimi leti sodeloval v strokovni skupini, ki se je trudila za vpis Plečnikovih del na Unescov seznam svetovne dediščine. V Narodni galeriji so pravkar podelili Plečnikove nagrade, najpomembnejše arhitekturno odličje pri nas. Med nagrajenimi je tudi skupina, ki je pripravljala vpis na Unescov seznam.

V Plečnikovem obdobju so si pisali nadvse vljudna pisma. Tudi, ali morda še posebej, če se niso marali. »Po izročilu njegovih učencev in sodelavcev izvemo nekaj o tem, kakšna oseba je bil. V nekaterih pismih, tudi v teh iz Italije se vidi, da je imel dve skrajnosti, ali je bil popolnoma zaverovan sam vase, ali pa čisto depresiven. O tem je toliko težje izvedeti več, ker so bili strašno prijazni drug do drugega. Plečnik se je točno zavedal, da bo njegova hranjena pisma v prihodnosti nekdo bral. Zmeraj je pisal bolj skromno in vljudno kot je morda bil sam. Včasih lahko v pismih opazimo, da so nalašč kot bi bila napisana v rokavicah,« pravi Hrausky. Plečnika so redko videli jeznega. Znano je, da je bil na bojni nogi s še enim začetnikom moderne slovenske arhitekture in urbanizma, Ivanom Vurnikom. Kljub temu sta si pisala in čestitala za božič, rojstni dan ali pa za v tistih časih še pomembnejši praznik – god. »Z današnjimi očmi je težko dojeti, da je bilo takrat drugače. Ker je teh pisem zelo veliko in je v njih vse sorte balasta, se je Steletu morda zdelo, da je bil v pismih iz Italije in dnevniških zapisih Plečnik še najbolj resen, konsistenten, najbolj zavzeto je opisoval, kaj je doživljal.«

Pozabljeni pionir

Na vrhuncu arhitektove kariere je v Ljubljani krožila šala, da prestolnico zidajo trije gospodje: inženir Matko Prelovšek, tedanji direktor gradbenega urada v ljubljanski mestni upravi, France Stele in Jože Plečnik. Vloge med njimi so bile jasne: Prelovšek naroča, konservator Stele dovoljuje in Plečnik zida. Stele je danes razmeroma pozabljen intelektualec z razburljivo, skoraj filmsko zgodbo.

Je slovenski pionir umetnostne zgodovine in restavratorstva, ki je študiral na Dunaju pri priznanemu profesorju Maxu Dvořáku. Dunajska konservatorska šola je bila takrat ena najnaprednejših na svetu, Stele pa eden najboljših Dvořákovih učencev. Profesor se je zanj zavzemal, mu veliko pomagal in ga takoj po diplomi usmeril v umetnost na Kranjskem, ki je bila takrat še neraziskana. Stele je doktoriral iz kranjskega srednjeveškega slikarstva in je prvi, ki se je s tem profesionalno ukvarjal. »Dunajska šola je bila malo posebna. Dvořák je bil še pred prvo svetovno vojno zagovornik ohranjanja kulturne dediščine na osnovi avtentičnosti. Konec 19. stoletja je bilo namreč polno romantičnih pristopov, pri čemer je veljal nekakšen Disneyland sistem, da so iz starih gradov ali mest naredili to, kar se je njim zdelo fino, tudi če te zgradbe prej nikoli niso tako izgledale. Dunajska šola pa je zagovarjala resnico, pristnost, etičnost. Najpomembnejši je bil izvirnik,« pojasni Andrej Hrausky. Deset let po Dvořákovi smrti, leta 1931, so na prvem mednarodnem kongresu v Atenah, kjer je sodeloval tudi Stele, sprejeli prvo listino o ohranjanju in obnovi zgodovinskih spomenikov, ki je zahtevala konec samovoljnih rekonstrukcij pri njihovi obnovi. »Dvořák je postavil zelo zanimivo tezo, da ni samo vrhunska umetnost tista, ki jo je treba ohraniti, ampak je v vsakem okolju nekaj, kar izstopa kot najboljše. Tudi v nerazviti deželi, kar je bila takrat Kranjska, obstajajo spomeniki, ki so seveda nekaj vredni. To je zagovarjal tudi Stele.«

Navajo Indijanci in Celjski strop

Po evropski celini je začela lomastiti prva svetovna vojna, ki jo je Stele, po tem, ko so ga ujeli na ruski fronti, preživel v Sibiriji. Nato se je javil češkim legionarjem, s katerimi je odšel v Vladivostok, od koder so jih Američani z ladjami peljali na Japonsko, čez vso Ameriko, v Pariz. »Že ko je bil v Rusiji in ostalih daljnih deželah, je preučeval tamkajšnje narode in njihovo kulturo. Ko je prišel na Japonsko, se je takoj začel učiti japonščino ali pa indijansko v Ameriki. Videl je, da so na svetu različne umetnosti. Ko je prišel nazaj domov, je bil izjemno pripravljen. Za tiste čase je bil neverjetno razgledan, ker je videl toliko sveta. Preučeval je celo Navajo Indijance v Utahu. Tega ni počel noben Slovenec. Potem je prišel v Ljubljano in leta 1919 spet prevzel konservatorsko službo, ne le za Kranjsko, ampak celo Slovenijo,« pripoveduje Hrausky. Kot umetnostnozgodovinski Indiana Jones se je vozil po vsej slovenski deželi s svojim ogromnim fotoaparatom, s katerim je slikal čisto vse gradove in cerkve. »Praktično je vzpostavil celo umetnost v Sloveniji. On je bil recimo tisti, ki je našel Celjski strop, preden je sploh kdo vedel, da obstaja. Bil je neverjeten.«

Ni čisto jasno, kdaj sta se s Plečnikom spoznala. Ivan Vurnik mu je v pismih omenjal, da se dobiva s Steletom, da ob večerji spijejo kakšen kozarec vina, se pogovarjajo in debatirajo. Plečnika je pozval, naj se jim pridruži. »S Steletom sta postala izjemna prijatelja in zelo dobro sta sodelovala. Stele je bil kot znanstvenik, ki je ocenil, kaj je vredno in kaj ni. Plečnik je skupaj z njim sodeloval pri projektih, za katere nimamo natančnejših podatkov, ker so se ti zapisi izgubili, a znano je, da ko so Plečnika spraševali, kako bi kaj naredil, je on vedno Steleta vprašal, kaj si misli. Skupaj so prišli do zelo zanimivih in dobrih rešitev. Na Steletovo vlogo so po njegovi smrti nekoliko pozabili.«

Brez črvov

Plečnikova dvojna osebnost se vidi že v prvih pismih iz Italije, kamor se je v času svojega dozorevanja odpravil kot štipendist »rimske štipendije«, s katero je avstrijska vlada spodbujala mlade arhitekte in likovne umetnike, da bolje spoznajo svoj poklic z opazovanjem umetniških in arhitekturnih dosežkov na zahodu. Po priporočilu profesorja Otta Wagnerja se je nato odpravil še na Riviero, v Pariz in London. »Ko je prišel v Benetke, je otožno pisal: Kdo je dal meni ime arhitekt? V nekem drugem trenutku pa je popolnoma brez težav skritiziral najboljše arhitekte sveta. Kako se lahko 26 let star »mulc« spravi na Michelangela in Bramanteja? Baziliko Santo Spirito, eno najslavnejših renesančnih cerkva, ni prišel občudovati, ampak komentirati, kako bi on naredil bolje. Kritično je pristopal do stvari. Takšen je bil celo življenje,« nadaljuje Hrausky. Zanj ni bilo teoretičnih izhodišč, ki bi se jih moral držati. Vse je na novo premislil, zidal svoja pravila.

Hrausky izpostavi značilnost, ki je neizbežno tipična za vse dobre arhitekte. To je strastna vedoželjnost. Študij arhitekture ni kot medicina, kjer se nekdo specializira za srce, drugi za žile in tretji za zobe, pravi: »Kot arhitekt nikoli ne veš, kakšno naročilo boš dobil, lahko je to cerkev, hotel, tovarna. Ti se moraš naučiti razumeti življenje do te mere, da lahko vse to zasnuješ v svojem projektu, v svoji stavbi. Imeti moraš zelo široko znanje. Za vsako stvar, ki jo vidiš, hočeš vedeti, kako je bila narejena, kako deluje, iz česa je, čisto vse. Arhitekte vse zanima.« To je veljalo tudi za Plečnika. V knjigi pisem iz Italije je zanimivo, kako domačim piše o receptih iz dežel, po katerih je potoval. Vse si je zapisoval, celo to, kako so kuhali krompir. V pismu mu eden izmed bratov pravi, da bi si rad kupil zlato ribico. Plečnik mu je takoj narisal, kako mora akvarij izgledati, kako se prezračuje, o mehurčkih, in mu dal vedeti, s čim naj hrani ribo. Bil je človek, ki ga je napolnjevalo popolno obvladovanje vsega, ki je možno samo, če se z res veliko strastjo zanimaš za vse, je prepričan Hrausky: »Med potovanjem v Italiji je pod nekim oknom videl kamnoseka, ki je rezal kamen. Takoj je šel dol do njega in ga začel spraševati, koliko časa potrebuje, da prereže takšen debel kamen, vse je hotel vedeti, da si je lahko nato sam preračunal.«

Svojo etično držo poštenosti je poskušal razširiti na umetnost, na arhitekturo. Vedno je bil mnenja, da se je treba do materialov obnašati spoštljivo. Hrausky pravi: »Nekoč je vprašal, v čem je bistvo kamna. Kamen je trd in težek. Uporabljati ga je treba tako, da se vidijo njegove lastnosti. Če želite toplino, vzamete les. Les pa mora dihati, ne sme biti polakiran, mora biti obdelan z voskom in podobnimi stvarmi. Plečnik je imel o obdelavi materialov, ki jih je uporabljal zelo premišljeno, neskončno zgodb.« Denimo to, kako so kose lesa mesece namakali v vodi v apnenih jamah. Zaradi dolgotrajnega procesa se je les v vodi sčasoma tako izlužil, da ni več počil. Še danes v Plečnikovih oltarjih ne najdemo niti enega črva.

Javno in zastonj, a pod enim pogojem

Preziral je ljudi, ki so bili do drugih poniževalni, oholi. To ni razvidno zgolj iz pričujoče knjige. Od nekdaj je bil zelo kritičen do duhovščine, ki se je po njegovem mnenju tako prevzela, da je izgubila stik z ljudstvom. Ob prejemu Prešernove nagrade, ki je prišla skupaj z denarno nagrado, pa je ob svojih napetih odnosih s cerkvenimi predstavniki malo izzival, in to vsoto dal za nadškofov prestol v stolnici ter ga sam oblikoval. Proti koncu življenja, ko so mu na ljubljanski univerzi podelili častni doktorat in so bili udeleženci postrojeni v vrsto, da bi mu čestitali, je prišel do zadnjega in rekel: »Kje pa je nadškof?«

Z arhitekturo je želel spreminjati svet na bolje. Zares je verjel v to, kar je delal. Glede tega ga nihče ni mogel premakniti. Ko so začeli zidati Cerkev sv. Frančiška Asiškega v Šiški, je nalašč naredil obhod okoli oltarja, da so se bili župniki primorani srečati z ljudmi preden so prišli do zakristije. »Ko sem se o tem pogovarjal z današnjimi mladimi redovniki v tej cerkvi, je eden rekel: ‘Saj to nas tudi moti. Kar tam hodijo mimo nas.’ In sem rekel: ‘Ja, to je Plečnik hotel. Da se boste družili z ljudmi.’ Plečnik je mislil, da bi lahko spremenil odnos cerkvenih ljudi, da bi bili bolj v stiku z ljudmi tudi skozi arhitekturo cerkve,« pojasni Hrausky. Vsi njegovi projekti so bili javni in zastonj, a pod enim pogojem, doda sogovornik: »Da bodo naredili točno tako kot bo on rekel. Če je kdo karkoli spremenil, kakšno malenkost, brez da bi on to odobril, je preprosto odkorakal iz projekta, češ, da se ga to ne tiče več.« Loteval se je že znanih slogov, je pa izkazoval presenetljivo ustvarjalnost v zasnovah, zato pri njem noben most ni navaden most. Kot pove arhitekt Andrej Hrausky: »Delal je trge na vodi in drevesa na mostovih. Tudi za pokopališče Žale je bilo sprva mišljeno, da bo mrtvašnica, pa jih je Plečnik prepričal, da so naredili park s kapelami. To si je čisto na novo izmislil. Denimo NUK zanj ni bila knjižnica, kamor hodimo čitat knjige, ampak tempelj modrosti. Vsi njegovi pristopi so skrajno samosvoji. Nagovarjati je hotel s stvaritvami, ki jih vsak razume. V tem je neverjetno zanimiv.«

SEZNAM BLOG OBJAV

Arhitektura rešuje družbene probleme 1/3

— Piše: Nuša Zupanc

Arhitektura je samostojna kreativna praksa, ki se preko svojega delovanja venomer samoopredeljuje. To pomeni, da je njeno gonilo nenehno preizpraševanje. Ni ne umetnost ne oblikovanje, ampak je arhitektura. Ali, kot pravi ddr. Petra Čeferin, mednarodno priznana arhitekturna teoretičarka in utemeljiteljica arhitekturne teorije v slovenskem in mednarodnem merilu: arhitektura je arhitektura. Ustvarjati arhitekturo pomeni ustvarjati znotraj spektra kreativnih dejavnosti, katerih skupni imenovalec je prebijanje obstoječih omejitev bodisi v kontekstu prostora, besede ali skice. Arhitektura preko večplastnosti ponuja možnost uvida v nove možnosti in zajema vse od gradnje in razstave do teorije, besedil in načrtov. Ustvarjati arhitekturo v dobi tehno-fevdalizma pomeni, da se postaviš po robu stereotipom, omejujočim družbenim vlogam, vsakodnevno iščeš dobre rešitve in sklepaš kompromise z apetitom tržno naravnanih odločevalcev, investitorjev ali naročnikov. Z besedilom, ki je pred vami, želim izpostaviti slovenske posameznike, ki to večplastnost poosebljajo in jo vsakodnevno realizirajo skozi svoje delovanje in razmišljanje v lokalnem prostoru.

V raziskavi so vsi intervjuvanci prejeli tri enaka vprašanja:

1. Kateri problem mora arhitekturna stroka nujno takoj nasloviti? In kako?
2. Kaj zate pomeni napredek v arhitekturi?
3. Kakšne sistemske spremembe so nujne, da bomo še vedno delali arhitekturo?


Intervjuvanci so razvrščeni v tri sklope: Ustvarjati arhitekturo brez stavb (arhitekturni teoretiki, kustosi, aktivisti in publicisti), Učiti videti arhitekturo (arhitekti pedagogi z ljubljanske Fakultete za arhitekturo) in Novogradnja naj bo zadnja rešitev (arhitekti projektanti ter participatorni urbanisti).

Ustvarjati arhitekturo brez stavb

Ustvarjati arhitekturo brez stavb je prvi del širše zastavljenega raziskovalnega besedila z naslovom Arhitektura rešuje družbene probleme. Kako ključna je za samo arhitekturo arhitekturna teorija? Zelo. Vprašanja, ki se jih loteva teorija, so nujna za preboj trenutne situacije krize. Arhitekt, ki je sposoben pogledati globlje od produkta projektiranja, bo veliko hitreje prišel do uvida. Arhitektki in arhitekt, ki jih predstavljam v tem prvem delu raziskave, s svojim delovanjem dejansko prebijajo ustaljene predstave o arhitekturi in delujejo v javnem interesu. Prizadevanje za izboljšanje statusa javnega prostora kot skupne dobrine pa seveda ni pomembno le zaradi arhitekture same, ampak zaradi družbe, v kateri živimo in katere del je arhitektura. Arhitektura vpliva na človekov socialno-ekonomski položaj, na kar žal pogosto pozabljamo. Sami arhitekti se premalo zavzemamo za poduk o odgovornosti, ki jo ima arhitektura do družbe. Natančneje, premalo skrbimo za osveščanje družbe in posameznikov o pomenu arhitekture – ravno to pa s svojim afirmativnim delovanjem vsakodnevno izboljšujejo predstavljeni arhitekti. Izboljšujejo pa tudi razumljivost in dostopnost arhitekture, saj je vse preveč arhitektov govorno slabo artikuliranih in uporabljajo specialistični diskurz, to pa pogovore o prostoru in dobrih rešitvah oddaljuje od širše javnosti. To ni dobro, saj govorimo o pojavih, ki so skupni tako učenjakom kot osnovnošolcem. Ustrezen in jasen diskurz je temelj vsake stroke.

V prvem delu so predstavljeni Ajda Bračič, Katja Martinčič in Uroš Mikanovič.

Ajda Bračič je ustanoviteljica platforme Kajža ter arhitektka, publicistka in kustosinja. Novoustanovljena platforma Kajža je namenjena nagovarjanju, izobraževanju in aktivaciji javnosti v zvezi s prenovo (predvsem stanovanjskih) stavb, ki pri nas še vedno ni dovolj razširjena. Ajda je sokustosinja razstave in raziskave Iščem stanovanje – sto let organizirane stanovanjske gradnje v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO). Pri delu jo vodi predvsem raziskovanje prostora, kar pa razume kot širok pojem, h kateremu se ji zdi smiselno pristopati iz arhitekturne, znanstvene, umetniške, sociološke, filozofske, jezikoslovne in literarne smeri. Njen cilj je, da zaključke svojih raziskav približa tudi ljudem zunaj arhitekturne stroke, saj je v pogovore o prostoru in silnicah, ki prostor danes določajo, nujno vpeljati čim širšo skupino ljudi. Ajda je pri svojem delu radikalna in piše za dobrobit skupnosti in odnosa do okolja. Izbira projekte in raziskave, ki osveščajo o nujnosti dviganja bivalne kulture, saj je to edina rešitev, ki bi zagotovila odgovornost tako posameznika kot družbe do tega, kaj, kdaj in na kakšen način se gradi, ter ne bi le spodbudila trajnostnega odnosa do prostora, temveč takšen odnos napravila za normo. Kritična je do neplačanega študentskega dela, prekarnosti in nizkega plačila; vse to najdemo v številnih arhitekturnih birojih pri nas. Trenutno je ponovno del kolektiva MAO kot urednica publikacije BIO27 Supervernakularno.

Razstavo in raziskavo Iščem stanovanje je Ajda zasnovala in realizirala skupaj z Andražem Keršičem, dr. Milošem Koscem in dr. Bogom Zupančičem za MAO. Razstava je bila razpršena po javnem prostoru Ljubljane, trenutno pa se je postavitev preselila na različne lokacije v Mariboru. Foto: Matjaž Rušt za MAO

1. Kateri problem mora arhitekturna stroka nujno takoj nasloviti? In kako?
Mislim, da bi morala biti arhitektura bolj kot kadarkoli doslej zavezana odgovornemu in v prihodnost zazrtemu odnosu do prostora. Prostor je skupna dobrina, ki si je ne delimo le ljudje vseh prepričanj in družbeno-ekonomskih ozadij, temveč tudi vse druge vrste bitij na našem planetu ter vsi prihodnji rodovi. Od prostora je odvisno naše preživetje. Zato se mora arhitektura zavzemati za pravično, spodbudno in okolju prijazno oblikovanje prostora, s svojimi posegi izboljševati obstoječe stanje in obenem delovati kot katalizator za še več podobnega delovanja. Kaj to pomeni v praksi? Arhitektura mora s procesom načrtovanja, izdelave in življenja nekega prostora spodbujati medčloveško, medvrstno in okoljsko pravičnost. Mislim, da je arhitektura danes še bolj kot v preteklosti povezana z moralnimi vprašanji.

2. Kaj zate pomeni napredek v arhitekturi?
Mislim, da je napredek današnjega časa to, da se arhitektura postopoma začenja zavedati, da mora spremeniti svoj modus operandi, svoje metode in način dela, da bi se lahko odzivala na aktualne družbene in prostorske okoliščine. Napredek v arhitekturi zame pomeni, da arhitektura ostaja avtonomna disciplina in se je sposobna spreminjati v skladu s potrebami, ki jih prepozna v posameznem trenutku – in da je sposobna te potrebe tudi identificirati.

3. Kakšne sistemske spremembe so nujne, da bomo še vedno delali arhitekturo?
Odgovorim lahko zelo splošno. Kot rešitev vidim menjavo družbeno-gospodarske ureditve, ki bi dobrobit skupnosti in odnos do okolja postavljala nad hitre dobičke in cenene investicije. Dvig bivalne kulture, ki bi zagotovil odgovornost tako posameznika kot družbe do tega, kaj, kdaj in na kakšen način se gradi, ter ne bi le spodbudil trajnostnega odnosa do prostora, temveč takšen odnos napravil za normo. Bolj konkretno pa tudi: nujno bi bilo urediti problem neplačanega študentskega in slabo plačanega prekarnega dela, ki je pogosto prisotno tudi v domačih arhitekturnih pisarnah. Znotraj arhitekture same pa je potrebno poudarjati večplastnost poklica. Poklica arhitekta ne razumem le v klasičnem smislu, kot nekoga, ki riše hiše. Mislim, da se arhitektura že nekaj časa sooča z velikim premislekom o lastni vlogi v svetu, saj je situacija v prostoru drugačna, kot je bila skozi večji del zgodovine. Zato se odpirajo tudi nove možnosti za to, na kakšen način lahko arhitekt poskuša izboljšati prostor. To ni vedno projektiranje, je tudi pogovor, pisanje, razmislek, je izobraževanje, komunikacija s skupnostjo, je tudi aktivizem. Pisanje razumem kot del arhitekturne prakse.

Priprava razstave Iščem stanovanje v MAO skupaj z Andražem Keršičem in dr. Milošem Koscem. Foto: Maša Špiler za MAO

Katja Martinčič je urbanistka, raziskovalka in arhitektka. Že med študijem se je povsem potopila v projektiranje ter soavtorsko sodelovala v ljubljanskih birojih Multiplan, Triiije, Obrat, PLAN B in različnih projektnih skupinah, ob delu in študiju pa je delovala tudi kot demonstratorka v seminarjih prof. Aleša Vodopivca in izr. prof. Anje Planišček. Ključno je pripomogla k realizaciji projektov ljubljanske Fakultete za arhitekturo v Afriki. Po nekaj letih projektiranja in pedagoškega dela je sprejela osebno odločitev, da zavestno zapusti Ljubljano, nedosegljive cene stanovanj in nečloveške razmere za delo znotraj projektantske prakse. Preselila se je v Idrijo, kjer je ob podpori razpisa Ministrstva za kulturo realizirala projekt Mladi starci – projekt je raziskoval bivanjske razmere ter potrebe starejših in to, kako se prostor ne prilagaja spremembam demografije. Prav ta problem je v Idriji posebej izrazit zaradi izseljevanja mladih, povečuje pa se tudi zaradi demografije Idrije, ki se stara hitreje od slovenskega povprečja. Sledilo je sodelovanje z Občino Idrija, ki je sodelovala z Ministrstvom za okolje in prostor, s katerim je Katja, v skladu z Alpsko konvencijo, izvedla analizo stanovanjske problematike v Idriji. Katja je analizirala stanje v Idriji in oblikovala predloge za izboljšanje: od zadrug do odkupov in prenov. Ta projekt je prerasel v stanovanjsko strategijo. V Idriji so bili nad Katjino širino razmišljanja in strokovnostjo tako navdušeni, da zdaj opravlja vlogo občinske urbanistke, usklajuje tržno naravnane projekte z željami prebivalcev in odpira nove možnosti spregledanih prostorov.

Projekt Streha za vse, pri katerem je kot demonstratorka sodelovala tudi Katja. Streha za vse je humanitarna študentska organizacija, ki s prostovoljnimi prispevki izvaja gradbene posege v odročnih deželah sveta. Društvo tvori skupina študentov in mentorjev Fakultete za arhitekturo in Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani. Poleti 2017 so skupaj z lokalno skupnostjo izvedli nov razvojno humanitarni projekt v podsaharski Afriki ter s svojim znanjem in močmi pripomogli k izboljšanju pogojev za življenje, izobrazbo in zdravje otrok. Objekt stoji v mestu Kabale na jugu Ugande, kjer so v sodelovanju s humanitarno organizacijo Alongside Africa iz Velike Britanije zgradili nov učni center za otroke, ki živijo na ulicah. Foto: Anja Planišček, Društvo Streha za vse

1. Kateri problem mora arhitekturna stroka nujno takoj nasloviti? In kako?
Arhitektura ima ogromen vpliv na okolje in danes, ko imamo veliko raznovrstnega znanja, bi morali gradnjo že prilagoditi novim razmeram. Nadomestiti je treba določene materiale, snovati hiše, ki se same branijo pred vplivi iz okolja in niso odvisne od komplicirane ter drage tehnologije, izobraževati bodoče naročnike in postaviti trajnost na prvo mesto.

2. Kaj zate pomeni napredek v arhitekturi?
Napredek ali pa reciva raje “sprememba” v arhitekturi se vedno zgodi skupaj s preobratom v generalnem odnosu do prostora, okolja in virov. Danes, ko vsega naštetega zmanjkuje, se napredek kaže kot korak nazaj v preudarnost, občutljivost in celo askezo v smislu porabe. Ne govorim o minimalizmu ali kakšnem drugem -izmu. Kvečjemu o resničnem zavedanju posledic gradnje, spoštovanju do okolja in razmisleku o materialih. Vse to je v preteklosti že bilo prisotno, pa je v času industrijskega razvoja in tehnološkega napredka postalo obrobno. Novo potencialno spremembo vidim v tem, da se stroka začne odpirati in povezovati z drugimi disciplinami, naravoslovnimi in družboslovnimi, pa tudi v tem, da se arhitekte začne vzgajati kot ljudi, ki delajo ZA okolje in prostor. Kdo drug, če ne mi? Morda je bolje, če se vsi skupaj vprašamo, kaj je tisto, kar spreminja odnos arhitekta do prostora?

3. Kakšne sistemske spremembe so nujne, da bomo še vedno delali arhitekturo?
Realnost arhitekture je tudi kapital. Kjer ni denarja, se velike ideje težko materializirajo. Realnost arhitekture je tudi politika in so privatni interesi. Pogosto so vsi ti faktorji med sabo sprti. Fakulteta pa vzgaja vedno nove generacije, ki verjamejo, da je naloga arhitekta predvsem načrtovanje hiš in da je resnični uspeh samo realizacija avtorskega dela. Škoda, ker arhitekti zmorejo in morajo početi še vse kaj drugega. Diskrepanca med realnim svetom in svetom, ki ga predstavlja fakulteta, je več kot očitna. Arhitekt se več ukvarja z ekonomskimi in socialnimi problemi kot z estetskimi. Predvsem morajo imeti arhitekti odgovoren odnos do okolja, v katerem delujejo. Dober načrtovalec mora prostor obvarovati pred tržnimi, političnimi in zasebnimi interesi, ker so ti vedno izrazito parcialni, oziroma mora med njimi iskati zdravo ravnotežje. Izpostavim pa lahko tudi problematiko zakonodaje, ki ni nujno naravnana v dobro prostora niti ne daje arhitektom toliko moči, kot naj bi je imeli. Ko že omenjam fakulteto, bi izpostavila še problem centralizacije. V seminarjih se največ ukvarjamo z Ljubljano, reciklirajo se neke ideje in obravnavajo zadeve, ki se v resnici dogajajo le v enem mehurčku. Tako je svež diplomant popolnoma neopremljen in nepripravljen za reševanje problemov zunaj Ljubljane.

Uroš Mikanovič je arhitekturni teoretik, ki trenutno deluje kot demonstrator v seminarju Teoretska praksa arhitekture ddr. Petre Čeferin. Je izjemno artikuliran teoretik in kritik in njegovo razmišljanje lahko poslušate v oddaji Radia Študent Hertz Arhitektur. Arhitekturnoteoretsko oddajo ureja skupaj z Blažem Šenico. V oddajah igra ping-pong z aktualnimi problematikami arhitekture, vendar vrača žogico z ustrezno mero strokovno podkrepljene kritičnosti in s konkretnimi rešitvami. Naslovil je teme sindikatov v arhitekturi in pasivnost zbornice ZAPS pri zagotavljanju regulacije cenika storitev in kakovosti delovnih pogojev znotraj arhitekture. Artikulirano se je lotil tudi 15. člena Pravilnika o podrobnejši vsebini dokumentacije, ki izniči vlogo arhitekturne stroke znotraj Gradbenega zakona, in še mnogih drugih tem, ki jih je podkrepil s satiričnimi vizualijami. Uroš je tudi sodelavec kolektiva Rdeča pesa, znotraj katerega si v obliki YouTube oddaj prizadevajo za pomenljive pogovore o družbeni, ekološki in politični krizi sodobnega kapitalizma. Skupaj z Blažem Šenico pa na Fakulteti za arhitekturo organizirata avtonomne bralne krožke.

1. Kateri problem mora arhitekturna stroka nujno takoj nasloviti? In kako?
Probleme, ki jih smatram za nujne – na primer okoljska in stanovanjska kriza – razumem kot družbene probleme, ki jih kot takšne arhitektura kot stroka ne more primerno nasloviti. Mora se ali postaviti nad družbo ali pa družbeni problem nasloviti kot tehnični problem. Ob prvem se, poleg nekih pokroviteljskih posledic, pozablja, da je tudi arhitektura družbena praksa, da mora torej sama biti predmet sprememb. Ob drugem pa ta redukcija pomeni tudi diverzijo od realnih ocen in ukrepov. Parametri okoljske in stanovanjske krize so povsem transparentni: izpustov je preveč, dostopnih stanovanj je premalo. Kako to doseči, pa je politično vprašanje, saj zahteva politično konfrontacijo s tistimi, ki jim je v interesu nadaljevanje teh kriz (nazadnje so to zasebni upravljalci in lastniki cele verige fosilne industrije, lastniki in upravljalci zemlje in nepremičnin). Strogo arhitekturne (apolitične) obravnave izpustov so doslej nezadovoljivo predlagale večanje energetske učinkovitosti fasadnega ovoja ali večanje ogljične učinkovitosti gradnje – z vprašljivim učinkom, glede na to, da ob predpostavljeni brezmejni gospodarski rasti učinkovitost ne pomeni manj izpustov.

Kolaž iz oddaje o stanovanjski gradnji Žerjavi povsod stanovanj nikjer kjer Uroš vodi pogovor s Klemnom Ploštajnarjem na kanalu Rdeča pesa. Uroš v oddaji jasno razloži pomen socialne kapice in razgali apetit kapitala in bogatih, ki krhajo temelje socialne države in povečujejo neenakost med ljudmi.

2. Kaj zate pomeni napredek v arhitekturi?
Če zelo poenostavim, bi rekel, da arhitekt ali arhitektka, ki arhitektov ali arhitektk ne naučita ničesar, nikogar ničesar ne naučita. Zame je napredek torej vsaka demistifikacija tistega arhitekturnega delovanja, ki se še vedno utemeljuje v terminih osebnega talenta ali v kakšnih duhovnih principih. Mislim, da ne obstaja enotna formula za kaj takega, gre pa v splošnem za pojasnjevanje in razdelavo arhitekturnih (miselnih) orodij, pojasnjevanje in razdelavo povezav med arhitekturnimi oblikovnimi intuicijami in (družbenimi) znanostmi ter za pojasnjevanje družbenih pogojev arhitekture ipd.

Uroš na panelu skupaj z Mašo Hawlina in Pavlom Gantarjem in z moderatorko pogovora Ajdo Pistotnik. Tik pred izbruhom pandemije so želeli skupaj nasloviti stanovanjsko problematiko. Pogovor je organiziralo društvo EnaBanda. Foto: Petra Čičić za EnaBanda

3. Kakšne sistemske spremembe so nujne, da bomo še vedno delali arhitekturo?
Kaj pomeni delati arhitekturo, je vedno vprašanje primata na področju zidave, torej ideološko vprašanje. Menim, da arhitektura ločeno od sistema ne pomeni kaj dosti, v širokem pojmu sistema kot družbenega sistema. V tem smislu ima arhitektura (in delanje arhitekture) vedno zagotovljeno mesto v njem vsakič v temu primerni obliki. Je pa res, da se to »zagotovilo« ne prevede v družbeno ali ekonomsko zagotovilo arhitekturne dejavnosti v celoti, kar poraja celo vrsto splošno izraženih strokovnih nezadovoljstev, nekakšnih spontanih kritik sistema. Strokovno nezadovoljstvo ni enako razporejeno med vse člane »arhitekturne skupnosti«, saj ti znotraj te skupnosti zasedajo različne vloge in tako tudi zastopajo različne interese. Kar jih druži v skupnost, je šibka ideja arhitekture, ki ji vsak s svojega parcialnega stališča pripisuje lastne različne pomene. Zame, torej z mojega parcialnega stališča, nujne spremembe so sistemske spremembe arhitekture kot institucije, ki se tičejo široko pojmovanega področja delavskih standardov: vprašanje avtorstva, vprašanje plačila, vprašanje zaposlitvenega statusa, vprašanje stalne raziskovalne dejavnosti ipd. Menim, da je šele na podlagi razrešitve internih strokovnih neenakosti izpolnjen pogoj za enoten nastop stroke za sistemske spremembe na splošnejši ravni. Na primer, prevladuje neko splošno pojmovanje arhitekture kot službe v javnem interesu, čeprav na področju zidave ni nobenega aktivnega javnega akterja oziroma se ta aktivno umika zasebnim interesom, ki jih stroka interno tudi simulira.

Teoretska praksa kot pravi odgovor!

Arhitekti se pogosto zagovarjajo, da njihove stavbe govorijo namesto njih, kar je problematično, saj večina ljudi nima ustreznega znanja, da bi razbrali, kaj je imanentno arhitekturnemu objektu in zakaj nekatere rešitve niso arhitektura. Vodo na mlin si teoretsko nepodkovani arhitekti usmerijo tudi s citatom Alvarja Aalta, ki pravi, da ne piše, ker raje gradi. A redko kdo ve, da je Aalto svoj arhitekturni stil in odnos do prostora podkrepil prav s pisano besedo.
Dobre arhitekturne prakse ni brez teorije, ta lahko ključno pomaga pri izvijanju arhitekture iz spon gospodarske in celo podnebne krize. Slovenska stroka in šola reducirata arhitekturo na arhitekturni objekt in zaradi teoretske nepodkrepljenosti svoj arhitekturni izraz osredotočata predvsem na zgrajeni objekt, s čimer na prvi pogled ni nič narobe, če ne bi živeli v času neprekinjene krize in vsesplošnega pomanjkanja natečajev in investitorjev. Slovenska arhitekturna stroka je tako že v izhodišču osiromašena in počasneje prispeva k razvoju dojemanja prostora. Meje mentalnega konstruiranja in eksperimentiranja z novim se zaradi te percepcije premikajo zelo počasi, saj je gradnja zamudna in daje rezultate počasneje. Zaradi nižanja povpraševanja in slabše ekonomske stabilnosti je tako arhitekturni izraz še manjši in počasneje, redkeje, prihajamo do inovacij. V tem članku predstavljeni arhitekti s svojim delom in afirmativno pozicijo ključno bogatijo dejanski in virtualni slovenski prostor. Afirmativnost pomeni iskanje rešitev, preizpraševanje in postavljanje po robu družbeno-političnim spremembam, ki se čedalje manj zavzemajo za izobraževanje o pomembnosti skupnega prostora, za prenovo obstoječih stavb in podporo kreativnemu sektorju. S tem besedilom želim vzpodbuditi tudi ostale kreativneže, mislece in arhitekte, da svoj izraz hkrati s prakso izražate skozi teorijo ter se kalite v pisanju. Ne glede na ekonomski položaj in količino povpraševanja si arhitekture ne smemo predstavljati brez teorije in kritike.

*Za pomoč pri raziskavi se zahvaljujem arhitektki Manci Košir.

SEZNAM BLOG OBJAV

Kurenti

— Piše: Kristina Ravnikar, Dušan Josip Smodej

Tradicionalni slovenski pustni običaj, znan kot kurentovanje, poteka od leta 1961 vsak februar ali marec 10 dni do pustnega torka, in je najbolj priljubljeno pustno praznovanje v Sloveniji; večina dogajanja je v središču Ptuja, najstarejšega slovenskega mesta, ki Kurentovanje gosti že približno pet desetletij. Karneval je bil leta 1991 sprejet v Evropsko federacijo karnevalskih mest (EFCC-FECC). Leta 2017 je bilo kurentovanje vpisan na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Ekipa Kulturnika se je udeležila kurentovanja 2022, ki je potekalo spontano kljub pandemiji novega koronavirusa. Vabljeni k ogledu videoposnetka, v katerem boste izvedeli več o tradiciji kurentov.