SEZNAM BLOG OBJAV

Preteklost je meglena, sedanjost polzi iz rok, prihodnosti ni

— Piše: Tadeja Lukanc

Na že znani in tlakovani poti gledališčnikov, ki počasi zaključujejo s študijskim obdobjem in prehajajo v poklicnega, običajno stoji smerokaz, ki kaže proti vratom tradicionalnih umetniških ustanov. Na slovenski gledališki sceni pa se je pojavil čisto svež in mlad kolektiv Počemučka, ki se je pričel ravno z vprašanjem, kaj drugega še lahko.

Prvi impulz, s katerim je začel kolektiv igralcev Filipa Mramorja, Domna Novaka, Klemna Kovačiča in dramaturga Aljoše Lovrića Krapeža dihati, je bila želja po karseda svobodnem ustvarjanju brez zunanjih, konvencionalnih in institucionalnih omejitev, ki jih prinaša delo v gledališčih. »Začeli smo brez ambicije, da bi postali kolektiv ali da bi morali nujno delati predstave. Zaznali smo, da gledališko ustvarjanje pri nas in v tujini deluje po vedno enakem kopitu. Torej imaš institucijo, kamor greš, se zaposliš in kot igralec vedno delaš z različnimi režiserji, se prilagajaš. Umetniška svoboda je usmerjana, nimaš povsem prostih rok. Razumemo to, kar nam ponuja Akademija, a zanima nas, kaj lahko delamo, da bo delo zares naše, kaj nas bo bolj postavilo v položaj samih avtorjev, radi bi prevzeli več ustvarjalne odgovornosti,« pojasni Domen Novak. Njihova prva avtorska predstava Under Construction, ki so jo premierno predstavili lani v Gledališču Glej, nazadnje pa v spremljevalnem programu Borštnikovega srečanja v Mariboru, sodi med bolj priljubljena gledališka doživetja na Glejevem repertoarju. Na Tednu slovenske drame so zanjo dobili posebno nagrado žirije. Poleg ustaljenih članov kolektiva so avtorji predstave še Nataša Keser, Karolína Kotrbová, Nejc Potočan, Filip Štepec in Miranda Trnjanin.

Druge vrste svoboda

Beseda počemučka v ruščini pomeni otroka, ki nenehno sprašuje, zakaj. V slovenščino bi jo lahko prevedli kot »zakajček«. »Počemučka zajema princip dela, ki nas povezuje, to pa je naivno in nenehno prevpraševanje stvari, mehanizmov, konvencij. Skozi igriv način poskušamo spreminjati perspektive. Včasih si rečemo, da razumemo Počemučko kot mehanizem, ki služi za obdelavo kakršnihkoli tem. Te že pridejo, znamo jih prepoznati in jih potem zagrabiti. Bolj nas zanima način pristopanja k njim,« pove Filip Mramor. »V ospredju je raziskovanje, kako in zakaj. Ali se da kaj preveriti še na drugačen način, z drugih zornih kotov, ker ko vstopiš v institucionalni prostor, tega absolutno ni ali pa je tega veliko manj. Takoj si podvržen službenim okvirjem, produkciji, ki ji je pač treba zadostiti, tudi odnosi in tvoj položaj so čisto drugi,« doda Klemen Kovačič.

Ohraniti igrivost in sproščenost na igrišču nasproti tistega smerokaza je redkost, sploh v tempu današnjega sveta. V kolektivu Počemučka lahko odnose, ki jih imajo v osebnem življenju, kjer se kot prijatelji šalijo, smejejo in spodbujajo, izkoristijo pri ustvarjalnem procesu, kar vidijo kot nekaj izrazito lepega. Brez zunanjih omejitev se trudijo svoj odnos obrniti v smer avtentične umetnosti. A to je tudi svojevrsten izziv, nadaljuje Novak: »Varnost, sproščenost in možnost, da si zelo iskren, včasih prinašajo tudi težave, ravno zato, ker se tako dobro poznamo. Če vidimo, da kdo glumi, to zelo hitro prepoznamo. Nastopamo z veliko bolj občutljivega položaja kot v procesu, kjer igralca zaznamuje režiser, dramaturg. V tem smislu je kolektiv Počemučka dosti bolj surov.« Ali, kot preprosto oriše Mramor: »Počemučka je privez v smislu samoudejanjanja, kjer se lahko izrazimo.«

Biti ranljiv

Štirje člani so se spoznali med študijem na AGRFT, Filip in Aljoša pa se poznata že od vrtca. Glavni pobudnik njihovega kolektivnega ustvarjanja je Aljoša Lovrić Krapež, ki trenutno v Pragi študira in raziskuje vlogo performerja. Novak pripoveduje: »Šele kasneje nam je postalo jasno, kaj se je pravzaprav zgodilo, ker se je vse skupaj odvilo dokaj naravno, ko smo se pogovarjali, kaj bi delali. To je dragoceno predvsem zato, ker ni enostavno najti ljudi, ki bi bili pripravljeni sodelovati na tak način. Si tudi v položaju, kjer moraš biti ranljiv, ko se vzpostaviš, ko se poimenuješ in ko svetu nekaj pokažeš. Treba je iti izven vzorcev in si upati tudi zamočiti. Po nobeni predstavi nisem bil tako ranljiv kot po premieri Under Construction.«

Njihova izvirna predstava se začne z vožnjo majhnega avtomobilčka na daljinsko upravljanje, ki najprej s pomočjo domišljije mimo vsakdanjih predmetov naslika svet, tako ali drugače povezan s posebnim stolpom, kjer svojo zgodbo povedo jasnovidka, vodovodar, župan, zvonarka in pek, ali kot so zapisali avtorji: »Nevidni, spregledani, zlomljeni, transcedentirani. Skupnost mesta in mesto skupnosti. Zbrani, da sodijo zgodovini. Zgodovini, ki je podrla njihove sanje, želje, strasti. Zavladala njihovemu času. Uzakonila pravila igre. Porazdelila moč. Zgradila klavstrofobično skupnost, polno neizrečenih skrivnosti. Jim pustila le še spomine. Boleče, minljive, igrive, žgoče, ljubeče. Preteklost je meglena, sedanjost polzi iz rok, prihodnosti ni. Vsi čakajo spremembo, ki je ni od nikoder.« Kot so še dodali, je vsako uničenje hkrati gradnja nečesa novega, to pa je tudi vodilni motiv predstave, v kateri nastopajoči v gledalcih vzbudijo prevpraševanje o tem, kdo gradi skupnost, kaj ta pomeni in za koga je, ter koliko časa lahko sploh obstane.

Darilo od nikoder

Velik vpliv na to, da so se mladi gledališčniki sploh opogumili in se vzpostavili kot kolektiv Počemučka, je gotovo imelo delovanje enega pomembnejših in najbolj znanih gledaliških kolektivov pri nas, Betona Ltd. Katarina Stegnar, Primož Bezjak in Branko Jordan so trenutno »kolektiv v odstopu«, kar pomeni, da nikoli več ne bodo taki, kot so bili v zadnjih dvanajstih letih, to poglavje je zdaj zaključeno in nastaja čisto posebno, novo.

»Katarina Stegnar je bila moja profesorica na umetniški gimnaziji. Že takrat me je Beton zelo pritegnil, so nek zelo unikaten izdelek v slovenskem gledališču, sploh glede na to, da so v bistvu skoraj edini gledališki kolektiv. Na Akademiji sem še bolj podrobno spremljal njihovo ustvarjanje,« pravi Kovačič. Mramor se spominja, da je bil Branko Jordan njihov profesor na študijski smeri dramske igre, in imel učno uro, ki je bila zanje prelomna: »Ves razred je peljal do pisarne zavoda Bunker, ki je tudi nekakšen dom Betona Ltd. Poskušal nam je dati okusiti to, kako lahko gledališče sploh še mislimo in ustvarjamo ob boku tradicionalnih institucij.«

Zavod Bunker Ltd. je maja na tiskovni konferenci razkril podrobnosti glede lanske prodaje predstave Ich kann nicht anders v produkciji zavoda Bunker v dražbeni hiši uprizoritvenih umetnosti FORSALE, ki je potekala v sodelovanju z Leo Kukovičič. Dvajset odstotkov od prodaje v skupni vrednosti 7760 evrov je pripadlo zavodu Bunker, ki se je nato odločil, da bo prispevek v višini 1552 evrov namenil kolektivu Počemučka, saj je v njih videl potencial kolektivnosti mlajših generacij in bodočih slovenskih gledaliških imen. Stegnarjeva je na konferenci izpostavila željo, naj pri Počemučki svobodno ustvarjajo, premišljujejo in se izražajo, tudi če iz tega na koncu ne nastane predstava. »Dandanes redko dobiš darilo, za katerega ne rabiš nujno nekaj vrniti nazaj. To se je zelo nepričakovano zgodilo nam. Da tudi na tak način podprejo naše ustvarjanje, je nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi,« komentira gesto Novak. Prejeti znesek razumejo kot svojevrstno potrditev. »Tudi mi smo sprva čutili interno skepso do tega, da se bomo pa mi zdaj formirali v nekaj takega, kot je kolektiv, porajala so se nam vprašanja, ali nam bo sploh uspelo in podobno. Zelo lepo, da so tudi oni v nas nekaj prepoznali. Kolektiv Počemučka se je začel ravno iz ljubezni do gledališča, brez vseh kontekstov, kaj bomo in kaj moramo. S profesionalizacijo se potem to malo zaostri, ampak za nas je pomembno, da ohranjamo jedro tega, da smo kolektiv zato, ker res radi delamo predstave. Da smo dobili tako podporo, je neprecenljivo,« še doda Novak.

Poleti jim bodo v Zavodu Bunker uredili prostor, kjer bo kolektiv Počemučka na enotedenski rezidenci. Takrat bodo znesek uporabili za gledališko raziskovanje, pojasni Kovačič: »To bo naš najbolj konkreten naslednji korak, da preverimo, kje smo kot kolektiv Počemučka, kaj nas druži in kaj nas zanima.«

SEZNAM BLOG OBJAV

BIO27 Supervernakularno

— Piše: Nuša Zupanc

Oblikovanje za regenerativno prihodnost

V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje na Fužinskem gradu so ponovno odprli bienale oblikovanja – BIO. Vodja bienala Anja Radović je h kuriranju 27. edicije bienala povabila londonski studio Jane Withers Studio, ki je med predlaganimi temami in ostalimi uveljavljenimi studii, povabljenimi k oddaji predloga, izstopal z oblikovalsko-okoljevarstvenimi projekti. Studio sestavljajo Jane Withers, Ria Hawthorn in Miranda Vane. Prek raziskav, razstav, avtorskih projektov, dokumentarnih filmov in publikacij kustosinja BIO27 v svojem dosedanjem delu raziskuje, na kakšen način lahko oblikovanje soustvarja pravičnejšo družbo ter ekonomsko vzdržno prihodnost. Za glavno temo bienala je s pomočnico in vodjo studia Rio Hawthorn izbrala Supervernakularno, ki nadgrajuje njun dosedanji delovni proces in poslanstvo. Sam naslov razstave je protislovje in ga lahko interpretiramo na več načinov. 
Osrednja razstava v štirih sklopih postopoma razloži novonastali izraz in tudi to, kako ga različni interdisciplinarni kolektivi, oblikovalci, misleci in arhitekti z vsega sveta interpretirajo in vpeljujejo v vsakodnevne oblikovalske rešitve. Izraz vernakularno je prežet z ljudskim znanjem, kulturno dediščino in prenosom veščin iz roda v rod. Gre za preverjene regenerativne prakse, ki so se zaradi svoje učinkovitosti ohranile kljub spremembam družbenih sistemov in okolja. Vendar pa tema bienala ne želi gledati na preteklost skozi prizmo nostalgije – nasprotno. Razstava Supervernakularno in raziskovalni proces za njo želita izraz vernakularno premisliti za današnji čas in ga združiti z novim znanjem in tehnologijami. Jane Withers in Ria Hawthorn sta izraz in gibanje ponazorili v štirih razstavnih sklopih na presečišču filozofije, okoljevarstvenih inovacij, arhitekture, oblikovanja, antropologije in ekologije. Z izbranimi projekti želita delovati povezovalno in podpreti oblikovalce in mislece z vsega sveta, ki si želijo delati in živeti v drugačnem svetu. Supervernakularno je katalizator za združevanje vse prevečkrat prezrtega skupnega znanja s sodobnimi tehnologijami in preizkusni poligon za raziskovanje alternativnih pripovedi in prepričanj, ki se postavljajo po robu tehnocentričnemu svetu.

Razstavo si lahko ogledate od 26. maja do 29. septembra 2022 v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO).

“Skupen cilj razstave Supervernakularno je navdihovanje sprememb in spodbujanje ljudi k drugačnemu razmišljanju. To je še posebej pomembno v današnjem času, saj ne gre le za to, da moramo spremeniti stvari okoli sebe. Spremeniti moramo tudi naše miselne vzorce, naše vrednote, našo vizijo za prihodnost. Mislim, da je oblikovanje zelo navdihujoče, saj nam lahko pomaga predstavljati alternativne prihodnosti in drugačne načine delovanja.“ Jane Withers

Projekt Klobasa prihodnosti raziskovalke in oblikovalke hrane Carolien Niebling, ki je za BIO27 skupaj s chefom Igorjem Jagodicem iz priznane restavracije Strelec in z mesarjem Markom Butaličem razvila ajdovo slovensko klobaso prihodnosti v mesni in veganski različici.

Razstava kot katalizator sprememb?

Kulturne institucije so vir skupnega znanja ter vezivno tkivo naše kulture in nas s svojim delovanjem vabijo k premisleku. Vsaka razstava ali dogodek pa ima tudi vpliv na okolje in Muzej za arhitekturo in oblikovanje se je pionirsko podal na pot trajnostne kulturne produkcije. Ekipa BIO27 je preko analize zapuščine bienala in načina delovanja muzeja želela preučiti, kako lahko delovni proces optimizira. Eden ključnih faktorjev je izbor projektov ter postavitev same fizične razstave. Jane in Ria sta postavitev zasnovali skupaj z arhitekti ateljeja Medprostor, grafično podobo pa sta s trajnostnimi pristopi oblikovala Studio Kruh in AA. Postavitev ter grafična podoba kljubujeta običajni estetiki in standardnim komercialnim sistemom z instalacijo iz izposojenih drv, ki jo bodo po koncu bienala razstavili in material vrnili v ponovno uporabo. Prek analiz preteklih razstav in bienalov sta Studio Kruh in AA močno zmanjšala porabo tiskovin, razstavnih besedil in uporabila predvsem trajnostne materiale.

“Smo majhen studio z majhnim ogljičnim odtisom, vendar želimo vedno iznajti še kakšen nov način, na katerega lahko delamo in raziskujemo. Pri razstavah, ki jih ustvarjamo, porabimo veliko časa predvsem za raziskovanje drugačnih možnosti. Če izdeluješ grafiko ali tiskovino, je potreben čas za iskanje dobaviteljev in novih dobavnih verig, ki so pripravljeni delovati na trajnostnejši način, za katerega se zavzema naš studio. To je stalnica pri našem delu pri različnih projektih, vključno s tem, kako lahko recikliramo različne elemente ali poskrbimo, da so del krožnega sistema. In pogosto se nam zdi, da je izziv pri delu s partnerji prepričati ljudi, da sprejmejo trajnostna načela. V zadnjem trenutku, ko je časa zelo malo, je enostavno reči: “na hitro bomo kupili nove pleksi vitrine”, namesto da bi poiskali enako preprosto, a bolj trajnostno rešitev. Največji izziv je spremeniti miselnost vseh, s katerimi delamo.“ Ria Hawthorn

Presenečenje BIO27 so dognanja produkcijske platforme

Sestavni del BIO je tudi produkcijska platforma, ki je s podporo Centra za kreativnost ponovno omogočila neobremenjen raziskovalni proces, preizpraševanje in izvedljive rešitve za družbene in okoljske probleme. Produkcijsko platformo BIO27 sestavljajo slovenski kolektivi ter tuji in domači strokovnjaki, katerih raziskovanje in rezultati stojijo ob boku enemu najstarejših evropskih bienalov oblikovanja. Naloga tokratne edicije BIO je tudi raziskovanje vloge muzeja in zastavljanje vprašanja, kako zapolniti vrzeli v akademskem ustroju ter se upreti nebrzdanemu kapitalizmu. BIO27 je skupaj z lokalnimi slovenskimi, že uveljavljenimi in novonastalimi skupinami ponudil in izvedel rešitve ter nastavil zrcalo podivjanemu kapitalizmu in sistemu vrednot, ki terja uničevanje ekosistemov, izčrpavanje virov in obubožane skupnosti.

“BIO sodi med oblikovalske bienale z najdaljšo tradicijo na svetu. V prvih izdajah so na njem predstavljali najboljše dosežke industrijskega oblikovanja v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji. Z družbeno-političnimi in geografskimi premiki v 90. letih prejšnjega stoletja in prvem desetletju tekočega stoletja je postalo očitno, da je treba na novo zasnovati položaj bienala BIO. Pri oblikovanju ni šlo več zgolj za lepe predmete, pač pa za eksperimentiranje, ustvarjanje znanja, izmenjavo strokovnega znanja in razvoj ustvarjalnih oblikovalskih postopkov, ki so ponujali rešitve tedanjih težav. Leta 2012 je BIO prešel iz dogodka, na katerem so predstavili najboljše dosežke industrijskega oblikovanja na državni ravni, v forum za eksperimentiranje, ki je vključeval produkcijsko platformo. Odtlej je BIO gostil na stotine večdisciplinarnih oblikovalcev z vsega sveta, omogočil mnoga večplastna sodelovanja, njegov sloves pa je občutno presegel začetna pričakovanja. Danes se BIO znova prilagaja. Kot odgovor na okoljsko in zdravstveno krizo epskih razsežnosti je kustosinja Jane Withers pripravila temo, s katero je BIO postal orodje za raziskovanje vse bolj razširjenega in ambicioznega gibanja, ki svoj navdih za ustvarjanje domiselnih odgovorov na izzive današnjega časa, kot so pomanjkanje vode, odlaganje odpadkov in vse manjša biotska raznovrstnost, išče v vernakularnih arhitekturi in oblikovanju z vsega sveta.” Milan Dinevski, vodja Produkcijske platforme BIO27

Prepovedane vernakularnosti

Skupina Krater (Rok Oblak, Gaja Mežnarić Osole, Gaja Pegan Nahtigal, Andrej Koruza, Altan Jurca Avci, Primož Turnšek, Sebastjan Kovač) in mentorji Atelier LUMA in BC Materials (Francija in Belgija)

Krater je kolektiv iz Ljubljane, ki je pomladi leta 2020 na opuščenem gradbišču za Bežigradom postavil produkcijski prostor. Z mobilnimi delavnicami na licu mesta, v kraterju, omogočijo produkcijske metode z lokalnimi snovmi, kot so na primer rastline, zemlja in glive. Kljub uspešnemu sprejemu Kraterja in njegovega delovanja pa ostaja zakonodajna prepreka, ki onemogoča uporabo naravnih gradbenih materialov v Sloveniji. Težava je v dragih postopkih izdaje dovoljenj, zaradi česar je širša raba teh virov nemogoča. Če bi si želeli zgraditi hišo iz zbite zemlje, bi lahko, presenetljivo, to uvozili iz Avstrije, saj so Avstrijci poskrbeli za ustrezno certifikacijo. Ob naši trenutni zakonodaji pa se zdi, da se o lokalnih materialnih področjih ne sme govoriti, in od tod tudi ime projekta – Prepovedane vernakularnosti.

Opuščena gradbena jama ob Dunajski cesti za Bežigradom se je spremenila v preizkusni poligon in vir materialov za eksperimentiranje z zbito zemljo. Foto: Lin Gerkman za Krater

Skupaj z mentorji se je Krater v svojem raziskovalnem delu BIO27 lotil raziskav arhitekture iz zbite zemlje in lokalno pridobljenih materialov ter izdelal objekt, natančneje čajnico. V odziv na trenutno podnebno krizo in izgubo biotske raznovrstnosti so člani ekipe Krater združili moči z najboljšimi izvajalci iz ateljejev Atelier Luma in BC Architects ter zastavili pomembno vprašanje: Kako bi lahko Krater postal pokrajinski forum, na katerem bi razpravljali o dostopnosti trajnostnih materialov v Sloveniji? Materiali, kot so mivka, les ali bale slame, so uvoženi ali pa je njihova uporaba pri gradnji nezakonita. Bogati viri na mestni lokaciji so omogočili eksperimentiranje z gradbenimi materiali, kot so divja glina, invazivne rastline in gramoz, s katerimi so zgradili paviljon iz zbite zemlje za BIO27. Na novem prizorišču bodo gostili več javnih govorov. Obiskovalcem, med njimi tudi tistim, ki sprejemajo odločitve, bodo postregli z zeliščnim čajem v skodelicah iz divje gline, ki so jo izkopali na sami lokaciji.

“Upamo, da bo razprava o zakonskih, družbenih in ekoloških posledicah oblikovanja z lokalnimi materiali pripomogla k novemu začetku in da bodo prepovedane prakse znova postale del vernakularnega.” Skupina Krater

Primerek zbite zemlje je stisnjen s fizičnim pritiskanjem v leseni modul. V Sloveniji imamo več kot pet zakonitih glinokopov, kjer izkopavajo glino za proizvodnjo keramičnih ploščic ali opeke, toda njen potencial za uporabo v vlogi gradbenega materiala je precej večji. Če bi zakonodaja podpirala prakso, bi tudi zemlja, ki jo izkopljejo na gradbiščih, lahko postala gradbeni material z majhnim ogljičnim odtisom. Foto: Lin Gerkman za Krater

Siti z žiti

Skupina Robida.plus (Elena Braida, Dora Ciccone, Kim Lang, Francesca Lucchitta, Elena Rucli, Vida Rucli, Vid Skrbinšek, Janja Šušnjar) in mentorica Carolien Niebling (Nizozemska in Švica)

Skupina Robida je nastala kot plod razmišljanj in vprašanj arhitektke Vide Rucli ter anglistke in založnice Marie Moschioni leta 2014 v majhni vasici Topolò, po slovensko Topolove. Topolove ležijo na brežini med Italijo in Slovenijo in so kljub svoji majhnosti že 28 let vsako leto prostor večplastne prireditve Postaje Topolove, ki v vas vabi tuje umetnike in ustvarjalce na presečišču glasbe, filmske umetnosti, književnosti in razmišljanja o prostoru. Društvo Robida je dobilo ime po rastlini, ki se v Benečiji najhitreje razraste in prekrije sledi življenja, zapuščenih vasi in urejenosti. Skupina Robida se je za BIO27 razširila in medse povabila še oblikovalko Juno Hortsmans in Éléonore Grignon. Pod mentorstvom oblikovalke in živilske futuristke Carolien Niebling se je skupina podala v ‘svet žitaric’ in pri tem navdih črpala iz bogate slovenske kulturne, kmetijske in kulinarične dediščine ter preoblikovala slovensko tradicijo uporabe ajde. Po vzoru nekdanjih pratik, ki so bile nekakšni almanahi slovenskih kmetov, skupina Robida razvija nov format knjige z recepti, v kateri bi bila vsebina razporejena časovno oziroma bi sledila življenjskemu ciklu rastlin.

Kako lahko znova vzpostavimo povezavo s postopkom pretvorbe rastlin v hrano za ljudi? Kako lahko pri določeni hrani poleg njene koristi za zdravje upoštevamo tudi njen vpliv na okoliško naravno regijo? Kako lahko sezonske cikle rasti izrazimo v publikaciji? Ta vprašanja so bila glavno vodilo skupine Robida.plus. Foto: Robida

Kot odgovor na kritične razmere (podnebne spremembe, globalna prehrambena industrija, prekomerna poraba mesa in kriza zaradi pomanjkanja žita zaradi vojne v Ukrajini) skuša skupina Robida najti načine za osveščanje ljudi o prehranjevalnem ciklu od pokrajine do krožnika. Obenem želi skupina spodbuditi lokalno proizvodnjo in porabo v dveh različnih okoljih: v ljubljanskem Kraterju in pri sebi doma v vasici Topolove. Rdeča nit je ajda, psevdožitarica, ki v slovenski kuhinji in kulturi igra pomembno vlogo. Skupina Robida zbira in deli znanje, ki s pomočjo kuhanja, uživanja, vonjanja in priprave hrane ter pripovedovanja zgodb, povezanih z življenjskim ciklom ajde, v spomin prikliče slovenske Alpe in vire v tej regiji.

“Ajdo lahko obravnavamo kot supervernakularno rastlino, saj ni samo na novo odkrito tradicionalno živilo, pač pa tudi poljščina, s katero bi se bilo mogoče zoperstaviti današnji okoljski krizi. Ajda lahko preživi težavne razmere in nerodovitno prst in ima pozitiven učinek na zdravje ljudi in okolje.” Skupina Robida.plus

Med raziskovanjem koledarjev v slovenski kulturi so naleteli na pratike, almanahe, ki so pogosto manjšega žepnega formata, v katerih je vsebina urejena kronološko. Ajda Pratika je fizična interpretacija starih pratik in preizkus novega formata knjige z recepti – kako je videti knjiga z recepti v tem formatu, pri katerem je vsebina vedno prilagojena določenemu trenutku v letu? V publikaciji se znanstvene vsebine o ajdi prepletajo s pesniškimi deli, ki bralce vabijo k bolj osebnemu odnosu do hrane, rastlin in krajine: njen namen je osveščati o rastlinskih ciklih, o delih, ki so užitni, in tistih, ki jih ne smemo zavreči, pač pa moramo z njimi poskrbeti za zdravo prst. Foto: Robida

Voda – oblikovanje biovernakularnega

Skupina Pjorkkala (Žan Girandon, Pia Groleger, Ema Kapelj, Zala Križ in Luka Pleskovič) in mentorica Shneel Malik (Indija)

Pjorkkala je mlad interdisciplinaren kolektiv, ki se je združil prav za odprti poziv BIO27. Rdeča nit projekta je čiščenje vode na območjih z neustreznim ali pomanjkljivim javnim vodovodom. Že mentorica, arhitektka in raziskovalka Shneel Malik, se pri svojem delu ukvarja predvsem s prečiščevanjem vode. Približno dvajset odstotkov Slovencev nima dostopa do javnega vodovoda in tudi tisti, ki ga imajo, pogosto raje uporabljajo vodo iz drugih, naravnih virov. V Sloveniji vlada splošno prepričanje, da je voda čista, ker pa je večina slovenskega ozemlja kraškega izvora, je težko predvideti tok podtalnice in njeno onesnaženje. Za pilotno območje projekta je skupina Pjorkkala izbrala lokacijo v Triglavskem narodnem parku, kjer so izvirske vode v nasprotju z javnim mnenjem precej onesnažene. Filter, ki so ga poimenovali po slovanski boginji dežja Dodoli, predstavlja cenovno dostopno rešitev s kombinacijo vernakularnih materialov in praks, naravnih in fizičnih pojavov ter sodobnih proizvodnih postopkov. Nameščeni filtrirni moduli iz vode odstranijo onesnaževalce v velikosti bakterij, tako da v njej ostanejo samo zaželene snovi, kot so minerali. Dodola je izdelana iz zmesi gline in organskih snovi, ki je žgana tako, da je njena poroznost večja. Giroidno strukturo, ki pospešuje filtracijo vode s povečanjem razpoložljive površine modula, so ustvarili s 3D tiskanjem. Z upoštevanjem načel po vzoru Arhimedovega vijaka lahko Dodola pretaka vodo skozi filter tako, da se zanaša na vodni tok, v katerem je nameščena, kar pripomore k avtonomnemu delovanju na odročnih lokacijah, kjer ni elektrike.

Prvi material, ki ga je skupina uporabila kot vodni filter, je bilo ksilemsko tkivo iz borovega in smrekovega lesa. Ker tkivo ksilema omogoča pretok vode, medtem ko blokira večino vrst onesnaževal, večjih od 70 nm, lahko beljavina filtrira več kot 99 % bakterij E.Coli. Smrekovi filtri so bili uporabljeni tudi zaradi razširjenosti drevesnih vrst v Sloveniji. Ksilem je eden izmed dveh tipov prevajalnih tkiv pri višjih rastlinah in drevesih (drugi tip se imenuje floem). Naloga ksilema je prevajanje vode in anorganskih snovi od rastlinskih korenin do poganjkov in listov, izjemoma pa se po tem omrežju prevajajo tudi hranilne snovi in nekatere druge molekule. Foto: Pjorkkala

Končni izdelek Dodola je instalacija prefinjeno oblikovanih filtrirnih modulov, ki vodo očistijo. Zaradi uporabljenih tehnologij in principov, kot sta giroidna struktura in Arhimedov vijak, je tak izdelek učinkovitejši od že razpoložljivih keramičnih filtrov. Sistem filtracije je samodelujoč in ne potrebuje stalnega vzdrževanja. Dodola je večinoma potopljena pod vodo, kjer porozna struktura filtrira vodo, ko prehaja skozi material. Zaradi toka rek se Dodola vrti in s tem transportira vodo proti zgornjemu delu modula Dodole, kjer zapusti sistem, da se uporablja kot pitna voda.

Soavtorji Dodole Pia Groleger, Žan Girandon in Luka Pleskovič. Okoli Dodole in prototipov je grafično in tekstualno predstavljen proces več kot polletnega raziskovanja in sestavnih delov filtra, ki nudi vpogled v postopke izdelave filtra iz ksilema, keramičnega filtra, analiziranja vzorcev vode, onesnaženih z bakterijo E. coli, izrisovanja 3D-modela in 3D-tiskanja gline. Foto: Urban Cerjak za MAO

Zgodbe moderne elektrike

Skupina Garnitura (Sara Bezovšek, Miha Gašperin, Lin Gerkman, Neža Lukančič, Maruša Mazej, Eva Popit in Brina Steblovnik) in mentor Adam Štěch (Češka)

Leto 2022 je zaznamovano s 150. obletnico rojstva arhitekta Jožeta Plečnika. MAO se lahko pohvali tudi z zgodovinskim vpisom Plečnikove Ljubljane na Unescov seznam. Začetni cilj interdisciplinarne skupine Garnitura je bil raziskava gradiva o Jožetu Plečniku, s katero bi dobili vpogled, ki bi segel globlje od površinskih interpretacij. Iskanje lastnega izraza o arhitektovem delu so začeli s Plečnikovim humanističnim pristopom k arhitekturi in njegovim celostnim posegom v urbano tkivo Ljubljane, zlasti pri tako imenovani vodni in kopenski osi. Skupina Garnitura je v Plečnikovem delu prepoznala vernakularne poteze, ki jih je arhitekt pogosto subtilno in na način, prilagojen uporabniku, uporabljal, da bi nadomestil obstoječe strukture in stavbe.

Garniturin največji dosežek je sodelovanje z Mestno občino Ljubljana, s katero so dosegli dogovor, da lahko Plečnikovo trafiko na Tromostovju pod budnim očesom konservatorjev prenovijo in spremenijo v spletišče dogodkov in informacij v času BIO27. Pri prenovi je skupini pomagal tudi mentor Adam Štěch, strokovnjak za arhitekturno zgodovino in soustanovitelj ustvarjalne skupine OKOLO. Štěch je na osrednji razstavi Supervernakularno novemu občinstvu med drugim predstavil tudi manj poznano arhitekturno zapuščino priznanega arhitekta Jožeta Plečnika, pri čemer se je oprl na arhitektovo izrazito človeško vizijo mesta Ljubljane. Foto: Peter Rauch za MAO

Spomeniki vzdolž vodne in kopenske osi so opremljeni z označbami s kodami QR, ki obiskovalce usmerjajo na spletno stran z vsebino, povezano s Plečnikovim značilnim pristopom k oblikovanju. Njegovo osnovno zanimanje za obliko in formo je skupini služilo kot navdih za ustvarjanje keramike, lesenih igrač in potiskanih tekstilij, medtem ko ustvarjalna fotografska dokumentacija raziskuje in razkriva današnje posege v arhitektove spomenike. Vse našteto je zbrano na spletni strani projekta in v knjižici, ki z večplastno zasnovo predstavljata in povezujeta različne izdelke. Garnitura načrtuje več različnih dogodkov v prenovljeni Plečnikovi trafiki na Tromostovju: med bienalom BIO27 bodo tam organizirali improvizirane prodajalne, delavnice in gostili druge produkcijske skupine, ki sodelujejo na bienalu. Predvsem pa bo trafika služila kot zbirna točka za BIO27 in izhodišče za vodene sprehode vzdolž Plečnikovih osi.

Umetnostna zgodovinarka in članica skupine Garnitura Neža Lukančič je predstavila Garniturino novo pot mimo pomembnih Plečnikovih urbanih ureditev. Foto: Ourania Agoranou za MAO

Skupina pa se ni posvetila samo trafiki, temveč je sodelovala tudi na osrednji razstavi, kjer je predstavila svojo interpretacijo Plečnikove zapuščine za današnji čas: akademsko izobražena kiparka Maruša Mazej je razvila modularno vazo Pillar. Vaza je sestavljena iz dveh modularnih oblik, ki so jima dodani cilindrični in oglati detajli v različnih kompozicijah. Navdih za obliko je študija Plečnikovih stiliziranih oblik posod, ki jih pogosto najdemo v njegovem arhitekturnem jeziku. Keramika, uporabljena za izdelavo stebra, je lokalnega izvora, kar je v skladu s Plečnikovim spoštljivim odnosom do ljudske obrti.

“Plečnikov kiosk na ljubljanskem Prešernovem trgu je priljubljena točka domačinov, vendar je bil dolga leta v slabem stanju, kar je najemnikom oteževalo poslovanje. Pred začetkom BIO27 smo omogočili obnovo majhne prodajalne časopisov in tobaka v samem središču prestolnice in jo – za čas letošnjega bienala – spremenili v razstavni prostor, ki bo gostil dogodke, povezane s Plečnikovo dediščino in supervernakularnim dogajanjem, ter postal zbirališče za sprehode po naši mestni poti. Po končanem bienalu se bo trafika vrnila k svojemu prvotnemu namenu.” Skupina Garnitura

Regenerativna kulturna produkcija

Skupina Futuring (Žan Kobal, Tamara Lašič Jurković, Barbara Predan) z mentorico Sophie Thomas (Velika Britanija)

Cilj skupine Futuring je uporabiti bienale za preizpraševanje dosedanjih praks in prihodnosti; opazovati, pridobivati vire in preučevati obstoječe trajnostne prakse v kulturni produkciji. Svoje ugotovitve je skupina Futuring izdala v odprtokodnem priročniku, razstavo v MAO pa opremila z izbranimi pogledi na trajnostnost (prek avdio vodnika, vizualizacij AR in infografike). Priročnik in ugotovitve bodo kulturnim ustanovam, oblikovalcem (in posameznikom) omogočili, da zmanjšajo vpliv svojega dela na okolje in prečešejo svoje načine delovanja. V skupini Futuring pod mentorstvom oblikovalke in strokovnjakinje za trajnostnost Sophie Thomas so se lotili okoljske revizije bienala Supervernakularno z namenom zmanjšanja njegovega vpliva na okolje. Leta 2015 so bili v okviru Pariškega sporazuma (pravno zavezujoče mednarodne pogodbe o podnebnih spremembah) sprejeti cilji trajnostnega razvoja. Ta globalni izziv zahteva kolektivni odziv v vseh sektorjih in na vseh ravneh. Ključnega pomena je, da ob govorjenju o vplivu na okolje vse organizacije in posamezniki tudi analizirajo svoja dejanja in se zavežejo, da bodo delovali odgovorno do okolja. Muzeji imajo v družbi dvojno in nepogrešljivo vlogo. Zagotavljajo, da bodo prihodnje generacije v stiku s kulturno dediščino, hkrati pa so sami akterji, ki prispevajo k socialno, ekološko in kulturno ozaveščeni družbi, saj vključujejo prihodnost naših življenjskih svetov.

Izsek infografike skupine Futuring, ki zajema primerjavo transporta udeležencev in razstavljalcev na preteklem BIO26 Skupno znanje in aktualnem bienalu Supervernakularno. Avtorji infografike: Futuring

Posebno pozornost je potrebno posvetiti odprtokodnemu priročniku, ki ga je skupina Futuring namenila vsem kulturnim ustanovam, oblikovalcem in ozaveščenim posameznikom z željo, da jih opolnomoči in opremi z znanjem, ki jim bo pomagalo zmanjšati vpliv njihovega dela na okolje. Priporočila so zasnovana tako, da končnim uporabnikom pomagajo pri sprejemanju informiranih odločitev, kdaj in kako izvesti določene ukrepe – na primer, kako zmanjšati izpuste ogljika, organizirati učinkovitost upravnih dejavnosti, graditi skupnost z ozaveščanjem in izobraževanjem ter zagotoviti trajnostno produkcijo razstav. Priročnik so omogočila znanja in študije mnogih sodelavcev in raziskovalcev, zato je odprtokoden, avtorsko nezaščiten in na voljo vsem.

“Poleg izjemne izobraževalne in družbene vloge muzejev ne smemo spregledati posledic, ki jih ima vsaka produkcija razstave. Zato smo v središče BIO27 in prihodnjih izdaj bienala (med drugim) postavili trajnostno produkcijo. Znatno spreminjamo način svojega dela in želimo biti zgled pri zmanjševanju vpliva na okolje. Infografika se osredotoča na potencial regenerativnega oblikovanja, ki ga javne ustanove pogosto spregledajo. V ospredje smo postavili energijo, vodo, potovanje/prevoz in oblikovanje razstav. Nekateri podatki so predstavljeni s številom dreves, ki bi jih bilo treba posaditi in vzgajati deset let, da bi nadomestili izpuste. Spodbujamo vse, da znanje, utelešeno v priročniku pred vami, prenesete na svoje vsakodnevno življenje. Vaše povratne informacije – ali, še bolje, prispevek k vsebini – so zelo dobrodošle.” Skupina Futuring

SEZNAM BLOG OBJAV

Možnosti obstoja

— Piše: Kaja Blazinšek

Razmislek ob romanu Zakaj ne pišem Dijane Matković

Avtofikcijski esejistični roman slovenske pisateljice, prevajalke in publicistke Dijane Matković je bil sprva zamišljen v obliki izbora esejev, kot je na predstavitvi romana povedal njegov urednik Aljoša Harlamov. Hibridna forma, v katero se je razvil, je odraz avtoričine svobode in možnosti organskega razraščanja njenega pisanja, in hkrati predstavlja iskanje te svobode znotraj družbenih in osebnostnih determinizmov. Roman skozi osrednje tematske plasti razreda, spola, narodnosti in pisateljevanja odpira avtoričino prizmo razmišljanja, podkrepljenega z referenčnim poljem avtoričinih bratov, sester, stricev in dedkov, kot sama poimenuje tiste pisatelje in teoretike, ki so ji s svojo mislijo najbliže. V svoji strukturni zasnovi krmari med pripovedjo o svojih preteklosti in sedanjosti, ki se spletata v samem aktu pisanja romana Zakaj ne pišem, vezivno tkivo in podporni steber njenih misli pa predstavljajo refleksivni esejistični vložki.

Dijana Matković zase pravi, da je napaka znotraj sistema, anomalija. Kot hčer delavcev, priseljencev, sta jo družba in sistem od samega začetka zavračala, njena življenjska pot pa je bila s tem poreklom v očeh družbe že začrtana na predpostavkah stereotipov. Izhod iz bežanja pred realnostjo je v letih najstništva našla v sistemskem “korektivu zoper socialno neenakost”, v maturitetnem tečaju,  kasneje v samozavesti in neoprijemljivem zanosu, ki je, kot zapiše, “dobro znan tistim, ki se želijo iz nečesa izkopati, plana B pa nimajo.” (str. 91)  V upor zoper družbeni determinizem je “kar šla” in se nekaj časa ni ustavila in je nekaj časa nič ni ustavilo. Kljub temu, da avtorica večkrat poudari, da se za mnogimi trenutki neuspeha in poraza, za katere se nam zdi, da smo si zanje krivi sami, pravzaprav skrivajo vzvodi današnjega družbenega sistema, pričakovanja od zunaj, ki jih nemalokrat ponotranjimo, pa je za preboj onkraj tega in za upor proti temu vseeno potrebna določena človeška lastnost, prirojena, privzgojena ali priučena. Da, če posplošimo, izluščiš in izkoristiš prednosti, ki ti jih dopušča tvoj rob.

 »… rob je bil že  v zgodnjem otroštvu dodeljen tudi meni, toda moja sreča je bila in je še vedno v tem, da sem ob spremljajočih se težavah s potisnjenostjo na obrobje prejela tudi blagoslov nepripadanja. Nepripadanju pravim blagoslov, saj izločenost pomeni tudi to, da mi ni treba skrbeti, kako bo kaj, kar bi lahko izrekla, videti. Nihče mi ne more vzeti ničesar, z ničemer me ni moč potisniti v kot. Nimam družinskega ugleda, ki bi ga lahko zakockala. Nisem v delovnem razmerju, ki bi ga s svojim pisanjem ogrozila. Svobodna sem, da lahko izrečem vse.« (str. 200 – 201)

Matković zavestno odklanja podobo t.i. prebojnice, s katero so jo nemalokrat označili, s tem pa zavrača ideologijo samouresničenja, ki je plod družbe, preplavljene z individualizmom. Tako kot se ta skovanka brez težav bere kot paradoks, se tako berejo tudi prenekatere izpeljave avtoričine izkušnje in misli, ki na neki način preslikavajo paradokse današnjega časa. Samouresničenje bi tako zlahka opredelili kot zavajanje vladajočih sistemskih struktur, ki zavestno odvračajo pozornost od tega, da nas kot družbo povezujejo podobne ali celo enake krivice in nas vodijo do »spoznanja«, da smo za svoje zavoženo življenje, nesposobnost in nesamozavest krivi popolnoma sami. Da vsak pri sebi pride do tega uvida, sploh ni lahko, ker se, preprosto povedano, vsak izmed nas na svoj način, ki ga pogojujejo okoliščine, bori za golo preživetje. To pa je največkrat povezano z materialnimi dobrinami in s tem, kako nas dojema in sprejema naša neposredna okolica. Kot na predstavitvi romana pove Matković: »… ker sem pač ta anomalija, imam na neki način dolžnost in odgovornost, ker imam javni glas, da pripovedujem zgodbe, pri čemer pomembna zgodba ni, zakaj je nekomu uspelo, ampak zakaj mnogim ni, in s tem se moramo ukvarjati.«

Ko piše o sindromu prevarantke, govori seveda s stališča svoje izvorne razredne pozicije, ki je predestinirala nižjo raven izobrazbe od tiste, ki umešča ljudi v intelektualno-umetniško plast družbe. Tej plasti ne moremo oporekati predpisanega predpogoja visoke ravni izobrazbe, ki si jo je ne nazadnje tudi pridobila, vendar ta, širše gledano, predvsem pri milenijski generaciji dandanes razen vstopa v neko dotično družbo pravzaprav ne pomeni nobenega zagotovila za uspeh, s tem da je uspeh danes predvsem zelo neoprijemljiv pojem. Vrednost izobrazbe je tako izničena in je konec koncev samo še nalepka, ki jo nalepimo v življenjski album. Izobrazba lahko ponudi vstop v območje nam podobnih ljudi, ki pa nemalokrat predstavlja nek zaprt mehurček, kjer se tkejo profesionalni in osebni odnosi, ti pa so prav tako podvrženi določenim mehanizmom in zakonitostim. In tudi ti lahko kaj hitro prebudijo občutek nepripadnosti. Vprašanje, ali to sprejmeš in pasivno, tiho pluješ s tokom teh dejstev, se aktivno bojuješ proti temu ali pa preprosto greš svojo pot, je stvar vseh determinizmov, o katerih piše Matković, in hkrati psiholoških determinizmov, ti pa so, kakorkoli obrnemo, med sabo povezani. Vselej smo znotraj njih ujeti v začarani krog, kjer se vsakič znova spotikamo ob te kompleksne pasti lastnega obstoja.

»Razdeljena sem na dva dela. En del mene verjame ali pa bolj čuti, da je ni osebe kateregakoli spola, ki bi lahko bolje od mene napisal, kar je treba napisati. Kar mora biti napisano. Besedilo, ki (mi) manjka. Besedilo o prej (družbene kontinuitete), ampak še bolj o tukaj in zdaj, o nenehnem neznosnem zdaj brez prihodnosti. Ta del mene ve, da zmorem in najbrž celo bolj vehementno in z več talenta kot moji moški kolegi, geniji.« (str. 209)

Pisateljevanje kot ustvarjanje deluje kot gonilo in kot zavora. Je gon, ki te žene, a potrebuje tudi sistemske mehanizme, ki poganjajo njega. Svoboda ustvarjanja je avtoričina motivacija, je avtoričin gon. Tu se poraja vprašanje, ali ga ima prav vsak, ta gon, ki bi bil tako močan kot ustvarjanje oz. zakaj bi ta bil močnejši od gona želeti si ustvariti normativno življenje – postati mizar, gozdarka, imeti hišo, otroke, morda še psa (seveda, če ti to dopuščata sistem in družba), torej življenje, ki v sebi ne odkriva eksplicitne povezave z ustvarjanjem. Konec koncev se vsak gon, ki nas žene zlije v gon po dostojnem življenju, ne glede na naše želje onkraj tega. Roman poskuša na neki način iskati solidarnost med različnimi možnostmi ustvarjanja, s tem pa tudi obstoja, vendar se tako kot vsak na nekaterih mestih zapira v avtoričino izkušnjo, onkraj katere avtorici sicer kdaj uspe pogledati. To vehemenco, to samozavest si vzame, si jo izbori in je ne poskuša idealizirati, vendar se na koncu zazdi, da je to, da je bila nekoč v svoji preteklosti na pravem kraju ob pravem času, splet naključja, ki ga po vsej verjetnosti, tudi če popolnoma preobrnemo sistemske mehanizme, ne moremo predpisati ali uzakoniti.

Na koncu moramo priznati, da avtorici v njenem drugem literarnem delu uspe udejanjiti to, da se skozi avtofikcijsko zgodbo prevpraševanja zunanjega in notranjega sveta ter njunih medsebojnih vplivov, izbočijo misli in vprašanja, ki si jih je, iz različnih vzgibov, zastavil že vsak izmed nas. Ali pa tudi ne. Z zaključkom lahko bralcu v ideji medsebojne solidarnosti ponudi uteho s tem, ko svoje pisanje zaokroži z neke vrste legitimizacijo negativnih občutkov, kot so izgubljenost, negotovost, občutek poraza in dvom. Le nekaj stvari, ki so popolno nasprotje tistega, kar gradi kapitalistično družbo, s tem pa tudi naš notranji glas in z njim pričakovanja in stanja, ki jih zahtevamo sami od sebe. Ta so odraz okolja in prostora, v katerem živimo in delujemo. Vendar se bojim, ali pa je to moj vedno bolj s cinizmom obarvani pesimizem, da bo morda roman Zakaj ne pišem zašel na police zgolj kakšne prihodnje Dijane Matković ali ljudi, ki v sebi že nosijo nagnjenje k takšnemu razmišljanju.

»Potem pomislim na dekle, ki sem nekoč bila in ji je težje od mene: razen v knjigah še ni zares našla svojih ljudi.« (str. 217)