SEZNAM BLOG OBJAV

Kamišibaj

— Piše: Vanja Iva Kretič

Preprosta analogna forma, ki ti zleze pod kožo in te zasvoji, v Sloveniji praznuje deset festivalskih let.

Zagotovo pri nas ni veliko ljudi, ki si še niso ogledali kamišibaj predstave ali ki niso vsaj slišali za to umetniško formo, ki izhaja iz Japonske in označuje posebno obliko pripovedovanja zgodb ob slikah. Kami pomeni papir, šibaj pa gledališče, torej kamišibaju lahko rečemo tudi papirnato gledališče. Gre za obliko komornega gledališča. Kamišibajkar, to je igralec kamišibaja, ima najpogosteje slike (ilustracije) formata A3, spravljene v lesenem odru, ki mu pravimo butaj. Slike prikazujejo najzanimivejše ali najpomembnejše trenutke v zgodbi in kamišibajkar iz butaja vleče eno sliko za drugo, kot teče zgodba, dopolnjuje pa jih s svojo pripovedjo.

Kamišibaj je vizualno pripovedno gledališče in kamišibajkar komunicira z občinstvom tako, da izvedba temelji na skupnem doživljanju zgodbe v interakciji slike in besede. Temu skupnemu doživljanju, ki je tudi cilj in smisel kamišibaja, pravimo kijokan.

Kamišibaj ima poleg umetniških tudi mnogo drugih uporabnih možnosti. Uporabljajo ga vzgojitelji, učitelji, knjižničarji, terapevti in drugi. Torej je kamišibaj lahko medij za umetniško in družinsko ustvarjanje, pedagoški in terapevtski pripomoček, pripomoček za osebnostno rast in priložnost za gledališko in umetniško eksperimentiranje. Uporablja se pri delu z različnimi starostnimi skupinami, pri otrocih, starih do treh let, otrocih, ki so ali pa niso vključeni v vrtec, pri šolarjih, srednješolcih, študentih, odraslih in starostnikih. Koristen je tudi pri delu z ranljivimi skupinami, kot so gluhi in naglušni, slepi in slabovidni, ljudje z izkušnjo zlorabe drog in alkohola, starostniki s specifičnimi težavami, ljudje s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ljudje z motnjami v duševnem razvoju, pa taki z gibalno oviranostjo, zaporniki in drugi.

Kje se je vse začelo?

Ker je pripovedovanje s slikami staro toliko kot človeštvo samo, poznamo zgodbe v slikah iz prazgodovine, ko je že jamska slika predstavljala zgodbo. Zgodbe na slikah prepoznamo na lončenih vazah, situlah (pri nas imamo Vaško situlo iz 5. stoletja pr. n. št.), na egipčanskih reliefih, freskah (znan primer zgodbe v slikah je Mrtvaški ples iz 15. stoletja v Cerkvi svete Trojice v Hrastovljah), mozaikih, slikah, vse do množične proizvodnje slik po Gutenbergovi iznajdbi tiska. Vse to je ljudem, tudi nepismenim, pripovedovalo zgodbe.
Kamišibaj je tradicionalna japonska umetnost, ki je doživela razcvet v tridesetih letih prejšnjega stoletja, korenine kamišibaja pa segajo v daljno preteklost, v 10. stoletje, ko so bile zgodbe v risbah na svitkih, imenovanih emaki. Če so slikam dodali še pripovedovanje, namenjeno nepismenim, pa to imenujejo etoki. Kamišibaj je pomemben predhodnik modernih japonskih stripov (manga) in animacij (animé), priljubljenih po vsem svetu.

Kamišibaj je bil oblika popularne kulture in del japonskega vsakdana od dvajsetih pa skoraj do šestdestih let prejšnjega stoletja. Japonsko je preplavil ulični kamišibaj (gaito). Kamišibajkar je z zvokom dveh lesenih paličic, ki se imenujeta hijošigi, naznanil začetek predstave. Publika se je tako zbrala okoli kolesa, na katerem je bil pritrjen butaj. Pred začetkom zgodbe je kamišibajkar za nekaj jenov prodajal piškote, potem so sledile pravljice. Ena junaška za fante, čustvena za deklice in ena smešna. Zadnjo zgodbo je prekinil na najbolj napetem delu, tako da je privabil občinstvo k naslednjemu nastopu. Poleg gaito kamišibaja poznamo tudi tezuki kamišibaj, ki si ga izdela kamišibajkar sam. Izmislil si ga je Matsunaga Kenya, ki je bil učitelj in je spodbujal učence k ustvarjanju avtorskih kamišibajev, torej k temu, da so napisali lastne zgodbe, jih ilustrirali in predstavili. Tezuki kamišibaj je bil najbolj priljubljen v povojnem obdobju, ko so organizirali festivale avtorskih kamišibajev.

Kamišibajkarji so bili večinoma revni in čeprav jih je po vsej Japonski med obema vojnama krožilo več kot pet tisoč, niso bili na najboljšem glasu. Pa vendar je kamišibaj kljub svojemu subkulturnemu statusu pomembno soustvarjal japonsko kulturo in dosegel veliko priljubljenost. Kamišibajkarjev položaj se je izboljšal med drugo svetovno vojno, ko so oblasti ugotovile, da je oblika primerna za vojno propagando in informiranje prebivalstva. Veliko kamišibajev je bilo sicer med vojno uničenih, tako da so jih morali risati na novo, kamišibajkarji pa ob nastopu niso več prodajali sladkarij, ampak vse, kar so našli. Ko se je v petdesetih letih prejšnjega stoletja pojavila televizija, so ji Japonci rekli denki kamišibaj, električni kamišibaj. In če je po vojni število kamišibajkarjev glede na čase pred vojno visoko naraslo, je s prihodom televizije število kamišibajkarjev po ulicah Japonske začelo strmo padati.

Kdaj in kako smo se v Sloveniji srečali s to umetnostjo?

V Sloveniji poznamo kamišibaj od leta 2013, tako da v letu 2022 praznujemo deset festivalskih let ustvarjanja in igranja kamišibaja pri nas. Prve kamišibaj zgodbe je iz Japonske prinesel Igor Cvetko iz Gledališča Zapik leta 2009, prvi javni nastop pa je imel skupaj z Jeleno Sitar, Ireno Rajh, Anžetom Virantom in Marjanom Kunaverjem aprila 2013 v Hiši otrok in umetnosti v Ljubljani.

“Kamišibaj je stroj za pravljice. Napolniš ga z zgodbo in začneš. A če pogledamo še korak naprej, ni drugega kot kup skupaj zbitih deščic in sveženj porisanih listov. Vse ostalo imamo v sebi. Poiščemo za to najboljše podobe in besede in jih podelimo z drugimi.” – Jelena Sitar

Svoje znanje o kamišibaju sta Igor Cvetko in Jelena Sitar najprej predajala na izobraževalno-raziskovalnih taborih, ki za izkušenejše kamišibajkarje še vedno potekajo vsako leto. Organizirata pa tudi tečaje kamišibaja, na katerih predajata znanje začetnikom in jih tako opremita z osnovami. Zanimanje za to umetnost narašča iz leta v leto, prav tako število predstav na festivalih. Jelena Sitar je leta 2019 napisala prvi priročnik za kamišibajkarje v slovenščini Umetnost kamišibaja.

Festivali

Kamišibajkarji se vsako leto lahko predstavljajo na različnih festivalih. Nacionalni festivali so doslej pet let potekali v Piranu, dve leti v Štanjelu in zadnji dve leti v Velenju. Festival se tako vsaki dve leti seli in tudi v Črnomlju bo ostal dve leti.

Na regijskih festivalih po Sloveniji državni selektor izbere najboljše izvajalce kamišibaja iz vse Slovenije. Ti se s svojimi kamišibaji predstavijo na nacionalnem festivalu, kjer tričlanska strokovna komisija izbere najboljšo predstavo, ki prejme zlati kamišibaj. Letos si bo v Črnomlju, kjer bo festival potekal od 2. do 4. septembra, moč ogledati 39 novih kamišibajev za otroke in odrasle, ki jih je izbrala državna selektorica Silva Karim. Ob festivalu se obeta tudi bogat spremljevalni program.

V Piranu, ki je imenovan za “zibelko slovenskega kamišibaja”, se je prvih pet let odvijal nacionalni festival, drugih pet pa mednarodni kamišibaj festival Beli delfin, ki je postal tudi največji festival v Evropi. Na festivalu, ki je potekal tretji vikend v avgustu, so se predstavili najboljši kamišibajkarji iz Slovenije, Evrope in Japonske. Na letošnjem festivalu, ki se je odvijal na Židovskem trgu, Križnem hodniku Minoritskega samostana sv. Frančiška in v dvorani Mediadom Phyrani, se je predstavilo kar šestdeset novih predstav, pred desetimi leti pa le dvanajst. Od štiridesetih predstav slovenskih avtorjev je bila v Piranu kar polovica premier. Poleg slovenskih kamišibajev smo lahko videli devet francoskih, štiri predstave srbskih kamišibajkarjev, dva italijanska, dva iz Velike Britanije, enega iz Avstrije in enega iz Japonske. Ob zaključku festivala je že tradicionalno sledila podelitev nagrade občinstva beli delfin. Ob festivalu pa je, tako kot vsako leto, potekala tudi mednarodna masterclass delavnica, ki nadgrajuje znanje kamišibajkarjev. Tako piranski festival odlično spodbuja domačo produkcijo, ki je živa in kvalitetna.

Najboljši kamišibajkarji delujejo v Društvu kamišibaj Slovenije, ki je prostovoljno, samostojno, nevladno, nepolitično in nepridobitno združenje fizičnih oseb, ki delujejo na področju umetnosti, vzgoje in terapije. Društvo povezuje in združuje predvsem državljane Slovenije, ki se želijo aktivno udejstvovati na področju uporabe te japonske tehnike pripovedovanja ter jo uporabljati in promovirati doma in v tujini. Društvo spodbuja avtorski kamišibaj, ki je v vseh elementih avtorsko delo pripovedovalca.

Kamišibaj je japonska minimalistična forma, a je preprosta samo na videz, kot vsa umetnost, ki je videti taka.

Cvetko, I. (2019). Slovenski kamišibaj v luči kulturne antropologije. Amfiteater. Revija za teorijo scenskih umetnosti, 7(1), 17 – 30.
Društvo KAMIŠIBAJ Slovenije. (b. d.). O nas. http://www.kamisibaj.si/
Sitar, J. (2019). Umetnost kamišibaja. Založba Aristej.
Foto: Ubald Trnkoczy, 5. mednarodni festival kamišibaja Beli delfin v Piranu

SEZNAM BLOG OBJAV

Skozi ogledalo neke bube

— Piše: Kaja Blazinšek

O romanu Zabubljena Ane Marwan

“Zgodba je nasilje nad življenjem.” Tako nekje proti koncu prvega dela zapiše protagonistka romana Zabubljena, ki ji je ime Rita ali Julija. Zgodbi se na neki način upira tudi pisanje Ane Marwan, saj njeno prvo delo v slovenskem jeziku zaznamujejo svojevrstni postmodernistični prijemi, začinjeni s fragmentarno gradnjo. Tako kot se protagonistka igra s svojimi bralci, ki bi lahko bili enkrat vzpodbudni in navdušeni uredniki, spet drugič uredniki, ki od avtorja ne dobijo tistega, kar so si zamislili, ali pa so morda neka struja psihoanalitikov, ki se jim podira hipoteza skrbno načrtovanega eksperimenta, se Marwan igra s pričakovanji svojega bralca. Ravno to pa je tisto, kar nas žene, da se zagnano potapljamo v nepredvidljivosti, stran za stranjo.

V roman ne vstopimo z Rito, ampak z njenim subjektom domišljije, s tem pa tudi njenega pisanja, g. Ježom. »To se pravi vlekla me je k njemu domišljija, ki je v njegovem propadajočem telesu našla plodna tla in se razrasla.« (176) Prvi del romana je z občasnimi vstopi v Ritine metafizične komentarje posvečen prav njemu, ki je ali ni izmišljeni g. Jež. Ta se namreč sem pa tja pojavi tudi v drugem delu. Če ga sprva gledamo od blizu, ga kasneje motrimo od daleč. Kateri je »pravi« in kateri izmišljeni g. Jež, je vprašanje, ki se prepleta s premenami pripovedovalca iz tretje v prvo osebo, ki lahko kaj kmalu neslišno zdrsi mimo bralčeve zaznave, hkrati pa ostaja pomembno vodilo pri spletanju pomenskosti romana.

Rita ne nazadnje sama sebi postane zgodba, s tem pa tudi središče svojih lastnih misli, ki jih sprva okupira v njeni domišljiji vzpostavljeni lik g. Ježa. Preko njega skuša priti do pozicije, ki jo ima v odnosu do ljudi in sveta okoli sebe, čeprav je pravzaprav zaprta za bele stene bolnišnice, brez telefona, ki bi jo opominjal in bremenil z apokalipsami sveta. Morda pa je samo zaprta med štiri stene svoje nove zaposlitve na Oddelku za vesoljne polete Ministrstva za promet in zveze. »Priznati moram, da mi ustreza, da ne smem ven. Vem, da ven tako ali tako ne bi šla, in tako mi ni vzeta svoboda, vzeta mi je samo slaba vest, da ne grem ven. Ja, slabega občutka sem osvobojena, dokler me drugi zapirajo, sem svobodna.« (106) Nazadovanje pri nalogi, ki ji ga očitajo tisti, ki jo berejo, je po vsem verjetno posledica premika fokusa z g. Ježa na njo samo, kot poskus neke vrste samoanalize, morda tudi samospoznanja, ki ji ga skušajo preprečiti.

Roman lahko beremo kot nekakšno prispodobo posameznika, morda tudi pisatelja, na katero namigujejo Ritini bralci in se pri tem izražajo s pravilnim besediščem, ki ga skušajo ljudje, s katerimi je obkrožen, odeti v določene lastnosti in značaje, ga ukalupiti in ga s tem postaviti v hierarhijo družbe, kjer vsak igra svojo vlogo in izpolnjuje pričakovanja te družbe. Tako nekako se kdaj zgodi tudi v odnosu med pisateljem in urednikom. Urednik ima morda za kak na novo odkriti pisateljski talent že začrtano pot, neodvisno od želja samega pisca oz. od vodila njegove nepredvidljive domišljije. Domišljija, v katero se potaplja Rita, lahko razumemo kot mehanizem obvladovanja – »Moja pripoved ima podoben namen kot Šeherezadina, tj., da me ohrani živo. Ko rečem živo, mislim, živahno, a rečem živo, da se lahko primerjam s Šeherezado.« (90)
Rita se zabublja v svet lastne domišljije, da bi tako prišla do odgovorov na vprašanja, ki zadevajo predvsem odnos posameznika do sveta in drugih ljudi. Na drugi strani pa je tu težnja, da bi nas vsaj nekdo razumel v naši pravi esenci, čeprav morda še sami ne vemo, kaj bi ta lahko bila. »On jo je tudi videl najbolje. Tako, kot se je čutila: bitje, ki je v krogu svoje metamorfoze v stadiju mirovanja, pred vsemi lastnostmi, pred vsem značajem, buba muhe, seme vijolice.« (85)

Rita se skozi roman vzpostavlja predvsem v odnosu do g. Ježa, ki je pravzaprav medij vzpostavljanja odnosa s samo seboj in iz katerega retrospektivno sestavlja in vzpostavlja odnos do prijateljice Anje, mame in figur avtoritete, kot so učitelji, šefi in zdravniki. Sprva bi lahko trdili, da je Ritin lik v svojem bistvu pasiven in labilen, a ko lezemo vedno globlje v roman, ko je njen glas vedno glasnejši, ugotavljamo, da je njeno dojemanje dogajanja, tako zunanjega kot notranjega, večplastno in večkrat spodkopava družbeno sprejete norme in konvencije. Te pa se hkrati na drugih mestih potrjujejo kot človeško naravno in s tem neizogibno.

Narativno razlomljenost blažita in gladita predvsem slog in jezik pripovedi. Če se razlamlja sama narativa romana, vsekakor ritem pripovedi valovi vseskozi v neprekinjenem, na mestih že nekoliko hipnotičnem toku. Ta je sestavljen iz igrivih besednih iger in barvnih prispodob, ki velikokrat presenetijo. S tem odpirajo še ena izmed možnih vrat, skozi katera vstopamo v roman Zabubljena. Jezik predvsem ne skuša biti pretenciozen in nas s tem roman ne podcenjuje, temveč nas ovije v mehko literarno odejo, v kateri se lahko z užitkom zabubimo.

Zabubljena Ane Marwan je eden izmed tistih romanov, za katerega lahko rečemo, da je res zaslužil nagrado. Na domačih tleh je prejel nagrado Kritiško sito, ki jo vsako leto podeljuje Društvo slovenskih literarnih kritikov, pozneje pa je Marwan dobila še nagrado Ingeborg Bachmann, ki so jo podelili na 46. dnevih literature v nemškem jeziku v Celovcu. Da je Ingeborg Bachmann eno izmed literarnih imen, pri katerih se napaja Marwan, naključje ali ne, ostaja vprašanje. Če je bila Bachmann v času izida svojega edinega romana Maline, deležna kritik na račun fragmenitrane in zakodiran pisave (predvsem s strani moških kritikov), jo je ravno ta skupaj v prepletu nenavadne pripovedi, ki zareže globoko v eksistencialno razcepljenost ženske pripovedovalke, postavila na seznam vidnejših odmevnih ženskih pisateljic. Eksistenca je podobno kot Ritina v romanu Ane Marwan, čeprav je ta na videz bolj igriva in lahkotna, razcepljena med družbena pričakovanja, ki so neposredno zvezana s konvencijo norm in vrednost, odnosom med posameznikom in družbo ter odnosom med spoloma. Globina literature v katero se lahko potapljamo počasi in ki z vsakim potopom odstira še neraziskano, spregledano skrivnost je tista, ki priliva ogenj in motri domišljijske končiče naših možganov in je tista, ki je z lepa ne pozabimo.

Neznosna teža, da smo kot posamezniki označeni s svojimi lastnostmi ali s svojim delom, nemalokrat preide v stanje izgubljenosti samega sebe znotraj pričakovanj, ki si jih glede nas ustvarijo drugi.

Na drugi strani pa je tu težnja, da bi nas vsaj nekdo razumel v naši pravi esenci, čeprav morda še sami ne vemo, kaj bi ta lahko bila. »On jo je tudi videl najbolje. Tako, kot se je čutila: bitje, ki je v krogu svoje metamorfoze v stadiju mirovanja, pred vsemi lastnostmi, pred vsem značajem, buba muhe, seme vijolice.« (85)

Rita se skozi roman vzpostavlja predvsem v odnosu do g. Ježa, ki je pravzaprav medij vzpostavljanja odnosa s samo seboj in iz katerega retrospektivno sestavlja in vzpostavlja odnos do prijateljice Anje, mame in figur avtoritete, kot so učitelji, šefi in zdravniki. Sprva bi lahko trdili, da je Ritin lik v svojem bistvu pasiven in labilen, a ko lezemo vedno globlje v roman, ko je njen glas vedno glasnejši, ugotavljamo, da je njeno dojemanje dogajanja, tako zunanjega kot notranjega, večplastno in večkrat spodkopava družbeno sprejete norme in konvencije. Te pa se hkrati na drugih mestih potrjujejo kot človeško naravno in s tem neizogibno.

Narativno razlomljenost blažita in gladita predvsem slog in jezik pripovedi. Če se razlamlja sama narativa romana, vsekakor ritem pripovedi valovi vseskozi v neprekinjenem, na mestih že nekoliko hipnotičnem toku. Ta je sestavljen iz igrivih besednih iger in barvnih prispodob, ki velikokrat presenetijo. S tem odpirajo še ena izmed možnih vrat, skozi katera vstopamo v roman Zabubljena. Jezik predvsem ne skuša biti pretenciozen in nas s tem roman ne podcenjuje, temveč nas ovije v mehko literarno odejo, v kateri se lahko z užitkom zabubimo.

Zabubljena Ane Marwan je eden izmed tistih romanov, za katerega lahko rečemo, da je res zaslužil nagrado. Na domačih tleh je prejel nagrado Kritiško sito, ki jo vsako leto podeljuje Društvo slovenskih literarnih kritikov, pozneje pa je Marwan dobila še nagrado Ingeborg Bachmann, ki so jo podelili na 46. dnevih literature v nemškem jeziku v Celovcu. Da je Ingeborg Bachmann eno izmed literarnih imen, pri katerih se napaja Marwan, naključje ali ne, ostaja vprašanje. Če je bila Bachmann v času izida svojega edinega romana Maline, deležna kritik na račun fragmenitrane in zakodiran pisave (predvsem s strani moških kritikov), jo je ravno ta skupaj v prepletu nenavadne pripovedi, ki zareže globoko v eksistencialno razcepljenost ženske pripovedovalke, postavila na seznam vidnejših odmevnih ženskih pisateljic. Eksistenca je podobno kot Ritina v romanu Ane Marwan, čeprav je ta na videz bolj igriva in lahkotna, razcepljena med družbena pričakovanja, ki so neposredno zvezana s konvencijo norm in vrednost, odnosom med posameznikom in družbo ter odnosom med spoloma. Globina literature v katero se lahko potapljamo počasi in ki z vsakim potopom odstira še neraziskano, spregledano skrivnost je tista, ki priliva ogenj in motri domišljijske končiče naših možganov in je tista, ki je z lepa ne pozabimo.