SEZNAM BLOG OBJAV

O spletu s producenti: festival in društvo Mesto žensk

— Piše:

CoW_logo_colour

Kmalu po 24. izvedbi mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk smo k pogovoru povabili umetniško vodjo Društva za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk Tejo Reba. V pogovoru smo se osredotočili na spletno komuniciranje društva oziroma festivalskega programa, o žal zamrli platformi COWeb, arhiviranju in priložnostih, ki jih za to ponuja splet.

Teja Reba je od leta 2016 umetniška vodja festivala Mesto žensk. Že več kot deset let profesionalno deluje na polju uprizoritvenih umetnosti kot koreografinja, performerka, plesalka in režiserka. Če kaj, jo zaznamuje žar – ob njenem umetniškem delu, kot aktivistko in kot osebo, ki želi enakopravno obravnavo vseh ljudi.

Zdravo Teja, morda je na mestu za bralce vstaviti opombo, da sva v preteklosti sodelovala, ter da sem pri uresničevanju komunikacijskih strategij društva med letoma 2012 in 2016 tudi sam aktivno sodeloval. Eden izmed izzivov v tem pred-#MeToo obdobjem je bilo tudi pri sicer še nenagovorjenih javnostih vzbuditi zanimanje in zavest, da društvo in festival odpirata vprašanja, ki se tičejo nas vseh. Zanima me, kakšno vlogo ima za vas kot društvo ter kot producente festivala spletno komuniciranje? Kje vidite omejitve, pasti, kaj po vašem mnenju “deluje” in po čem prepoznate uspešnost spletnega komuniciranja? Kakšno je razmerje med vloženimi sredstvi v spletno in “ne-spletno” oglaševanje?

TR: Pri vsakem komuniciranju je v ospredju poglavitno vprašanje: “Kaj je osrednja zgodba? Zakaj je ta zgodba pomembna? Kakšne vrednote nosi?” Mesto žensk je edinstven fenomen v evropskem prostoru in ga danes vsekakor lahko podajamo kot primer dobre prakse. Zaradi izjemno omejenih sredstev je delovanje bilo fragmentarno, zgodba Mesta žensk v mednarodnem kulturnem prostoru se je razživela od ust do ust. Da ne bo pomote, mislim, da je to velik adut. Mesto žensk so v svetu promovirale umetnice, gostje, teoretičarke, profesionalni kulturni sektor – festival ima v profesionalnem okolju sloves, umetnice se z našim delovanjem identificirajo in so počaščene, če pri nas nastopajo. To je izjemen dosežek za festival, ki operira z neprimerljivo nižjimi sredstvi, kot primerljiva platforma v tujini.

Ker so naše festivalske vsebine specifične, govorimo o angažiranih umetniških praksah, naš prostor pa je majhen, je prodor v širšo javnost zahteven proces. Tukaj po mojem ne moremo govoriti samo o komunikaciji festivalskih vsebin, temveč o akcijah, ki lahko odzvanjajo onkraj samega umetniškega konteksta. Te akcije so namenjene senzibilizaciji ljudi za vprašanja enakosti. Takšna je npr. kampanja #VsakDan8Marec, ki poteka okoli 8. marca, v zadnjih dveh letih je usmerjena predvsem v mlade (srednje šole), za katere pripravljamo interaktivne učne ure o feminizmu, enakosti in kontekstualiziramo manko prisotnosti ženskih likov, avtoric, pesnic, slikark v šolskih učnih načrtih. Ali pa Teden odprtih vrat, kjer predvsem študentsko populacijo popeljemo v zakulisje našega delovanja. Ogromno dela opravimo na terenu, to je velik angažma, ki terja svoj čas, vendar verjamem, da se vsebina bolj vtisne v spomin z dejanskim iz oči v oči. Mogoče to izhaja iz dejstva, da sem odrska oseba in prisegam na direktno izmenjavo in odrsko norost razdajanja. V sezoni 2017/2018 smo izvedle veliko predstavitev našega delovanja in vizije v Sloveniji in v tujini, gre tako za predstavitve novim ciljnim skupinam kot tistemu profesionalnemu sektorju, ki nas še ne pozna, dobršen del je namenjen tudi mreženju in pripravi novih mednarodnih projektov, kjer se naša zgodba organsko širi.

Sicer pa bi rekla, da so spletna, klasična, osebna komunikacija in mreženje sestavni del naše strategije v nekem uravnovešenem razmerju. Velik izziv nam predstavlja prenova spletne strani. Tukaj vidim res dober potencial, saj je naša, sicer okorela spletna stran pravi vsebinski in arhivski biser. Drugi izziv je kontinuiteta spletne komunikacije, saj se nam sodelavka_ec za PR in promocijo, pridruži le za festival. V pisarni smo tri osebe, ki skrbimo za program, produkcijo in administracijo, kar lahko prevedem v pomanjkanje resursov in kadra za sistematično in daljnosežno nadgradnjo obstoječega spletnega komuniciranja. Cilj: redna sodelavka. Novost so mesečniki, manjše celoletne akcije na spletnih omrežjih, redne novice in krovno trietapno plačano oglaševanje (teaser – trailer – event). Za letošnji festival smo do zdaj zabeležili 246 objav v medijih. Trenutno imamo na Facebooku malo več kot 7.000 sledilk_cev, kar je za nevladno organizacijo našega ranga kar fino število, cilj je 10.000 sledilk_cev v letu 2019, ko bomo praznovali 25. obletnico festivala.

V sklopu festivala Mesta žensk je dolgo let živel COWeb, namenjen kritiškemu pretresu dogodkov v sklopu festivala, kasneje tudi izobraževanju kritiških peres. Podoben princip delovanja je od lanskega leta zaživel tudi v obliki spletne platforme Kriterij, letos pa je Mesto žensk izdalo tudi refleksijo o lanskoletnem festivalu v obliki publikacije. Zanima me, ali ste morda razmišljale o obuditvi COWeba oziroma kakšni alternativi?

TR: Lani smo začeli s programom rezidenc, ki je namenjen spremljanju festivala tujim umetnicam, kuratoricam, piskam in spodbuja spoznavanje našega konteksta in refleksijo nanj. Ti vpogledi in zapisi so nam dragoceni, zanima nas raznovrstnost mnenj in doživljanj, s programom in publikacijo bomo nadaljevali tudi v prihodnje. Publikacijo izdajamo v angleščini, primarno je namenjena mednarodni javnosti, izhaja pa tudi iz potrebe, da se “naše” umetnice dodatno izpostavi, saj opažamo izjemen manko v promociji slovenskih umetnic v tujini. In seveda vzpodbujanje feministične kritike in analize umetnosti. Ob naši načrtovani prenovi spletne strani bodo tudi te stvari malo bolj zaživele in imele svoj prostor. Spletna platforma Kriterij v produkciji zavoda Bunker je odličen projekt, ki zapolnjuje vrzel kritiške refleksije predstav, ki nastajajo na neodvisni sceni v okviru Stare mestne elektrarne. Prepričana sem, da bo Kriterij inspiracija za nadaljnje delo na tem področju. Mesto žensk pri refleksiji sicer sodeluje z različnimi strokovnimi iniciativami, odvisno od vsebine, tako smo letos sodelovali z Amfiteatrom in revijo Masko. Vsekakor je tvoje vprašanje spletnih platform pomembno za tiste, ki se že ukvarjajo s kritiko in teorijo.

Društvo Mesto žensk je eno izmed društev z najboljšim naborom arhivskega gradiva, arhiviranju so posebno pozornost namenile vse dosedanje ekipe. Prav tako je arhiviranje uprizoritvenih umetnosti eno izmed teoretskih osišč nedavnih festivalov. Kako v društvu pristopate k spletnemu arhiviranju ter kje vidite priložnosti, ki jih arhiviranju omogoča splet?

TR: Mesto žensk ima velik arhiv, na festivalu se je do sedaj predstavilo približno 1.000 umetnic z različnih koncev sveta. Tehnologija se je s časom spreminjala, stvari niso urejene in zabeležene. Odličen pregled najdemo na Vimeu, kjer društvo predstavlja trailerje vseh dogodkov z izjavami umetnic in avtoric, snemane od leta 2008, ko sta bili umetniški vodji Katja Kobolt in Dunja Kukovec. To je bila odlična ideja, ki jo nadaljujemo še danes. Izziv, ki smo se ga lotili, je popis vseh materialov in postopna digitalizacija starejših materialov. Ob tem tudi postopna montaža dogodkov, ki so bili v produkciji Mesta žensk, predstav naših umetnic in enkratnih dogodkov, festivalskih naročil, performansov ipd; dokumentacija obstaja, vendar v surovi obliki. V sodelovanju z MG+MSUM postopoma evidentiramo, digitaliziramo, obdelujemo in vnašamo materiale v repozitorij Mrežni muzej. Pripravili smo prvo spletno razstavo. Tako imenovane aktivacije arhiva načrtujemo tudi v prihodnje, v obliki kuratorskih selekcij na spletu, namenjenih najširši javnosti, pripravljamo tudi feministično kulturno umetnostno vzgojo, ki se navezuje na arhiv. Spletni projekt predstavlja več stvari, hrambo kulturne dediščine, možnosti razstavnih produkcij, predvsem pa zaklad za raziskovalne namene – v tej perspektivi bomo projekt predstavljali na umetnostnih akademijah in na humanističnih oddelkih drugih fakultet.

Družbena omrežja so za vse producente pomenila manjšo revolucijo v načinu komuniciranja z njihovimi javnostmi, mnogokrat tudi za ceno zanemarjanja lastne spletne infrastrukture. Mnoge spletne strani producentov služijo le kot informacijsko središče. Kako vi dojemate vaša spletišča in uporabo družbenih omrežij, dajete prednost slednjim ali je v ospredju uredniško delo na spletni strani?

TR: Uredniško delo na spletni strani nam je pomembno, je dvojezična, na njej so vse informacije, vse biografije, daljši opisi dogodkov, foto, video galerija in arhiv vseh dosedanjih festivalskih edicij. Kot že rečeno, spletno stran želimo strukturno in vizualno posodobiti, jo funkcionalizirati, bolje izpostaviti vsebine, izboljšati iskalnik, dodati povezave in kontekst, kjer človek lahko dela tudi kaj drugega kot se informira, recimo temu, da na njej pridobi neko izkušnjo. Razmišljamo o streamingih in online projektih. Družbena omrežja nam pomenijo nekaj čisto drugega, vzpostavljamo direktno, ciljno in hitrejšo komunikacijo z občinstvom, na katero se lahko vzajemno odzivamo in ki ima neko stopnjo viralnosti zaradi svoje horizontalne, instantne, klepetave dispozicije. Spletna stran je vsebina, družbena omrežja so buzz.

Vsi producenti s kilometrino in izkušnjami, ki jo imaš tudi sama, poznate najrazličnejše buzzwords, s katerimi ste se srečali pri svojem delu, od diskurza, zvočne krajine, režijske poetike, če navedemo samo nekatere zimzelene. Katere od teh “brenčavk” so tebi ostale v spominu in se nasmejiš ob zavedanju, kako prepogosto ste/si jih uporabljala?

TR: Projekt, neodvisna scena, mlada umetnica, mlada kritičarka, najbolj drzna ustvarjalka. Tiste performativne vsebine, ki preizprašujejo politične geste, katere strategije se umeščajo v ideloško paradigmo neoliberalnega diskurza, ki jih izhajajoč iz Foucaultove kritike oblasti in naslanjajoč se na konceptualno avtoreferencialnost avtorice, lahko razumemo kot poseg v samo družbeno tkivo. Problem “naših buzzwordov” pa je, da je v njih vedno vsaj delček resnice.

Pogovarjal se je Rok Avbar

Povezave:
Spletna stran Mesta žensk: www.cityofwomen.org
Video arhiv na Vimeo: https://vimeo.com/cityofwomen
Mrežni muzej/ Mesto žensk: http://mrezni-muzej.mg-lj.si/si/novice/34/premescanja-vezja/
Društvo Mesto žensk na Culture.si: https://www.culture.si/en/City_of_Women_Association_for_Promotion_of_Women_in_Culture
Festival Mesto žensk na Culture.si: https://www.culture.si/en/City_of_Women_International_Festival_of_Contemporary_Arts

SEZNAM BLOG OBJAV

Brenčavke, 2. del: PREIZPRAŠEVATI

— Piše:

V tokratnem postanku na časovnici brenčavk preizprašujemo brenčavko preizpraševanje. Povod za to je intervju z direktorico Kulturnega doma Nova Gorica Pavlo Jarc, ki pravi, da je »preizpraševanje« ena tistih, ki so ji ostale v spominu.

Sogovornica ugotavlja, da so se nekatere brenčavke kar “ugnezdile v naš jezik”; preizpraševanje je ena takšnih. Z gotovostjo lahko rečemo, da se uporablja že od leta 1998 – denimo v članku Delo, ki ga za primer navaja ZRC SAZU. Od kod pa pride? Pavla Jarc nam pove, da so brenčavke pogosto prenešene iz anglosaksonskih jezikov (tako tudi sama brenčavka). V še enem primeru spletnega slovarja knjižnega jezika najdemo primer iz prevoda knjige Amelie Jones Body Art (Prevod: prevod Aleksandra Rekar; Maska, 2004), kjer avtorica piše o umetnici, ki nekaj preizprašuje. Reče: she questions.

Pri tem gre za rabo glagola, ne samostalnika, izraža pa nekakšen dvom, saj izprašuje obstoječe, uveljavljeno itn. Čemu potem preizpraševati in ne izpraševati? Ali gre za ostrejše preizpraševanje, namenjenost dvomiti do konca in še dlje? Ali je preizpraševanje presežno, pretirano izpraševanje in tako že paranoja? Je preizpraševanje svojevrsten spektakel, ugovor v prostoru absolutnosti, totalne razsvetljenskosti, ki je začela nažirati samo sebe? Ali je torej v paniki, imenovani kultura laži, izpraševati čisto premalo in zahteva preizpraševanje? Morda. Ali pa ne. Vse to je potrebno preizprašati, ali pa vsaj izprašati – tako na teoretski ravni kot prek kakšnega performansa. Če ste se slučajno spraševali, o kateri brenčavki nameravamo govoriti prihodnjič.

> Preizpraševanje in flagranti na Kulturniku

SEZNAM BLOG OBJAV

Kulturnikovih petkrat top pet in enkrat top deset v 2017-2018

— Piše:

Kulturnik s polno paro obratuje že pet let. Pri uporabnikih se je prijel, dnevna raba ne upade vse od jutranje kave pa do zadnje kino predstave! Kaj pa najraje berete in čigave vsebine vas najbolj zanimajo? Nazadnje smo to pogledali leta 2016, zato je čas za predpraznično inventuro iztekajoče se dveletke.* Ampak, pozor! Kulturnik zajema vsebine iz okoli 2000 virov in deluje po načelu dolgega repa**. Zato so lestvice še posebej nehvaležne, nam pa vendarle pomagajo razumeti kontekst spletne prisotnosti slovenske kulture in spletno medijsko krajino, ki jo sedaj sooblikuje tudi Kulturnik. Pri pregledu smo se osredotočili na Kulturnikove Novice in Kulturnikove Dogodke., v komentarjih pa lestvice primerjamo s prejšnjimi ugotovitvami.

Novice na debelo

Najbolj priljubljena področja:

  1. Literatura (48 virov RSS)
  2. Gledališče (33 virov RSS)
  3. Glasba (56 virov RSS)
  4. Film (31 virov RSS)
  5. Dediščina (25 virov RSS)

Literatura med Kulturnikovimi uporabniki ostaja daleč najbolj priljubljena. Tudi gledališče ostaja na drugem mestu, glasba, film in dediščina pa so z lestvice izrinili fotografijo, vizualno umetnost in arhitekturo. Slednja so dejansko na spletu žal slabše zastopana.

Najbolj priljubljene rubrike, ki prečijo vsa področja:

  1. Mediji (40 virov RSS)
  2. Blogi (90 virov RSS)
  3. Kritike in recenzije (21 virov RSS)
  4. Podkasti (28 virov RSS)
  5. Tehnologija (11 virov RSS)

Kaže, da cenite Kulturnikovo priročnost in preglednost, saj lahko do določenih sklopov vsebin pridete z enim samim klikom. Namesto spremljanja 40 posamičnih virov, kolikor smo jih uvrstili v rubriko Mediji, na primer, raje redno obiskujete Kulturnik. Z gotovostjo lahko rečemo, da so se poleg Literature pri uporabnikih prijeli še Mediji, Blogi, Gledališče ter Kritike in recenzije. Upamo, da vas vsebine tako pritegnejo, da jih do konca preberete pri viru. Kulturnik namreč prikaže le, kar posamezen vir vključi v svoj RSS. Naš namen ni prevzemanje vsebin, pač pa populariziranje kulture na spletu in odkrivanje novih virov, ki bi vas utegnili zanimati onkraj običajnega medijskega jedilnika.

Novice na drobno

Toliko o področjih. Kaj pa posamezni viri in RSS viri? Koga ali kaj najraje berete?

Najbolj obiskani viri (posamezni viri RSS):

  1. Marijan Zlobec
  2. Stare slike (Cerknica)
  3. Notranjsko primorske novice
  4. Simboli polpretekle zgodovine
  5. Radio Študent
  6. Dnevnik
  7. Večer
  8. Mladina
  9. Misli (STA)
  10. Delo Ocene

Videti je bilo, da bodo to lestvico počasi prevzeli mediji, toda na vrhu že od samega začetka vztrajata zelo različna, a dobro profilirana bloga s pogostimi in rednimi prispevki (prvega piše vseprisotni upokojeni novinar, drugega pa člani ljubiteljske domoznanske skupnosti z Notranjske). Da se notranjska kultura na spletu bolje znajde kot slovenska, je očitno tudi po odlični branosti lokalnih Notranjsko primorskih novic. Spravljivi fotoblog polpretekle zgodovine trenutno sicer miruje, je pa njegova dosedanja rednost objav uporabnike očitno prepričala, da so ga radi spremljali. Časopis Delo se bo z naših lestvic počasi poslovil, saj od prenove njihovega spletnega mesta v maju 2018 odgovornim brez uspeha pošiljamo prošnjo, naj ponovno uredijo RSS feed za kulturne vsebine.

Dogodki na hitro

Aprila 2018 so se na Kulturnik prenehale stekati napovedi prireditev, najavljene na Facebookovih straneh, zato se je narava podatkov, ki jih objavljamo, spremenila. Umanjkali so predvsem tisti manjši kulturni zavodi, društva, upravniki prizorišč ipd., ki so iz praktičnih razlogov v celoti preselili svoje najave na to družbeno omrežje. Na Ljudmili smo zato okrepili svetovanje in pomoč producentom, da uredijo strojno branje podatkov pri sebi in s tem ohranijo nadzor nad njimi. Poglejmo, kaj so uporabniki na Kulturniku najpogosteje iskali:

Najbolj iskana mesta s kulturnimi dogodki:

  1. Maribor
  2. Ljubljana
  3. Kranj
  4. Ptuj
  5. Tolmin

Poplavo dogodkov na Kulturniku lahko filtriramo po slovenskih regijah ali mestih. Lestvica priljubljenih mest nakazuje, odkod ste, obenem pa daje slutiti, katera mesta moramo še bolje pokriti z viri. Vsekakor zanimiv pokazatelj tudi za štiri slovenska mesta, ki bodo naslednje leto kandidirala za Evropsko kulturno prestolnico 2025.

Najbolj iskani dogodki:

  1. koncerti
  2. razstave
  3. za otroke
  4. gledališke predstave
  5. izobraževanje

Najbolj iskana prizorišča:

  1. Cankarjev dom
  2. Arena Stožice
  3. Blunout 
  4. Cvetličarna
  5. Kulturni center Janeza Trdine

Izboljšava RSS feeda je največji kulturni center v državi s tretjega mesta zavihtela na čelo. Že od samega začetka na tem seznamu bivajo komercialna prizorišča, ki jih dohiteva le še kulturni center v Novem mestu.

Popotnica za 2019

Če ste se z nami prebili do konca te inventure, nam lahko pomagate na več načinov: sporočite nam, katere vire na Kulturniku še pogrešate, širite dober glas o Kulturniku ali pa končno uredite strojno berljivost svojih podatkov. V pomoč smo vam pripravili nasvete in preprosta navodila.


* Podatki zajemajo obdobje od 1. 1. 2017 do 1. 12. 2018. Zajeli smo jih z orodjem Piwik.

** Veliko posameznih strani z majhnim številom obiskov. (Gl. geslo long tail na Wikipediji.)

> Gl. tudi Kulturnikovih osemkrat top pet (1. 4. 2016).

SEZNAM BLOG OBJAV

Uvod v časovnico brenčavk na področju kulture

— Piše:

Jože Vogrinc se v knjigi Pojmovne prikazni (Studia Humanitatis, 2015) ukvarja z izrazi, ki so ga “zbodli v oko kot humanista in družboslovca.” Pod drobnogled tega že zbodenega očesa vzame pojme, kot so komoditizacija, koncept, negativna rast, videna kot, najtrofejnejši in – po našem mnenju absolutna zmagovalka – generični žanr. To so izrazi nekega časa, brenčavke, če dovolite prenos iz angleške buzzword, ki obeležujejo neko obdobje, četudi je njihova raba včasih napačna, nenavadna, povsem nelogična, ali pa nas, ker nikakor ne prenesemo povzpetništva prek velikih besed in tujk in neologizmov, kratko malo iritirajo, pardon, živcirajo.

Menda je bila pred leti vsak dan beseda dneva oplajanje – tako nam je povedel eden izmed programerjev na Ljudmili -, tu so bile godbe in diskurzi, danes pa – če gre soditi po recenzijah glasbenih dogodkov – domala vse poteka na raznih stičiščih, sicer pa so stvari v jukstapoziciji, kar je morebiti konsekvenca nekih drugih kuriozitet.

Prejšnji dan smo se pogovarjali z Almo R. Selimović, vodjo razvojnih programov v Bunkerju, in jo povprašali o njej najbolj zanimivih brenčavkah. Med favorite je dodala hibrid, katerega vse pogostejša raba v angleški različici je razvidna že iz, recimo Googlovega grafa, medtem ko je drugi favorit – lapidarno – v zadnjih dvesto letih nekoliko bolj enakomerno uporabljen, a z manjšim upadom v zadnjih letih, kar pa, glede na pomen besede – jedrnato – niti ni presenetljivo.

image

Graf 1: prikaz prisotnosi besede hybrid na Google Ngram Viewer.

image1

Graf 2: prikaz prisotnosi besede lapidary na Google Ngram Viewer.

Nina Dragičević

SEZNAM BLOG OBJAV

Odprti podatki portalov Culture.si in Kulturnik

— Piše:

Portala Culture.si in Kulturnik.si sta portala Ministrstva za kulturo, razvija pa ju Društvo Ljudmila, laboratorij za znanost in umetnost. Prvi je v angleščini in namenjen spodbujanju mednarodnega sodelovanja. Vsebine so izvirne, deluje na odprtokodni platformi MediaWiki. Kulturnik pa je namenjen lažjemu dostopu do obstoječega digitaliziranega bogastva slovenskih knjižnic, arhivov, muzejev in sledenju aktualni kulturni produkciji ter pestremu kulturnemu dogajanju po Sloveniji. Gre za iskalnik po podatkovnih zbirkah in agregator novic ter dogodkov iz prek 2000 različnih spletnih virov, ki jih povprečni uporabnik spleta niti ne pozna niti jim ne more slediti, Google pa jih le deloma upošteva oz. zadetkov pri posamezni poizvedbi ne prikaže na prvi strani.

Ta uvod je potreben, da opredelimo podatkovne zbirke, ki nastajajo na obeh portalih, kot “stranski produkt” sledenja zastavljenim ciljem (popularizacija slovenske kulture za različne javnosti). Ker pokrivamo tako javni kot zasebni sektor v kulturi, ter vsa področja od kulturne dediščine do vseh umetnostnih zvrsti, smo v bistvu ustvarili edinstvene podatkovne zbirke, za katere si želimo ponovne uporabe, tudi v statistične in torej analitične namene.

Za Ministrstvo za javno upravo smo pripravili seznam nekaterih podatkovnih zbirk odprtih podatkov za portal Odprti podatki Slovenije (OPSI).

https://wiki.ljudmila.org/OpenData_Zbirke

open data ljudmila wiki

Sami pa smo na treh primerih izdelali interaktivne infografike, ki lahko ponazorijo potencial, ki se skriva v naših (t.j. javnih, odprtih) podatkih portala Culture.si. Za te tri primere smo določili natančne kriterije, podatke očistili in uskladili, tako da so baze podatkov verodostojne. Podobno bi postopali pri vsakem nadaljnjem tovrstnem projektu.

1) Festivali po Sloveniji
https://www.culture.si/en/Festivals_in_Slovenia
V bazi je okrog 200 festivalov, ki jih prikazujemo po tednih skozi koledarsko leto. Na dnu strani smo objavili tudi press clipping, ta infografika je bila za medije očitno najbolj zanimiva. Skozi primerjavo po letih se da odčitati trend “poletizacije” festivalov, recimo.

festivali 2018

2) Culture from Slovenia Worldwide
https://www.culture.si/en/Culture_from_Slovenia_World_Map
Edina obstoječa baza podatkov o gostovanjih naših ustvarjalcev in kulturnih producentov po svetu. Zanimalo nas je, kakšen izgleda svet, če ga “kolonizira” slovenska kultura. Kje smo najbolj prisotni in kam ne zahajamo? Ti podatki, ki so na voljo tudi v obliki zemljevida, najbolj zanimajo Ministrstvo za zunanje zadeve, v veliko pomoč je namreč tudi mreži naših diplomatsko-konzularnih predstavništev.

open dataworldwide

3) EU funding
https://www.culture.si/en/EU_funding
Skupaj z informacijsko pisarno Ustvarjalna Evropa Slovenija smo pripravili edinstveno bazo podatkov, ki je ne premore nobena druga evropska država. V njej smo združili podatke tako za Creative Europe kot za Media programe, ki so edini viri financiranja kulture na ravni Evropske Unije. Dejansko je Slovenija pri črpanju teh sredstev med najuspešnejšimi državami in te infografike služijo za analizo. Po letih lahko spremljamo razmerje med nevladnimi in javnimi kulturnimi organizacijami, recimo, dobimo pregled nad uspešnostjo po področjih ali pa po vlogi v projektu (prijavitelj ali partner).

SEZNAM BLOG OBJAV

Apel za likovno kritiko

— Piše:

Ugotovitve in apel partnerjev v poskusu vzpostavitve spletnega medija za podporo likovni kritiki in kritiškemu pisanju: Paviljon – prostor za likovno kritiko

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije se po državi na leto zvrsti okrog 2500 razstav. In vendar so obiskovalci likovnih razstav, njihovi ustvarjalci in producenti prikrajšani: medijski prostor za kritiško refleksijo se krči; ob slabih (materialnih) pogojih načrtno spremljanje in veščina kritiškega pisanja vse bolj pojemata; vsled varčevalnih politik zasebnih lastnikov pisanje o vizualni umetnosti v veliki meri postaja pristojnost zaposlenih novinarjev, ki največkrat za to niso strokovno usposobljeni, zapisi pa tako postajajo vse bolj le predelana PR in agencijska sporočila. Ob vsem tem je likovna kritika v tradicionalnih medijih v primerjavi z drugimi umetnostnimi področji med slabše zastopanimi. Izkušnje spletnega portala Kulturnik.si po drugi strani kažejo, da so kritike in recenzije med najbolj branimi prispevki na Kulturniku, in da jih bralci – obiskovalci razstav močno pogrešajo.

Da bi v to, vse bolj nevzdržno situacijo, ki se odraža tudi v ravni javnega diskurza o umetnosti in o samih ustvarjalcih, posegli proaktivno, smo se v letu 2017 predstavniki spletnega portala Kulturnik.si, revije Šum ter Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo povezali v nameri vzpostavitve spletnega mesta za podporo likovni kritiki in kritiškemu pisanju. Pri tem so se nam pridružili še Radio Študent, revija Fotografija, spletni medij Koridor – križišča umetnosti in spletni kanal Sodobna umetnost; kot konzorcij partnerjev smo zasnovali  spletni medij Paviljon: prostor za likovno kritiko.

Izhajali smo iz prepričanja, da je problem pomanjkanja kritiške refleksije potrebno zagrabiti in media res in torej aktivno poseči v samo medijsko krajino. Spletno mesto Paviljon bi na enem mestu agregiralo izbrane likovne kritike, ki jih na svojih spletnih mestih objavljajo sodelujoči partnerji, obenem pa bi skupno uredništvo k objavljanju vabilo tudi gostujoče pisce in piske. Paviljon je bil tako tudi poskus povezovalno zastavljenega produkcijskega modela in sinergičnega delovanja, s tem pa preseganja partikularnih, četudi dobronamernih pobud. Paviljon bi temeljil na samostojno razviti odprtokodni programski rešitvi, ki se že financira iz javnih sredstev. Pridobili smo tudi del potrebnih sredstev (sponzorstvo in zasebna fundacija), za zagon pa smo manjkajoči del želeli pridobiti iz javnih sredstev na ustreznem razpisu.

Letvico smo si postavili visoko, a z možnostjo sledljivosti ciljev:

  • v treh letih izboljšati količino in raven pisanja o vizualni umetnosti,
  • izboljšati materialne pogoje za kritiško pisanje,
  • vzpostaviti uravnotežen kritiški pregled likovnega dogajanja po celi državi in ne le po večjih razstaviščih v Ljubljani,
  • povečati zanimanje za vizualno umetnost (branost recenzij) in posledično sam obisk razstav.

Pri skupni uredniški politiki konzorcija smo si za vodila postavili: strokovnost, decentralizacijo, pluralnost oz. odprtost za različne žanre in eksperimente okoli kritiškega pisanja kot tudi za različne estetike in teoretska izhodišča, ter pokrivanje razstav, umetniških praks in umetnostnih vprašanj, ki so v tradicionalnih medijih slabo zastopani. Projekt je načrtoval tudi gostovanja tujih kritikov v Sloveniji ter usposabljanje in izobraževanje tako piscev in pisk kot tudi urednikov in urednic.

Po več kot enoletnih prizadevanjih smo ugotovili oz. so se nam potrdile naslednje opreke:

  • Sodelujoči partnerji v projektu se soočajo s pomanjkanjem piscev in pisk za področje vizualne umetnosti.
  • Kljub zavedanju pristojnih na Ministrstvu za kulturo (MK) o resnosti problema pomanjkanja kritiške refleksije, zlasti na področju vizualne umetnosti, ministrstvo ne deluje dovolj proaktivno, da bi se to področje okrepilo.
  • Trenuten način reševanja te problematike s strani MK je parcialen in z vidika umetnostne kritike ne najbolj smotrn: ministrstvo programsko sofinanciranim producentom nalaga izvajanje podpornih programov, na nekaterih umetnostnih področjih celo z izrecnim poudarkom na “krepitvi kritiške stroke”. To v primeru kritiške refleksije lahko pomeni, da je producent razstave, koncerta, gledališke predstave, … hkrati tudi naročnik kritiškega zapisa o lastnem programu.
  • Razpis MK za sofinanciranje podpornih dejavnosti na področju umetnosti in kulture, s poudarkom na deficitarnih področjih, kamor umetnostna kritika sodi, ne obstaja.
  • Edini obstoječi razpis, kamor bi se projekt, kot je Paviljon, pogojno lahko prijavil, je razpis za e-založništvo Javne agencije za knjigo (JAK), ki je namenjen tudi spletnim medijem (SM). Težava je v tem, da je razpis namenjen le “sofinanciranju kulturnih projektov, ki so pomembni za razvoj in uveljavljanje literarne ustvarjalnosti v spletnih medijih”, torej le področju literature in literarne kritike, saj JAK letno za podpodročje SM razpolaga le z 20.000 evri.
  • Novo nastajajoči medijski projekti v kulturi, kot je Paviljon, nimajo sistemske možnosti pridobitve zagonskih sredstev (obstoječi razpis MK za sofinanciranje programskih vsebin medijev npr. ni namenjen sofinanciranju vzpostavitve medija, temveč mora medij izkazati dvoletno delovanje).

    Na osnovi spoznanega, apeliramo:
  • Da se v času, ko so spletni mediji vse bolj običajen način spremljanja različnih vsebin, povečajo sredstva JAK za sofinanciranje kulturnih projektov, ki so pomembni za razvoj in uveljavljanje kritiške refleksije v spletnih medijih, in da razpis za SM poleg literature vključuje celotno polje humanistike.
  • Da MK vzpostavi celosten sistem sofinanciranja podpornih dejavnosti v polju umetnosti in kulture, s posebno občutljivostjo do deficitarnih področij, kamor kritika sodi.
  • Da MK omogoči dodatna sredstva in poseben razpis za podporne dejavnosti v polju umetnosti in kulture, s posebnim poudarkom na deficitarnih področjih, posebne pozornosti pa naj bo pri tem deležno tudi usposabljanje kadrov ter izboljšanje materialnih pogojev za kritiško pisanje.
  • Da MK vzpostavi sistemsko možnost zagonskih sredstev za kulturne projekte v javnem interesu.

Partnerji v projektu in podpisniki:
Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo, zanj Urška Jurman (programska vodja)
Društvo Ljudmila / Kulturnik.si, zanj Alenka Pirman (urednica)
Društvo Galerija Boks / revija Šum, zanj Andrej Škufca (član uredništva)
Zavod Radio Študent, zanj Polona Tokar (odgovorna urednica)
Zavod Membrana / revija Fotografija, zanj Jan Babnik (glavni urednik)
Društvo Koridor – križišča umetnosti, zanj Jan Podbevšek (glavni urednik)
spletni kanal Sodobna umetnost, zanj Aljoša Abrahamsberg

SEZNAM BLOG OBJAV

Cankar vs. Kreslin, večni derbi!

— Piše:

Kulturnik.si je (med drugim) uporaben in krasen zato, ker nudi vpogled v dinamike kulturnega prostora v Sloveniji. Zato smo tokrat pogledali, kateri so najpogostejši iskalni pojmi na portalu po mesecih letošnjega leta, in ugotovili, da v spletnem prostoru poteka bitka med Vladom Kreslinom in Ivanom Cankarjem. Oba avtorja sta namreč bila vsak mesec leta 2018 med top 5 iskalnimi pojmi; razen februarja, ko je malo kaj lahko konkuriralo pustovanju.

Res je, da muzičist ves čas vzdržuje nekaj prednosti, a ne gre pozabiti, da se je Cankarjevo leto šele dobro začelo, zato Ivan Cankar reče, “po deveti deželi se je bil nenadoma razlegal glas, da je umetnost na svetu,” nato Vlado Kreslin reče, “danes sem v molu, ne vem, kaj mi je,” nakar Ivan Cankar reče, “sij na naju, usmiljeno nebo,” nakar Vlado Kreslin reče bodisi Cankarju bodisi sebi: “Še je čas.”

Nina Dragičević

Viri:
SEZNAM BLOG OBJAV

Slovenska kultura v Facebookovem primežu

— Piše:

V sredo, 11. aprila 2018 zvečer so se na Kulturnik prenehale stekati napovedi prireditev, najavljene na Facebookovih straneh. Kaj se je zgodilo?

Facebook je nenadoma prenehal posredovati kakršnekoli podatke o dogodkih prek programskega vmesnika Open Graph, tudi podatke o javnih dogodkih na javnih Facebookovih straneh, kakršne smo zajemali za Kulturnik. Obljubljajo možnost, da bo sčasoma možno pridobiti izjemo na podlagi skrbnega pregleda, ki pa trenutno še ne obstaja.

Takole so poskusili pojasniti, kaj so spremenili:

Kot mi, se tudi mnogi drugi razvijalci podobnih storitev po svetu zdaj sprašujejo “Kaj za vraga?”:

Kaj to pomeni?

Kot vemo, je Facebook zasebna oglaševalska platforma, ki svojim strankam (plačnikom oglasov) prodaja svoje uporabnike, ki jim oglase ciljano prikazuje glede na njihove profilirane podatke. V štirinajstih letih je v svoj obzidani vrt zvabila zavidljivo količino registriranih uporabnikov, ki po celem svetu prostovoljno in brezplačno proizvajajo podatke kot dragoceno surovino. Med njimi je tudi precej kulturnih producentov in organizatorjev kulturnih dogodkov iz Slovenije.

Mnogi manjši kulturni zavodi, društva, upravniki prizorišč ipd. so namreč iz praktičnih razlogov v celoti preselili svoje najave na Facebook, večji pa ga uporabljajo za dopolnilno komunikacijo. Popolna selitev podatkov na to platformo je obenem tudi prostovoljna osamitev v obzidani vrt. Dostopen je namreč le tistim uporabnikom, ki imajo čas in voljo spremljati objave na svojih “zidovih”. K sreči smo lahko med letoma 2011 do 2018 podatke o kulturnih dogodkih, najavljenih na Facebooku, preusmerili tudi na Kulturnik, da so vsaj v grobem postali dostopni vsakomur. Nad kakovostjo teh podatkov in vira nasploh na Ljudmili nismo navdušeni, a smo jih sprejeli kot kompromis.

Razmerje med različnimi tipi virov in številom najavljenih dogodkov na Kulturniku pokaže, da jih kar 60 % prenesemo s Facebooka (lani jih je bilo ok. 18.000). Po 11. aprilu smo torej ostali brez večine najav kulturnih dogodkov manjših prirediteljev (v bazi imamo ok. 1200 Facebookovih strani). Prav ti so uporabniku Kulturnika zagotavljali dragocen pregled nad pestrostjo in razpršenostjo kulturne ponudbe po celi Sloveniji, Kulturnik pa je organizatorjem pomagal doseči več potencialnega občinstva.

Zakaj je prišlo do tega?

Na žalost tega Facebook naravnost ne pove. Govorijo recimo o zaščiti vaših podatkov. Verjetno gre za omejevanje škode ob nedavnem zaslišanju Marka Zuckerberga v ameriškem kongresu po škandalu z zlorabo osebnih podatkov s Facebooka v podjetju Cambridge Analytica.

Ugibamo lahko, da zna biti med vzroki tudi skorajšnja uveljavitev evropskega zakona o varstvu osebnih podatkov GDPR, zaradi katere zdaj Facebook tudi seli podatke vseh neevropejcev iz Irske v Kalifornijo. Vsekakor pa Kulturnikova uporaba podatkov o dogodkih ni bila zloraba zasebnosti, ampak koristna ponovna uporaba javnih podatkov. Ponovna raba, ki je usluga avtorjem in lastnikom teh podatkov (slovenskim kulturnim organizacijam), pa tudi njihovim obiskovalcem in s tem slovenski kulturi na splošno ter nenazadnje Facebooku, saj je le še utrjevala njegovo prevlado. Tako smo lahko upravičeno začudeni, če ne celo ogorčeni, da so “zaprli pipico” tudi za te eksplicitno javne vsebine.

Znano je, da podjetje Facebook že doslej ni blestelo v transparentni komunikaciji z uporabniki in razvijalci. Prav nasprotno – izpostavljeni smo nenajavljenim spremembam pravil in algoritmov, ki vplivajo tako na uporabniško izkušnjo kot na dostopnost posameznih objav in podatkov, ki jih proizvedemo. Kot zasebno podjetje nemara niti ni dolžno skrbeti za razvijalce stranskih, nišnih izrab dosegljivih podatkov, zato je vsak poslovni model ali pa vsebinski projekt, ki temelji na tako zastavljeni platformi, kratkoviden. In kratkega daha.

Kako naprej?

Društvo Ljudmila bo sicer pisalo v Silicijevo dolino in se potegovalo za ponoven dostop do podatkov o kulturnih dogodkih slovenskih organizatorjev, vendar pa dejansko rešitev vidimo v njihovi večji tehnološki ozaveščenosti. Ta pa nič ne stane, kvečjemu prihrani! Zato bomo dokumentirali in kulturnim producentom predstavljali možne alternative za najavljanje kulturnih dogodkov na odprtem spletu in s tem tudi za avtomatsko objavo v Kulturniku.

Najbolj priporočamo vzpostavitev ustreznega koledarja dogodkov s strojno berljivim RSS feedom (z dodatnimi polji za dogodke) na lastni spletni strani. RSS je sodoben in razširljiv format, zelo primeren za ta namen. Pri tem si lahko pomagate z našimi tehničnimi specifikacijami.

V prihodnje bi si želeli dobrega odprtokodnega vtičnika za spletišča na WordPressu, prilagojenega potrebam manjših organizatorjev kulturnih dogodkov. Zaenkrat ga še nismo našli. Seveda pa lahko na svojem spletišču uporabite večino obstoječih koledarskih vtičnikov, saj ponavadi ponujajo iCalendar feed.

[Dopisano 15. 5.] Afera Cambridge Analytica je sprožila velik porast zanimanja za različna alternativna decentralizirana družbena omrežja, kot so Mastodon (s slovenskim vozliščem toot.si), Hubzilla, Friendica. Slednji dve omogočata objavljanje najav dogodkov, za katere ponujata tudi strojno berljive feede. Na Ljudmili jih že testiramo.

Možno je uporabiti tudi kateri koli javni servis, ki ponuja za koledarje javno dostopen iCalendar ali RSS feed. Recimo Google Calendar (khm). Seveda zdaj razmišljamo tudi, da bi tak servis ponovno vzpostavili tudi v okviru Kulturnika. V svoji prvi iteraciji od leta 2007 do 2012, ko je bil še Kulturni urnik Mreže multimedijskih centrov Slovenije, ga je namreč že ponujal. A sčasoma so se uporabniki množično odločili za Facebook, njim pa smo, hote ali nehote, sledili organizatorji prireditev – tudi mi, v Društvu Ljudmila.

Alenka Pirman in Luka Frelih


Pripis in pojasnilo, 8. 5. 2018

Temo je komentiral Matjaž Ropret v blogu Tehnozvezdje in nauk takole povzel: “Facebook je lahko eden od kanalov. Zaradi številčnosti občestva ali občinstva, kakor hočete, je zagotovo pomemben. Vsakdo, ki hoče biti na internetu viden in neodvisen, pa se mora predvsem zanašati sam nase in na odprte platforme in rešitve. Svoja spletna stran je nujna, danes je res ni težko postaviti in najti cenovno ugodnega prostora, kjer varno živi. V Ljudmili priporočajo tudi uporabo ustreznega koledarja s strojno berljivim tokom RSS in seveda pravilno izpolnjenimi polji. Tako gredo lahko podatki k agregatorju brez kakšnega dodatnega truda.

Na Ljudmili pa dodajamo pojasnilo, da v primeru Kulturnikovih dogodkov gre le za javne objave na Facebooku, vidne tudi spletnim iskalnikom in neprijavljenim uporabnikom (žal prekrite z ogromno pasico, ki vabi k vpisu na družabno omrežje). In ki niso predmet varstva zasebnosti, ampak gre za primer, ko je z umazano vodo čez balkon zletel tudi dojenček.

SEZNAM BLOG OBJAV

Pot pod noge s Kulturnikom!

— Piše:

Vzemite pot pod noge s Kulturnikom! Na njem je nekaj za prav vsak varžet, saj je dostop do kvalitetne ponudbe kulturnih dogodkov in informacij res mala malca.

Bled

Kje take planjave, kje take višave, kje čar je prirodni tako razodet? Nikjer! Le gorenjski ima vse to svet!

V libreto za Foersterjevo opero Gorenjski slavček vtkane besede Luize Pesjak še danes držijo, a Gorenjska vsekakor ponuja tudi kulturnih užitkov obilo. Luiza se je v Ljubljani kot najstarejša hči rodila slovenskemu politiku, mecenu in pravniku Blažu Crobathu, ki je bil doma z Železnikov, in sicer točno dva meseca po tem, ko je v Kranju umrl slikar Leopold Layer, po katerem se imenuje Layerjeva hiša. V Crobathovi advokaturi je služboval tudi pesnik, ki daje ime osrednjemu kranjskemu gledališču in v katerem se je že zaključil letošnji Teden slovenske drame. Prešeren je bil tudi Luizin učitelj ter pesniški vzor; prevajala ga je rada, a je njeno delo Fran Levstik na srečanjih v Škofji Loki strogo sodil. Če je obiskala Radovljico, Bled, Jesenice, Žirovnico, Mojstrano, lahko le ugibamo, vsekakor pa jih lahko vi – na poti v višave, četudi iz doline.

O Luizi Pesjak smo po večini črpali iz vira Slovenska biografija. Razglednica je del digitaliziranega bogastva Narodne in univerzitetne knjižnice.

Polona Torkar

SEZNAM BLOG OBJAV

V spletnem gozdu kulturnih dogodkov

— Piše:

Kam pogledate, ko si želite zvečer na predstavo ali koncert? In kje najdete naslov, da po elektronski pošti rezervirate vstopnico? Kako načrtujete, na katero ustvarjalno delavnico boste odpeljali svojega otroka? Ste zamudili dober film v svojem kraju, pa bi ga radi ujeli tam, kjer se še vrti? In na katerem naslovu je že tisti klub? … Predstavljajte si idealno spletno mesto, ki odgovarja na taka vprašanja in še več: mesto, kjer se po kulturni ponudbi lahko tudi razgledate (po možnosti kar prek mobilca) in vas bo zamikala predstava, razstava, knjiga …, ki je še ne poznate! Za povrh je uporaba brezplačna, registracija nepotrebna in ni vam treba preskakovati oglasov, ker jih enostavno ni!?

Stroj za kulturo

Idealnega stroja ni, njegov najboljši približek v Sloveniji ta hip pa je definitivno Kulturnik. In če je stroj, kako deluje? Po Sloveniji je prek 5000 različnih kulturnih prizorišč, število dogodkov, ki se zvrstijo v enem letu, pa merimo že v desettisočih. S kopipejstanjem ne bi nikamor prišli, podatke o dogodkih Kulturnik bere strojno. A od kod jih jemlje? Kako ve, kje in kdaj so in kdo nastopa?

Hisa-1 Največ o dogodkih vedo tisti, ki jih organizirajo. Najbolje uredijo podatke tisti, ki jih organizirajo preveč, da bi pri vsaki najavi improvizirali. In ker taki organizatorji navadno prodajajo še vstopnice, imajo vzpostavljen elektronski sistem, ki kot po tekočem traku spremlja dogodek od internega načrtovanja, do promoviranja in prodaje same. Zajeti pri takem viru je kot piti studenčnico – podatki so čisti, točni in usklajeni.

Vozicek-1Razvoj takih elektronskih sistemov pa stane in organizatorji dogodkov se pogosto odločajo za pogodbeno razmerje z enim od treh največjih ponudnikov v državi. Eventim.si je izpostava korporacije iz Nemčije, tam so tudi strežniki z vsemi podatki, ki niso odprti. Druga ponudnika sta slovenski tehnološki podjetji, ki sta razvili lastni rešitvi s podobnima imenoma: Kupi karto in Moje karte. In prav podatki iz slednje so (po dogovoru s podjetjem) brezplačno vključeni tudi v Kulturnik. Ti podatki so bolj skopi, a zanesljivi, omogočajo pa tudi spletni nakup vstopnic pri tem posredniku.

FB-1In kje so vsi drugi? Na Facebooku, seveda. Mnogi manjši organizatorji kulturnih dogodkov so iz praktičnih, a kratkovidnih razlogov preselili svoje najave na to družbeno omrežje, večji pa ga uporabljajo za dopolnilno komunikacijo in zanjo tudi plačujejo. V upanju, da vas bodo dosegli. Popolna selitev podatkov na Facebook je obenem tudi prostovoljna osamitev v zazidani vrt. Dostopen je namreč le tistim uporabnikom, ki imate čas in voljo spremljati objave na svojih “zidovih”. K sreči lahko podatke o kulturnih dogodkih, najavljenih na tem omrežju, preusmerimo tudi na Kulturnik in tako postanejo dostopni vsakomur. Prednost izvoza v Kulturnikovo spletno okolje je tudi večja preglednost, predvsem pa arhiviranje in možnost pregledovanja dogodkov po prizoriščih. So pa Facebookove strani, žal, tudi najmanj zanesljiv vir, saj organizatorji niso dosledni pri navajanju prizorišč in popravljanju spremenjenih podatkov (morebitna prestavljena ura, sprememba v zasedbi itn.) v samem spletnem obrazcu.

Povzetek

Na uredništvu Kulturnika torej izbiramo in urejamo tri različne tipe spletnih virov, najraje pa imamo prvega:

Kulturnik 3 tipi virov DOGODKI

Alenka Pirman

> Vas zanima še statistični pregled dogodkov? Vliva optimizem!