SEZNAM BLOG OBJAV

Arhitektura rešuje družbene probleme 2/3

— Piše: Nuša Zupanc

Učiti videti arhitekturo

“Pogosto se spomnim na Gramscijev rek o življenju v obdobju med obdobji: “Staro umira, novo se še ne more roditi”. Arhitekturno izobraževanje je znotraj vrzeli; potrebujemo ljudi, ki lahko to vrzel prečkajo. Fakultete za arhitekturo so prostori, kjer usposabljamo bodoče državljane, in to v najširšem možnem pomenu besede državljan. Svet je trenutno zelo zapleten in porozen, zato so vprašanja diaspore, migracij, spola in rase tako pogosta, vendar se šole še vedno oklepajo pogledov na izobraževanje, usposabljanje in strokovnost iz 19. stoletja. Želimo ohraniti isto strukturo države, ampak od nje zahtevamo drugačne rešitve. Zdi se, da smo pozabili, da je arhitektura neverjetna disciplina, s katero lahko ugotoviš, kaj je treba storiti.” Lesley Lokko v pogovoru s Francesco Hughes za Architectural Review

Vrzel, ki jo omenja arhitektka Lesley Lokko, kustosinja prihodnjega arhitekturnega bienala v Benetkah, si lahko razlagamo kot stanje, v katerem smo se znašli kot družba: kriza koronavirusa, podnebne spremembe, ruski napad Ukrajine, nevzdržni kapitalizem, stanovanjska problematika in vsakodnevne smrti prebežnikov na Sredozemskem morju. Torej mora biti sistem, ki ustvarja arhitekte, prožen, odziven in pripravljen, da se tudi sam venomer spreminja. Ključno se je vprašati tudi to, kako sploh videti arhitekturo kot relevantno disciplino, če imamo pred seboj tako velike družbene probleme? Arhitektura je namreč ena redkih samo opredeljujočih se disciplin, ki zna reševati družbene probleme in se na njih odzvati. Kako torej priti do uvida, da je rešitev v afirmativni drži in ne v vztrajanju v preteklih sistemih, ki očitno ne delujejo več.

Ena od poti je preko arhitektov pedagogov, katerih cilj je privzgojiti študentu afirmativno držo, občutek za svet okoli sebe, odgovornost do skupnosti in skupnega ter to, da je sposoben svoje okolje videti arhitekturno in ne več kot ravnovesje grajenega in narave. Ko se subjekt nauči gledati na svet arhitekturno, spozna, da je arhitektura dejansko le majhen del grajenega okolja: stavba, ki ni le stavba, ampak tudi arhitektura, ima nedoločeno in nenehno spreminjajočo se transčasovno komponento, ki presega obstoječe okoliščine, diktaturo tržnega gospodarstva ali določene prostorske ureditve. Hkrati pa uvidi, da je arhitektura tudi celoten sistem negrajenega, ki soustvarja družbo, zato je opredelitev arhitektovega dela še težja, saj se od naloge do naloge spreminja in je vedno v dialogu z družbeno situacijo in časom. Arhitekt pedagog mora študenta naučiti zbirati informacije o družbenem problemu, konfliktu, človeški izkušnji, omejitvah znotraj zakonodaje, o potencialu lokacije in materialov in tudi tega, kako te informacije smiselno premisliti in ponuditi rešitve. Ta proces imenujem arhitekturno dejanje, kar pa ima širok spekter: vizualizacija informacij na podlagi razmisleka, rešitev v materialni obliki (npr. načrt, maketa, prostor) naseljenega ali nenaseljenega prostora (npr. spomenik, paviljon itd.) ali dejanje v obliki eseja, konkretnega nagovora oblasti, arhitekturnega aktivizma, spreminjanja zakonodaje, dialoga ali poučevanja.

Znotraj tega spektra je treba poudariti vlogo poučevanja in dialoga, ki je izjemno pomembna: arhitekt mora biti sposoben znanje o vrednosti prostora in različnih možnostih za izboljšave razširiti na tak način, da je omogočen prenos informacij in znanja na posameznika oziroma širšo javnost. Rezultat takega uspešnega arhitekturnega dejanja je, da sogovornik spozna večplastnost arhitekture in je opolnomočen za razmišljanje o vrzeli, ki jo omenja Lokko.

Namen tega uvoda je poudariti kontemplativno naravo določenih seminarjev in pedagogov na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Fakulteta, ki uči videti arhitekturo, mora preseči miselnost, da je edini pravilen način tisti, ki se kaže v obliki oprijemljivega rezultata v podobi svetlečih se kilometrov tiskanih plakatov in v več sto brezhibnih maketah iz stirodurja in stiroporja. Na ljubljanski fakulteti je prisoten razkorak med izjemnimi seminarji, ki učijo arhitekte postaviti se po robu obdobju kontinuiranih kriz, in tistimi, ki še vedno temeljijo na ustaljeni tirnici seminarskega podajanja znanja: naloga, koncept, tloris, gradnja oz. razstava. Odgovori mentorjev in demonstratorjev v tokratnem prispevku vzgajajo inženirje arhitekture, ki bodo ob soočenju s trgom dela dobro opremljeni za širok spekter arhitekturnih in družbenih problemov.
Torej take projektante, ki vrzel iz uvodnega citata, uspejo prečkati in ponuditi rešitve in nove možnosti znotraj obstoječega.

Pogovarjala sem se s Špelo Hudnik, Niko Bronič, Urošem Rustjo, Tadejem Bolto in Gašperjem Medveškom.

Sogovornikom sem zastavila tri enaka vprašanja, tako kot arhitekturnim teoretikom v prvem delu raziskave:

1. Kateri problem mora arhitekturna stroka nujno takoj nasloviti? In kako?
2. Kaj za vas, kot pedagoga in arhitekta, pomeni napredek v arhitekturi?
3. Kakšne sistemske spremembe so nujne, da bomo še vedno delali arhitekturo?

Seminar Zorec

Seminar Zorec je usmerjen predvsem v prenovo in vzpostavljanje prostorskega reda, kjer je to potrebno, in minimalne prostorske posege v odgovor na potrebe prostora, narave in ljudi. Asistent Uroš Rustja pravi, da se kot pedagog zavzema za vzpodbujanje potenciala, občutljivosti in empatije, ki jih prinesejo študentke in študenti na fakulteto in za to, da nato znajo ideje artikulirati in materializirati. Izpostavi, da jim velikokrat v pogovorih raje zastavlja vprašanja, kot pa daje odgovore, saj zagovarja dvosmeren pedagoški proces.

Kateri problem mora arhitekturna stroka nujno takoj nasloviti? In kako?

Uroš Rustja: Arhitektura se mora danes in jutri bistveno bolj angažirati v vprašanjih, ki se dotikajo okolja. Tu mislim tako naravnega kot urbanega okolja, tako krajinske in biotske pestrosti kot pestrosti socialnega okolja in javnega prostora, vse do okolja kot shrambe naravnih virov. Varovanje okolja ne pomeni ohranjanje njegove prvobitne nedotakljivosti, ampak to, da znamo kot arhitekti oblikovati in vzpostavljati bivalni prostor, v katerem bo družba sposobna s svojimi procesi delovati kot njegov nepogrešljivi sestavni del in ne kot njegova motnja.

Kaj za vas, kot pedagoga in arhitekta, pomeni napredek v arhitekturi?

Uroš Rustja: Vprašanje napredka se prevečkrat naslavlja napačno in kratkovidno kot vprašanje rasti, povečanja in izboljšanja. Pri arhitekturi je drugače. Napredek v arhitekturi ni dinamična, ampak statična pozicija. Bolj kot iniciator drugega in drugačnega je način razgrajevanja in ponovnega povezovanja, združevanja, osmišljanja, preoblikovanja, reinterpretiranja, skratka ponovnega sestavljanja obstoječega v bolj smiselne in bolje delujoče celote. Pozornost arhitekture prihodnosti vidim v smeri ponovne rabe degradiranih in zapuščenih prostorov, opuščene infrastrukture ter renaturalizacijo onesnaženih kulturnih krajin. Napredna arhitektura je preplet privatnih in javnih prostorov ter infrastrukture, pazljivo umeščen v naravno okolje, s katerim predstavlja nedeljivo celoto. Napredna arhitektura se materializira v topografskih in tektonskih formah ter v arhitekturni izraz ponovno vpelje primarno arhitekturno logiko, pogojeno z racionalno rabo novih materialov in iskrenimi konstrukcijskimi rešitvami. Napredna arhitektura ne nastaja v centrih moči, ampak na robovih, tako prostorskih kot kulturnih, in na mejnih področjih med znanostjo, aktivizmom, tehnologijo in umetnostjo. Je socialno vključujoča in predvsem javna. Je orodje za izražanje empatije do skupnosti in skupnega prostora. Posledično tudi pedagoško delo ni zgolj trening oblikovne kreativnosti, ampak raziskovanje, kako se je ta proces izoblikoval vse od anonimne ruralne arhitekture do dediščine modernizma, kako ga lahko preizprašujemo danes in kako ga bomo morali v prihodnosti.

Razstava V zavetju neba seminarja Zorec je nagovorila temo zavetja v slovenskih gorah. Postavili so si izhodiščna vprašanja: kako ustvariti zavetje in kakšno je merilo arhitekture v odnosu do veličine gora? Kakšen bivalni minimum človek v ekstremnih pogojih, brez običajne infrastrukture, sploh potrebuje? Kaj pomenita hoja in stik z mogočno naravo in kaj lahko človeku prinese odmik od običajnega vsakdana?

Kakšne sistemske spremembe so nujne, da bomo še vedno delali arhitekturo?

Uroš Rustja: Po pretresih, kot so pandemija, vojna, pretrganje prehrambenih verig, energetska kriza…, ki smo jim priča in se jih vse bolj zavedamo, bodo sistemske spremembe prišle ne glede na to, ali si jih želimo ali ne. Mislim pa, da morajo te spremembe nujno prinesti vsakemu posamezniku pravico do kvalitetnega in zdravega bivalnega okolja namesto trenutnega pojmovanja prostora kot tržnega blaga za akumulacijo nizko obdavčenega kapitala. Tovrstne spremembe pomenijo novo družbeno in arhitekturno paradigmo, ki je ne bosta vzpostavila politični ali ekonomski sistem, ampak se bo postopoma formirala od spodaj navzgor, predvsem zaradi prihajajočih okoliščin, ki nam trkajo na vrata, oba sistema pa se ji bosta, po dolgem obdobju krčevitega upiranja, nazadnje prisiljena prilagoditi.

“V prvih letih sem do dela na seminarju pristopil na način, da sem študentom podajal neke usmeritve predvsem tako, kako bi sam to naredil. A sem kasneje spoznal, da je treba študentom le usmerjati njihove ideje ali jim pokazati način, kako lahko svoje ideje preko različnih medijev tudi predstavijo.” Tadej Bolta, zunanji sodelavec seminarja Zorec o pedagoškem pristopu.

Fakulteta bi morala biti predvsem kraj srečevanja, izmenjave in komunikacije. Na neki način polje strokovne socializacije. In prav to je tisti premik, ki je najtežji in najbolj čudovit: ko okolje fakultete in pedagoški proces naredita iz skupine nezainteresiranih individualistov odprto, kreativno skupnost, polno želje po tem, kako spoznavati prostor, se mu čuditi in prepustiti ter po malem v njem tudi začeti delati arhitekturo. Morda pa je bolje, da tega ne omenjamo preveč na glas, ker je marsikaterega oblastnika še danes strah prav tovrstnih valilnic odprtih in svobodnih posameznikov, ki se upirajo trenutnemu trgu dela in hitremu reproduciranju cenenih tipskih načrtov.

Seminar Zorec je odgovore prenesel na idejne rešitve Aljaževega doma v Vratih, Kovinarske koče v Krmi, zapuščenega hotela Šimnovec in nove sirarne na Veliki planini, Koče na Ljubelju, Gomiščkovega zavetišča na Krnu in Planinskega doma na Osankarici ter več počivališč in bivakov vzdolž “Poti po robu” nad Vipavsko dolino.

Če smem postaviti še eno dodatno vprašanje o družbeni vlogi arhitekta: Zakaj moramo vedno arhitekti reševati te probleme, medtem ko nam zakonodaja in vodstvo države niso zelo v pomoč?

Uroš Rustja: Arhitektura predvsem ni oblikovanje všečnih podob, to je dekoraterstvo. Arhitektura je način motrenja, premišljevanja in preizpraševanja prostorskih problemov. Kot praktična in teoretska disciplina je družbi nepogrešljiva pri prepoznavanju in preučevanju prostorskih odnosov, razmerij, vplivov in povezav med različnimi subjekti. Deluje lahko v vseh merilih in čisto vseeno je, ali tega strokovnjaka poimenujemo urbanist, arhitekt ali oblikovalec, gre za strokovnjaka, ki je sposoben bivanje materializirati v smiselno in skladno prostorsko celoto, soodvisno z naravnim in družbenim okoljem. Stroka bi se morala boriti za priznanje te družbene vloge in arhitekt bi moral biti soudeležen pri ključnih prostorskih vprašanjih! Ne pristajam na oceno, da je arhitektov preveč. Menim, da jih je premalo. Problem je, da vsa mesta, na katerih se sprejemajo prostorske odločitve, za katere so usposobljeni arhitekti, zasedajo stroke, ki prostorske probleme vidijo kot banalen upravni postopek ali, kar je še huje, prostor kot golo tržno blago.

Seminar Hudnik

Seminar Hudnik se je med študijskim letom posvetil problematiki hrvaškega mesta Reka. Reka je zaradi svoje strateške pozicije in povezave s celino in morjem (kar ji je omogočalo globalno trgovanje) doživela podjarmljanje mesta in urbanizma industriji. Seminar je želel raziskati, kakšna je prihodnost tega kraja ob predpostavki, da industrializacija, trgovanje, industrija in ladjedelništvo v kombinaciji z globalizacijo tonejo v pozabo. Zavzeli so afirmativno pozicijo, naj Reka preide iz okoljsko potratnega mesta v okoljsko produktiven stroj. Tak stroj, ki se ozira na že zgrajeno in ne v novogradnjo in želi pokazati, kako s prilagoditvijo že grajenega ustvariti možnosti za nove načine življenja.

Razstava Fiume+ Postindustrijske krajine seminarja Hudnik.

Kateri problem mora arhitekturna stroka nujno takoj nasloviti? In kako?

Špela Hudnik: Arhitektura se mora zavedati, da je zavezana k posredovanju in širitvi znanja, ki zahteva odprto javno debato pri reševanju problemov in ustvarjanju vizij. Prostor ni Moj in Njihov, ampak je Naš. Skupen. Razpolaganje s prostorom in z naravnimi viri ni privilegij posameznika, temveč skupnosti. Zato se mora disciplina očistiti neoliberalnih derivatov, ki najbolj kompleksno posegajo v prostor in brezbrižno puščajo sledi v njem ter narekujejo socialno-ekonomske matrice. Arhitekti moramo zahtevati popolno neodvisnost pri prostorskih odgovorih na družbene spremembe in si ponovno prizadevati za vlogo ključnega akterja razvoja.

Kaj za vas, kot pedagoginjo in arhitektko, pomeni napredek v arhitekturi?

Špela Hudnik: Arhitektura ni monografska izdaja posameznika, temveč jo moramo razumeti kot družbeno reportažo, zmes refleksij, vsebinskih poglavij, navzkrižnih referenc in različnih entitet. Proces učenja in dojemanja arhitekture zahteva fluidno prehajanje med arhitekturami in teorijo, razstavami in filmi, diskusijo ter družbeno realnostjo.

Kakšne sistemske spremembe so nujne, da bomo še vedno delali arhitekturo?

Nika Bronič: Rekla bi, da bi bilo dobro spremembe uvajati na dveh različnih nivojih družbenih odnosov. Prve so tiste, ki jih stroka lahko uvede znotraj nje same, večinoma glede organizacije dela v projektantski praksi. Delovna razmerja, v katerih trenutno delujemo, so na dolgi rok nevzdržna, nobene zaposlitvene stanovitnosti ni za posamezne projektante, hkrati pa ni vsaj deloma poenotenega načina dela v birojih, ki bi omogočal, da delovne izkušnje v nekem biroju sploh karkoli pomenijo pri delu v drugem biroju. Delovna dinamika znotraj vsakega biroja posebej podleže naključnim kapricam vodje, namesto da bi se stroj lahko vsaj v nekaterih delih projekta poganjal sam. To je seveda posledica projektnega oziroma mezdnega dela, na katerem sloni celotna industrija, ta pa hkrati onemogoča vzpostavljanje zaupanja med sodelavci, ki se ne poznajo dovolj, da bi lahko skupaj delovali kot uigrana, učinkovita in kreativna ekipa. Kratkoročne zaposlitve delujejo proti učinkoviti, jasni in skladni organizaciji dela znotraj biroja in kvalitetni produkciji, ker preprosto vsak dela po svoje in ga upravičeno prav malo briga, kaj bo v roke dobil naslednji prekarec. Drug nivo sprememb se tiče višjih državnih inštanc in načina financiranja projektov. Velik problem slovenskega arhitekturnega prostora je, da se zaradi pomanjkanja zgradi neprimerno majhen delež projektov, za katere pa so razpisani natečaji. Muči me, da ne uspemo z vsemi močmi znotraj tako mogočne tvorbe, kot je država, z vsemi sredstvi, ki so ji na voljo, reorganizirati sredstev in konec koncev tudi natečajnih predlogov tako, da bi lahko za iste stroške dobili ven enake prostorske kapacitete in kvalitete. Take vrste sodelovanja z državo je bila arhitekturna stroka pri nas že deležna, preden so arhitekti zakonsko postali še eni s.p.-jevci ali d.o.o.-jevci, ki samo opravljajo svoj del posla in odtrgajo svoj del pogače.

“Predvsem se poskušam zavzemati za študente, kadar imajo prav, in si s tem pridobiti kredibilnost, da mi verjamejo, kadar nimajo prav. To pomeni, da sem tista, ki vseeno naredi največ dela za skupnosti, v krajših časovnih rokih in več, kot je zahtevano, da bi z nekim zdravim duhom in ne z grožnjami dvignila kvaliteto dela v seminarju kot celoti. S tem v mislih sem tudi tista, ki jo vedno lahko vprašajo za reševanje katerekoli tehnične težave, kar vseeno ni ravno v opisu dela pedagoga, je pa za normalno delo izjemno pomembna študijska vsebina, ki jo pedagoški kader pogosto zanemarja. Če bi obstajalo več discipliniranosti pri načinu dela posameznikov, bi bili po mojem mnenju tudi rezultati boljši, predvsem pa bi bili doseženi veliko prej in z manj tantalovih muk.” Nika Bronič, demonstratorica v seminarju Špele Hudnik

In še dodatno vprašanje … Družbena vloga arhitekta: Zakaj moramo vedno arhitekti reševati te probleme, medtem ko nam zakonodaja in vodstvo države niso zelo v pomoč?

Nika Bronič: Reševanje prostorskih težav je imanentno poklicu. Vodstvo države v arhitektih ne vidi sodelavcev, pač pa neme izvajalce minimalnih standardov, mogoče povsem upravičeno, glede na to, da se je zadnja desetletja stroka vse bolj agresivno zatekala v objem zasebnikov in v projektiranje luksuza. Rešujemo jih sami v pravem pomenu, niti ne kot abstraktna institucija, temveč vsak povsem zase, eno malo podjetje za drugim, eden samozaposlen v kulturi za
drugim.

Seminar Vodopivec Medvešek

Na vprašanja je odgovarjal arhitekt Gašper Medvešek, ki pravi, da se zavzema za individualnost pristopov, gojenje sproščene in ustvarjalne atmosfere in motivacijo, ki študenta osvobodi strahu pred okvirji, ki si jih nalaga sam, ali pa jih prevzema od družbe, v kateri živi. Medvešek pravi, da je sproščena ustvarjalnost gonilna sila, ki nas ob kombinaciji vseživljenjskega učenja lahko razvije v optimistične posameznike, sposobne medsebojnega sodelovanja in ustvarjanja. Študentje so si, v nasprotju z običajnim potekom dela vnaprej dodeljene teme, sami določili nalogo in izbrali lokacijo in želeli naglasiti problematiko skupin, ki so družbeno spregledane in za sodobni svet ne predstavljajo “ekonomskega dobička”, zato so seminarsko temo poimenovali Insider/Outsider.

“»Insiderstvo« označuje pripadnost določeni družbeni skupini in okolju, ki ga opredeljujejo skupne vrednote. »Outsider« je posameznik, ki je izločen, ker ima drugačen pogled na svet in drugačne vrednote od ustaljenih. Kar pa ne pomeni, da so manj pomembne. Outsiderstvo v arhitekturi je ključno, saj je arhitektura v svojem bistvu ustvarjanje novega, insiderstvo pa pogosto ne dovoljuje, da bi se premaknili v polje ne-znanega. Slediti znanim vzorcem pomeni oviro v lastnem ustvarjalnem procesu. Delo v seminarju se zato ni ukvarjalo z ustaljenimi načini reševanja vnaprej določenih problemov, temveč z vrednotami in ideali, ki nas šele vodijo k prepoznavanju dejanskih problemov našega sveta. Na podlagi analize vrednot, smo oblikovali naloge, ki so v ospredje postavile posameznikov odnos do družbe, okolja in arhitekture.” Gašper Medvešek o spremenjenem procesu dela in seminarski temi.

Kateri problem mora arhitekturna stroka nujno takoj nasloviti? In kako?

Gašper Medvešek: Arhitektura kot ustvarjalna praksa se mora osvoboditi ukvarjanja (le) s problemi. Če se osredotočimo na polja, možnosti, okvirje in panoge, s katerimi se ukvarjamo ter jih ustvarjalno raziskujemo in v njih delujemo, bomo morda ustvarili rešitve, ki v trenutnem stanju predstavljajo odgovore na družbene probleme, o katerih vsi govorimo. Menim, da predstavlja “nevidni” problem arhitekture ujetost v reševanje problemov.

Seminar se je ukvarjal s temo upora v prostoru in to odseva tudi njihova razstava. Ob ogledu razstave me je presenetila odsotnost zdolgočasene izčiščene arhitekturne estetike. Razstava se upira klasični šolski razstavi in pokaže bistvo brez maket, ki bodo že čez nekaj tednov neaktualne, količina plakatov je zmanjšana na tlorise in situacije – to pa je pristop, ki bi si ga na splošno želela od arhitekturnih predstavitvenih tehnik: pokazati bistvo brez balasta.

Kaj za vas, kot pedagoga in arhitekta, pomeni napredek v arhitekturi?

Gašper Medvešek: Zame kot pedagoga in arhitekta pomeni napredek preseganje (bodisi lastnega) delovanja ali razmišljanja o določenem problemu ali uvid, da je določeni problem mogoče rešiti na prvotno nepredstavljiv način. Napredek lahko pomeni tudi sprememba percepcije, ko problema ne opazujem več skozi prizmo težave, ki jo je potrebno rešiti, in se ga lotim iz lateralne smeri. Lastno ujetost je lažje presegati v ustvarjalni skupini, ki se medsebojno podpira.

Kakšne sistemske spremembe so nujne, da bomo še vedno delali arhitekturo?

Gašper Medvešek: Arhitektura je “težka” in zahtevna dejavnost, ki pogojuje veliko predanosti, odprtosti in potrpežljivosti pri delovanju. Nisem prepričan, da bodo do omenjenih vrednot vodile sistemske spremembe. Bolj verjamem v iskrenost individualnih pristopov, ki temeljijo na dobronamernem delovanju arhitektov v okolju, kjer delujejo. Najbolj sem ponosen na osebni napredek posameznega študenta. Na Fakulteti je težje naleteti na študenta, ki svoje sposobnosti razvija in nadgrajuje, kot na študenta, ki sprva kaže izjemen talent, a se hitro ustavi ob prvih dosežkih. Miselni premik, ki ga pri študentih najbolj spoštujem, je sprememba orientacije s sebe na skupno.

In še dodatno vprašanje … Družbena vloga arhitekta: zakaj moramo vedno arhitekti reševati te probleme, medtem ko nam zakonodaja in vodstvo države niso zelo v pomoč?

Gašper Medvešek: Mislim in vesel sem, da sodi arhitektura med t.i. ustvarjalne panoge. Iz tega sledi, da smo arhitekti nekako podzavestno lačni ustvarjalnosti. Radi rešujemo probleme in iščemo sintezne rešitve. Mislim, da bi lahko s svojo ustvarjalno odprtostjo izvrstno sodelovali v multidisciplinarnih skupinah, kjer bi se naša naravnanost še bolje odrazila. Ne nazadnje smo arhitekti tisti, ki pišemo zakone, ki urejajo prostor in znotraj katerih kasneje delujemo. Če je zakon možno zasnovati, ga je ob zadovoljivi podpori skupnosti mogoče tudi preoblikovati.

Verba movent, exempla trahunt

Tako bi rekli stari Rimljani – besede premikajo, a dejanja vodijo. Drugi del serije Arhitektura rešuje družbene probleme: Učiti videti arhitekturo lahko sklenem z mislijo, da ljubljanska Fakulteta za arhitekturo proizvaja tudi izjemno humanistično podkovane inženirje arhitekture z odgovori in miselnimi konstrukti, s sposobnostjo in željo, da njihova arhitekturna dejanja ponujajo rešitev onkraj vrzeli neukrotljivega kapitalizma in kontinuiranih kriz. In prav take arhitekte soustvarjajo sogovorniki v tem prispevku. Na podlagi zgornjih odgovorov lahko trdim, da kvalitetno mentalno konstruiranje, ki ga vodijo humanistično podprti arhitekturni možgani, vpliva na prav vse faze arhitekturnega dejanja in vodi do arhitekture, ki je več kot le uporabni objekt, in do rešitve, ki ni nujno grajena, ampak se lahko pokaže tudi v obliki aktivizma, sprememb zakonov in sistemskih sprememb znotraj arhitekture same.