SEZNAM BLOG OBJAV

Arhitektura rešuje družbene probleme 3/3

— Piše: Nuša Zupanc

Nov pristop k arhitekturi: novogradnja naj bo zadnja rešitev

Novogradnja naj bo zadnja rešitev je tretji del širše zastavljenega raziskovalnega besedila z naslovom Arhitektura rešuje družbene probleme.

Če vlagamo v nadgradnjo znanj, v to, da so stavbe in prenove varnejše, učinkovitejše in varčnejše, čemu ne vlagamo v redno predrugačenje dojemanja in prakticiranja arhitekture, kar bi bila osnova za oblikovanje prostora ter iskanje rešitev za trenutne prostorske, stanovanjske in podnebne krize? Čemu ne vlagamo v predrugačenje estetike znotraj arhitekture in miselnosti, ki nas sili v kontinuirano gradnjo, katere rezultati bodo v času izgradnje zaradi predolgih postopkov že neaktualni in grotesken izraz pretekle miselnosti? Kot je v gradbeništvu nujna težnja po napredku v smislu tega, da iznajdemo in legaliziramo materiale, ki manj obremenjujejo okolje, je za arhitekturo nujno stremljenje h kultivaciji, višanju ravni mentalnega konstruiranja in temeljitemu premisleku o tem, kdaj, zakaj in kako gradimo in prenavljamo. Intervjuvala sem dva po svoji miselnosti zelo izstopajoča kolektiva, kolektiva Robida ter StripLab. Obema sem zastavila enaka tri vprašanja kot intervjuvancem v prejšnjih dveh prispevkih:

1. Kateri je tisti problem, ki ga mora arhitekturna stroka nujno takoj naglasiti? In kako?
2. Kaj za vaš kolektiv pomeni napredek v arhitekturi?
3. Kakšne sistemske spremembe so nujne, da bomo še vedno delali arhitekturo?

Robida

Robida je nastala kot plod razmišljanj in vprašanj arhitektke Vide Rucli ter anglistke in založnice Marie Moschioni leta 2014 v majhni vasici Topolò oziroma v slovenščini Topolove. Topolove leži na brežini med Italijo in Slovenijo, v Furlaniji – Julijski krajini. Društvo Robida je dobilo ime po rastlini, ki se v Benečiji najhitreje razraste in prekrije sledi življenja, zapuščenih vasi in urejenosti. Najprej sta ustanoviteljici začeli pisati revijo, sledila je prenova stare hiše in nastal je kolektiv arhitektk, kustosov in oblikovalcev. S svojim samoiniciativnim delom raziskujejo teme odhajanja, povezovanja, oživljanja in skupnosti. Uredniški odbor Robide trenutno sestavljajo arhitektke Vida Rucli, Janja Šušnjar, Elena Rucli, študentka filma Dora Ciccone, filozof in slovenist Aljaž Škrlep ter Maria Moschioni in Laura Savina, ilustratorka in grafična oblikovalka.
Živimo v tehnopocentrični dobi in delovanje tega kolektiva lahko označim kot upor poznemu kapitalizmu oziroma tehno-fevdalizmu. Centralizacija in nenehno stremljenje k ekonomski rasti sta povzročila družbeno segregacijo, vsesplošno poblagovljenje in razvrednotenje skupnosti. Že študija The Limits of Growth iz leta 1972 je opozarjala na posledice kapitalističnega osredotočenja na ekonomsko rast. Knjigo omenjam zaradi gibanja Degrowth, ki se postavlja po robu globaliziranemu kapitalizmu in daje prednost vrednotam določene skupnosti. V zadnjih petdesetih letih je boj za avtonomijo, ohranjanje skupnosti in vrednot, povezanih s prostorom in identiteto, padel na pleča posameznikov, nevladnih organizacij in društev. Točno to, kar dela kolektiv Robide, je samoiniciativno, transčasovno in afirmativno reševanje problemov skupnosti in krepitev identitete, ustvarjanje kulture in vrednot. V imenu kolektiva Robida je na vprašanja odgovorila arhitektka Janja Šušnjar.

1. Kateri problem mora arhitekturna stroka nujno takoj nasloviti? In kako?

Janja Šušnjar: Vse bolj verjamem, da bi se za nadaljnjo srečo morali zavedati imperativa sožitja. Pri tem seveda ne idealiziram arhitekturne stroke kot tiste, ki nas bo pripeljala k temu zavedanju. Kljub vsemu pa lahko tudi ona s svojim etično estetskim delovanjem nekaj malega pripomore k bolj pravični, vključujoči, trajnostni in nenazadnje lepši prihodnosti. Morda predvsem z večjim občutkom odgovornosti, saj naša dejanja niso izključena iz simbiotskega mehanizma: odločitve in ideje lahko spreminjajo življenjski prostor mnogih skupnosti, v procesih naše dejavnosti nastopa kopica akterjev in kompleksnih odnosov, izbor materialov ter način gradnje pa sta prav tako del obsežnega in občutljivega cikla; in če bomo vsaj na teh področjih ravnali bolj odgovorno in ozaveščeno, bomo kot stroka naredili majhen korak. Ne samo za nas, tudi za prostor bi bilo bolje, če bi poskušali posledice naših dejanj večkrat projicirati skozi perspektivo drugega.

Kolektiv Robida je uspešno zaključil s poletno šolo Academy of Margins. Potekala je od 24. do 31. avgusta 2022, poletno šolo pa sta podprla tako Regione Friuli Venezia Giulia kot tudi Urad Vlade republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu.

2. Kaj za vas, kot multidisciplinaren kolektiv, ki se ukvarja z obrobji, pomeni napredek v arhitekturi?

Napredek, na katerega pomislim kot asociacijo, in napredek, o katerem nato globlje razmislim, sta si precej različna. Morda bi se prvega, nekoliko negativnega občutka ob preletu futurističnih podob, ki jih sproži beseda, celo ustrašila. Vendar kmalu ugotovim, da zame arhitekturni napredek pomeni premik misli in dejanj v smeri zastavljenih (čeprav utopičnih) ciljev in idealov. In tudi odprtost do rešitev, ki omogočajo nove poglede, spreminjajo ustaljene vzorce, ki nas nemalokrat omejujejo.

3. Kakšne sistemske spremembe so nujne, da bomo še vedno delali arhitekturo?

Sama si naivno želim, da bi kot soustvarjalci bivalnega okolja ponovno uspeli pridobiti zaupanje in spoštovanje ostalih sopotnikov ter z najboljšimi nameni uresničevali skupne vizije v skladu z družbenimi potrebami. V kolikor bo naše delo cenjeno, se bo lahko tudi prostorska kultura razvijala in poglabljala, vsesplošno bivalno ugodje pa izpopolnjevalo. No, vsaj upam, da bi bilo tako. Prav tako si želim, da bi se prostorska izobrazba in občutljivost gojili že v zgodnjem obdobju otrokovega razvoja ter vztrajno naprej, skrbno in pozorno, kakor bi morali ravnati tudi s prostorom, ki nas obdaja.

Pripis ob sliki: Revija Robida izide vsako poletje, na fotografiji je naslovnica pete izdaje, v kateri je arhitektka Janja Šušnjar predstavila raziskavo Projektna študija novih oblik prebivanja v kraju Topolò, Topolove. Na naslovnici je situacija vasi Topolove.

STRIP LAB

STRIP LAB je interdisciplinarni kolektiv, ki preko svojih projektov orisuje večplastnost arhitekture in nujnost interdisciplinarnega pristopa pri reševanju prostorskih problemov. V kratici njihovega imena pa se skriva daljša razlaga: Strategije za trajnostni prostor. Kolektiv so ustanovili arhitekti Vid de Gleria, Jure Henigsman, Žan Ketiš, Manca Starman in Saša Štuhec. Kolektiv deluje horizontalno z vsemi sodelavci, zato so pod projekte podpisani sodelavci arhitekti oziroma študentje arhitekture Zala Babič, Leonardo Baron, David Kramberger, Gal Lesnik, Eva Lasič, Maria Plavčak, Tjaša Tahirovič, Margerita Voulissa Stell Pičman, Petra Zoubek, Anja Žerjal in magistra urbanizma Katarina Kuk. Rešitve iščejo na presečišču arhitekture, urbanizma, krajinskega oblikovanja, oblikovanja strategij in kreativnega razmišljanja o prostoru. STRIP LAB zagovarja, da se lahko s problemi današnjega časa spopademo le s pomočjo interdisciplinarnega raziskovanja, s trajnostnim ravnanjem in celostnim pristopom. Aktivno iščejo rešitve znotraj mest ter odročnejših manjših krajev doma in v tujini in preko raziskovalnega pristopa izdelujejo strategije, javna predavanja in delavnice na temo skupnega prostora. Izpostavila bi projekt Prostor se nas tiče, soorganiziran z Občino Semič in Kulturnim domom Semič. Izvedli so sklop predavanj in delavnic za občane Semiča na temo prostora, urejanja prostora, urbanizma, arhitekture in kulture bivanja. Preko dialoga s prebivalci, odločevalci in strokovnjaki so želeli orisati pomembnost prostorskega načrtovanja in kvalitetnih ureditev javnega prostora. STRIP LAB se je lotil tistega, česar mnogi arhitekti ne znajo: na jasen, a vseeno strokoven način komunicirati arhitekturo širši javnosti. Dotaknili so se tudi preizpraševanja dosedanjih pogledov na trajnostno gradnjo, saj ta trenutno res optimizira porabo energije, drži pa tudi, da je za dosego tega cilja potrebna velika količina gradbenega materiala – materiala, ki temelji na ekstraktivnih metodah in ga ni mogoče reciklirati.
STRIP LAB je kot izhodišče dialoga postavil vprašanje: kaj je trajnostna gradnja? In na to vprašanje odgovarja v svojih prostorskih akcijah, urbanističnem načrtovanju in pri prenovi obstoječe arhitekture. V kolektivu zavzemajo stališče, da trajnostna gradnja ni zgolj energetsko varčna hiša, temveč izgradnja zdravega bivalnega okolja, ter da se zmore trajnostna hiša skozi življenjski cikel uporabnika spreminjati glede na različne potrebe in obdobja v življenju. Pri svojem delu pa se zavzemajo tudi za drugi zorni kot trajnosti, namreč za tistega, ki se ne da izmeriti: to je vlaganje v skupnost in skrb za smiselno prepletanje generacij. Takšen je tudi projekt Objem (Dom starejših in medgeneracijski center Ig), kjer je glavni izziv postavitev tako obsežnega oziroma po mnenju arhitektov celo preobsežnega programa v merilo manjše vasi ter obenem vprašanje, kako z arhitekturo doseči občutek varnosti in udobja pri najranljivejši skupini uporabnikov – starejših.

1. Kateri problem mora arhitekturna stroka nujno takoj nasloviti? In kako?

Treba je nasloviti globalne in lokalne probleme. Mednje spadajo na primer lokalni sistemski problemi, kot so dolgoletna degradacija slovenskega prostora, v katerem bivamo. Vendar prepoznavamo tudi bistveno bolj pomembna globalna vprašanja, ki jih dojemamo kot izzive. To so tudi problemi, v katere je močno vpeta arhitektura in umeščanje v prostor. Gre za interdisciplinarne probleme, ki se dotikajo tudi širših vprašanj reševanja energije, ekonomske in prehranske krize. Naša prednost je nestatičnost – arhitektura ni samo firmitas, nekaj trdno zgrajenega. Tokovi in integrirano razmišljanje so osnova naše definicije pojma arhitektura. Ker gre za kreativen poklic, imamo arhitekti tudi sposobnost menjave meril in reagiranja v različnih kontekstih.
Nemalo je izzivov, na katere del odgovorov prispeva tudi naša stroka. Izobraženi smo na način, da je naš poklic multidisciplinaren in povezovalen. Tega se učimo in to moramo znati prenesti na razmišljanje in vsakodnevno delo.

Del STRIP LAB-ovega projekta je ciklus predavanj in izobraževanj Prostor se nas tiče. Glavno sporočilo projekta je, da je za javni prostor in kvalitetno bivanje nujno, da začnemo trajnostno izrabljati vire in prostor ter pri umeščanju in gradnji uporabiti razum pred potrošnjo. Projekt izpostavlja tudi probleme občinskih prostorskih načrtov, saj se ti omejujejo in izoblikujejo zgolj na svojo politično mejo in ne na geografsko, regionalno mejo.

2. Kaj za vas kot multidisciplinaren kolektiv pomeni napredek v arhitekturi?

Treba se je vprašati, kaj pomeni napredek. Če pomeni napredek to, da se vsako leto izumi nova serija avtomobilov, nov strešnik, nov mobilni telefon, smo daleč od bistvenih vprašanj. V resnici se ne sprašujemo o napredku, temveč zgolj o produkciji. Stroke, ki se ukvarjajo z »design-thinkingom«, in arhitektura sodi mednje, bi se morali ukvarjati s ciljno usmerjenim konceptualnim napredkom, ne zaradi želje po napredku samem. Globalni napredek ustvarja umetno potrebo, nas pa sili v to,da ustvarimo nov izdelek, ne glede na to, ali predstavlja izboljšavo ali ga zgolj poimenujemo kot izboljšavo. Temu je potrebno kljubovati in razviti lastne sistem vrednotenja.

Izsek iz STRIP LAB-ovega elaborata Analiza stanja in potreb po stanovanjih v Občini Semič – raziskovalni elaborat za potrebe priprave razvojnih projektov in podloga za pripravo stanovanjske politike v Občini Semič, v katerem so zbrali prostorske analize s sintezo, predstavili rezultate ankete, izvedene med prebivalci Semiča, objavili raziskovalna vprašanja z delavnice z zainteresirano javnostjo in interesnimi skupinami, ter objavili izračune potreb po stanovanjskih kapacitetah v občini glede na njen prihodnji razvoj. S sintezo so predstavili predlog akcijskega načrta, kako se lotiti reševanja sicer široke teme stanovanjske problematike.

3. Kakšne sistemske spremembe so nujne, da bomo še vedno delali arhitekturo?

Arhitekture ne dojemamo kot enoslojne, temveč kot večplastno stroko in kot preplet različnih sistemov in deležnikov prostora, sodelavcev in časa. Kar v praksi pomeni, da daje danes arhitektura neomejeno možnosti sodelovanja, vse od fizične preko digitalne in virtualne arhitekture do arhitekture socialnih stikov, razvoja orodij … Sposobnost arhitekture oz. arhitekta je, da zna vizualizirati, da zna koncipirati in materializirati. Zamisel zna pretvoriti v obliko ter obliko nazaj v misel in v mnogih primerih to misel tudi opustiti, zavreči.

Prostor je dejstvo, ki ni odvisno od časa in kraja oz. so komponente raztegnjene na način, da jih dojemamo kot brezčasne, zaradi česar bo diskusija o prostoru ali pa arhitekturi vedno obstajala in bo vedno nujna. Arhitektura bo morala iznajti način, kako bo ne glede na sistemske spremembe znala vplivati na kvaliteto bivanja, saj ima tako kot veliko drugih področij integrirano možnost prilagajanja.

V zgodovini arhitekture imamo mnogokrat primere, ki izvirajo iz moči oblasti, sistema ali vere. Danes pa pri spremembah in razporeditvi moči dobivajo moč manjši deležniki. Zaradi dostopa informacij in znanja se delno že brišejo meje med različnimi nivoji in sloji deležnikov.
Kot lep primer lahko izpostavim primer natečaja Trga Evrope v Novi Gorici, kjer sistem in meje vplivajo na idejo in prostor. Rezultat natečaja je propadel zaradi napačnih izhodišč, ki so jih zastavili kot pogoje. Z željo po umestitvi objekta na mejo med dvema državama, s čimer so jo želeli metaforično preseči, je bila to omejitev, ki je bila napačno postavljena. Meja, ki fizično obstaja le toliko, kolikor se verjame vanjo, je v tem primeru politični konstrukt delitve mesta na dve polovici. Le-ta bi lahko postala generator razvoja in ima v svojem bistvu velik potencial v naravi zaradi dolgoletne odsotnosti človeka, obenem pa predstavlja upravno oviro na tak način, da na njej ni možno narediti ničesar. Ravno ta prostor po celotnem območju smo prepoznali kot potencial, ki bi deloval kot generator novega združenega razvoja obeh mest, ne nujno kot grajeni prostor, potencial ima tudi kot zeleni sistem po sebi. Lahko zaključimo, da sta razmišljanje in razvoj idej tisto, kar prinaša napredek, sistemske spremembe pa so zgolj instrument za doseganje cilja.

Serijo prispevkov Arhitektura rešuje družbene probleme lahko sklenem z mislijo, da so znotraj majhne slovenske skupnosti arhitektov, urbanistov, arhitekturnih teoretikov in publicistov, posamezniki in kolektivi, ki uspešno udejanjajo svoje vrednote na različnih spektrih arhitekturne stroke. Arhitektura je miselna praksa z večplastnimi rezultati: od teorije do knjige, od skice do tlorisa, do celostnih obravnav prostora na nivoju dialoga z mestom ali mestne strategije. Rešitev za današnji čas je afirmativna drža, da je upor možen in smiseln, kar sogovorniki v vseh treh prispevkih uspešno mislijo ter vsak dan izvajajo. Le s takšnim pristopom se lahko oddaljimo od vloge pasivnega gledalca ter prestopimo na stran aktivnih, informiranih državljanov, ki znajo odgovoriti na družbene probleme.