SEZNAM BLOG OBJAV

Preteklost je meglena, sedanjost polzi iz rok, prihodnosti ni

— Piše: Tadeja Lukanc

Na že znani in tlakovani poti gledališčnikov, ki počasi zaključujejo s študijskim obdobjem in prehajajo v poklicnega, običajno stoji smerokaz, ki kaže proti vratom tradicionalnih umetniških ustanov. Na slovenski gledališki sceni pa se je pojavil čisto svež in mlad kolektiv Počemučka, ki se je pričel ravno z vprašanjem, kaj drugega še lahko.

Prvi impulz, s katerim je začel kolektiv igralcev Filipa Mramorja, Domna Novaka, Klemna Kovačiča in dramaturga Aljoše Lovrića Krapeža dihati, je bila želja po karseda svobodnem ustvarjanju brez zunanjih, konvencionalnih in institucionalnih omejitev, ki jih prinaša delo v gledališčih. »Začeli smo brez ambicije, da bi postali kolektiv ali da bi morali nujno delati predstave. Zaznali smo, da gledališko ustvarjanje pri nas in v tujini deluje po vedno enakem kopitu. Torej imaš institucijo, kamor greš, se zaposliš in kot igralec vedno delaš z različnimi režiserji, se prilagajaš. Umetniška svoboda je usmerjana, nimaš povsem prostih rok. Razumemo to, kar nam ponuja Akademija, a zanima nas, kaj lahko delamo, da bo delo zares naše, kaj nas bo bolj postavilo v položaj samih avtorjev, radi bi prevzeli več ustvarjalne odgovornosti,« pojasni Domen Novak. Njihova prva avtorska predstava Under Construction, ki so jo premierno predstavili lani v Gledališču Glej, nazadnje pa v spremljevalnem programu Borštnikovega srečanja v Mariboru, sodi med bolj priljubljena gledališka doživetja na Glejevem repertoarju. Na Tednu slovenske drame so zanjo dobili posebno nagrado žirije. Poleg ustaljenih članov kolektiva so avtorji predstave še Nataša Keser, Karolína Kotrbová, Nejc Potočan, Filip Štepec in Miranda Trnjanin.

Druge vrste svoboda

Beseda počemučka v ruščini pomeni otroka, ki nenehno sprašuje, zakaj. V slovenščino bi jo lahko prevedli kot »zakajček«. »Počemučka zajema princip dela, ki nas povezuje, to pa je naivno in nenehno prevpraševanje stvari, mehanizmov, konvencij. Skozi igriv način poskušamo spreminjati perspektive. Včasih si rečemo, da razumemo Počemučko kot mehanizem, ki služi za obdelavo kakršnihkoli tem. Te že pridejo, znamo jih prepoznati in jih potem zagrabiti. Bolj nas zanima način pristopanja k njim,« pove Filip Mramor. »V ospredju je raziskovanje, kako in zakaj. Ali se da kaj preveriti še na drugačen način, z drugih zornih kotov, ker ko vstopiš v institucionalni prostor, tega absolutno ni ali pa je tega veliko manj. Takoj si podvržen službenim okvirjem, produkciji, ki ji je pač treba zadostiti, tudi odnosi in tvoj položaj so čisto drugi,« doda Klemen Kovačič.

Ohraniti igrivost in sproščenost na igrišču nasproti tistega smerokaza je redkost, sploh v tempu današnjega sveta. V kolektivu Počemučka lahko odnose, ki jih imajo v osebnem življenju, kjer se kot prijatelji šalijo, smejejo in spodbujajo, izkoristijo pri ustvarjalnem procesu, kar vidijo kot nekaj izrazito lepega. Brez zunanjih omejitev se trudijo svoj odnos obrniti v smer avtentične umetnosti. A to je tudi svojevrsten izziv, nadaljuje Novak: »Varnost, sproščenost in možnost, da si zelo iskren, včasih prinašajo tudi težave, ravno zato, ker se tako dobro poznamo. Če vidimo, da kdo glumi, to zelo hitro prepoznamo. Nastopamo z veliko bolj občutljivega položaja kot v procesu, kjer igralca zaznamuje režiser, dramaturg. V tem smislu je kolektiv Počemučka dosti bolj surov.« Ali, kot preprosto oriše Mramor: »Počemučka je privez v smislu samoudejanjanja, kjer se lahko izrazimo.«

Biti ranljiv

Štirje člani so se spoznali med študijem na AGRFT, Filip in Aljoša pa se poznata že od vrtca. Glavni pobudnik njihovega kolektivnega ustvarjanja je Aljoša Lovrić Krapež, ki trenutno v Pragi študira in raziskuje vlogo performerja. Novak pripoveduje: »Šele kasneje nam je postalo jasno, kaj se je pravzaprav zgodilo, ker se je vse skupaj odvilo dokaj naravno, ko smo se pogovarjali, kaj bi delali. To je dragoceno predvsem zato, ker ni enostavno najti ljudi, ki bi bili pripravljeni sodelovati na tak način. Si tudi v položaju, kjer moraš biti ranljiv, ko se vzpostaviš, ko se poimenuješ in ko svetu nekaj pokažeš. Treba je iti izven vzorcev in si upati tudi zamočiti. Po nobeni predstavi nisem bil tako ranljiv kot po premieri Under Construction.«

Njihova izvirna predstava se začne z vožnjo majhnega avtomobilčka na daljinsko upravljanje, ki najprej s pomočjo domišljije mimo vsakdanjih predmetov naslika svet, tako ali drugače povezan s posebnim stolpom, kjer svojo zgodbo povedo jasnovidka, vodovodar, župan, zvonarka in pek, ali kot so zapisali avtorji: »Nevidni, spregledani, zlomljeni, transcedentirani. Skupnost mesta in mesto skupnosti. Zbrani, da sodijo zgodovini. Zgodovini, ki je podrla njihove sanje, želje, strasti. Zavladala njihovemu času. Uzakonila pravila igre. Porazdelila moč. Zgradila klavstrofobično skupnost, polno neizrečenih skrivnosti. Jim pustila le še spomine. Boleče, minljive, igrive, žgoče, ljubeče. Preteklost je meglena, sedanjost polzi iz rok, prihodnosti ni. Vsi čakajo spremembo, ki je ni od nikoder.« Kot so še dodali, je vsako uničenje hkrati gradnja nečesa novega, to pa je tudi vodilni motiv predstave, v kateri nastopajoči v gledalcih vzbudijo prevpraševanje o tem, kdo gradi skupnost, kaj ta pomeni in za koga je, ter koliko časa lahko sploh obstane.

Darilo od nikoder

Velik vpliv na to, da so se mladi gledališčniki sploh opogumili in se vzpostavili kot kolektiv Počemučka, je gotovo imelo delovanje enega pomembnejših in najbolj znanih gledaliških kolektivov pri nas, Betona Ltd. Katarina Stegnar, Primož Bezjak in Branko Jordan so trenutno »kolektiv v odstopu«, kar pomeni, da nikoli več ne bodo taki, kot so bili v zadnjih dvanajstih letih, to poglavje je zdaj zaključeno in nastaja čisto posebno, novo.

»Katarina Stegnar je bila moja profesorica na umetniški gimnaziji. Že takrat me je Beton zelo pritegnil, so nek zelo unikaten izdelek v slovenskem gledališču, sploh glede na to, da so v bistvu skoraj edini gledališki kolektiv. Na Akademiji sem še bolj podrobno spremljal njihovo ustvarjanje,« pravi Kovačič. Mramor se spominja, da je bil Branko Jordan njihov profesor na študijski smeri dramske igre, in imel učno uro, ki je bila zanje prelomna: »Ves razred je peljal do pisarne zavoda Bunker, ki je tudi nekakšen dom Betona Ltd. Poskušal nam je dati okusiti to, kako lahko gledališče sploh še mislimo in ustvarjamo ob boku tradicionalnih institucij.«

Zavod Bunker Ltd. je maja na tiskovni konferenci razkril podrobnosti glede lanske prodaje predstave Ich kann nicht anders v produkciji zavoda Bunker v dražbeni hiši uprizoritvenih umetnosti FORSALE, ki je potekala v sodelovanju z Leo Kukovičič. Dvajset odstotkov od prodaje v skupni vrednosti 7760 evrov je pripadlo zavodu Bunker, ki se je nato odločil, da bo prispevek v višini 1552 evrov namenil kolektivu Počemučka, saj je v njih videl potencial kolektivnosti mlajših generacij in bodočih slovenskih gledaliških imen. Stegnarjeva je na konferenci izpostavila željo, naj pri Počemučki svobodno ustvarjajo, premišljujejo in se izražajo, tudi če iz tega na koncu ne nastane predstava. »Dandanes redko dobiš darilo, za katerega ne rabiš nujno nekaj vrniti nazaj. To se je zelo nepričakovano zgodilo nam. Da tudi na tak način podprejo naše ustvarjanje, je nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi,« komentira gesto Novak. Prejeti znesek razumejo kot svojevrstno potrditev. »Tudi mi smo sprva čutili interno skepso do tega, da se bomo pa mi zdaj formirali v nekaj takega, kot je kolektiv, porajala so se nam vprašanja, ali nam bo sploh uspelo in podobno. Zelo lepo, da so tudi oni v nas nekaj prepoznali. Kolektiv Počemučka se je začel ravno iz ljubezni do gledališča, brez vseh kontekstov, kaj bomo in kaj moramo. S profesionalizacijo se potem to malo zaostri, ampak za nas je pomembno, da ohranjamo jedro tega, da smo kolektiv zato, ker res radi delamo predstave. Da smo dobili tako podporo, je neprecenljivo,« še doda Novak.

Poleti jim bodo v Zavodu Bunker uredili prostor, kjer bo kolektiv Počemučka na enotedenski rezidenci. Takrat bodo znesek uporabili za gledališko raziskovanje, pojasni Kovačič: »To bo naš najbolj konkreten naslednji korak, da preverimo, kje smo kot kolektiv Počemučka, kaj nas druži in kaj nas zanima.«

SEZNAM BLOG OBJAV

BIO27 Supervernakularno

— Piše: Nuša Zupanc

Oblikovanje za regenerativno prihodnost

V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje na Fužinskem gradu so ponovno odprli bienale oblikovanja – BIO. Vodja bienala Anja Radović je h kuriranju 27. edicije bienala povabila londonski studio Jane Withers Studio, ki je med predlaganimi temami in ostalimi uveljavljenimi studii, povabljenimi k oddaji predloga, izstopal z oblikovalsko-okoljevarstvenimi projekti. Studio sestavljajo Jane Withers, Ria Hawthorn in Miranda Vane. Prek raziskav, razstav, avtorskih projektov, dokumentarnih filmov in publikacij kustosinja BIO27 v svojem dosedanjem delu raziskuje, na kakšen način lahko oblikovanje soustvarja pravičnejšo družbo ter ekonomsko vzdržno prihodnost. Za glavno temo bienala je s pomočnico in vodjo studia Rio Hawthorn izbrala Supervernakularno, ki nadgrajuje njun dosedanji delovni proces in poslanstvo. Sam naslov razstave je protislovje in ga lahko interpretiramo na več načinov. 
Osrednja razstava v štirih sklopih postopoma razloži novonastali izraz in tudi to, kako ga različni interdisciplinarni kolektivi, oblikovalci, misleci in arhitekti z vsega sveta interpretirajo in vpeljujejo v vsakodnevne oblikovalske rešitve. Izraz vernakularno je prežet z ljudskim znanjem, kulturno dediščino in prenosom veščin iz roda v rod. Gre za preverjene regenerativne prakse, ki so se zaradi svoje učinkovitosti ohranile kljub spremembam družbenih sistemov in okolja. Vendar pa tema bienala ne želi gledati na preteklost skozi prizmo nostalgije – nasprotno. Razstava Supervernakularno in raziskovalni proces za njo želita izraz vernakularno premisliti za današnji čas in ga združiti z novim znanjem in tehnologijami. Jane Withers in Ria Hawthorn sta izraz in gibanje ponazorili v štirih razstavnih sklopih na presečišču filozofije, okoljevarstvenih inovacij, arhitekture, oblikovanja, antropologije in ekologije. Z izbranimi projekti želita delovati povezovalno in podpreti oblikovalce in mislece z vsega sveta, ki si želijo delati in živeti v drugačnem svetu. Supervernakularno je katalizator za združevanje vse prevečkrat prezrtega skupnega znanja s sodobnimi tehnologijami in preizkusni poligon za raziskovanje alternativnih pripovedi in prepričanj, ki se postavljajo po robu tehnocentričnemu svetu.

Razstavo si lahko ogledate od 26. maja do 29. septembra 2022 v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO).

“Skupen cilj razstave Supervernakularno je navdihovanje sprememb in spodbujanje ljudi k drugačnemu razmišljanju. To je še posebej pomembno v današnjem času, saj ne gre le za to, da moramo spremeniti stvari okoli sebe. Spremeniti moramo tudi naše miselne vzorce, naše vrednote, našo vizijo za prihodnost. Mislim, da je oblikovanje zelo navdihujoče, saj nam lahko pomaga predstavljati alternativne prihodnosti in drugačne načine delovanja.“ Jane Withers

Projekt Klobasa prihodnosti raziskovalke in oblikovalke hrane Carolien Niebling, ki je za BIO27 skupaj s chefom Igorjem Jagodicem iz priznane restavracije Strelec in z mesarjem Markom Butaličem razvila ajdovo slovensko klobaso prihodnosti v mesni in veganski različici.

Razstava kot katalizator sprememb?

Kulturne institucije so vir skupnega znanja ter vezivno tkivo naše kulture in nas s svojim delovanjem vabijo k premisleku. Vsaka razstava ali dogodek pa ima tudi vpliv na okolje in Muzej za arhitekturo in oblikovanje se je pionirsko podal na pot trajnostne kulturne produkcije. Ekipa BIO27 je preko analize zapuščine bienala in načina delovanja muzeja želela preučiti, kako lahko delovni proces optimizira. Eden ključnih faktorjev je izbor projektov ter postavitev same fizične razstave. Jane in Ria sta postavitev zasnovali skupaj z arhitekti ateljeja Medprostor, grafično podobo pa sta s trajnostnimi pristopi oblikovala Studio Kruh in AA. Postavitev ter grafična podoba kljubujeta običajni estetiki in standardnim komercialnim sistemom z instalacijo iz izposojenih drv, ki jo bodo po koncu bienala razstavili in material vrnili v ponovno uporabo. Prek analiz preteklih razstav in bienalov sta Studio Kruh in AA močno zmanjšala porabo tiskovin, razstavnih besedil in uporabila predvsem trajnostne materiale.

“Smo majhen studio z majhnim ogljičnim odtisom, vendar želimo vedno iznajti še kakšen nov način, na katerega lahko delamo in raziskujemo. Pri razstavah, ki jih ustvarjamo, porabimo veliko časa predvsem za raziskovanje drugačnih možnosti. Če izdeluješ grafiko ali tiskovino, je potreben čas za iskanje dobaviteljev in novih dobavnih verig, ki so pripravljeni delovati na trajnostnejši način, za katerega se zavzema naš studio. To je stalnica pri našem delu pri različnih projektih, vključno s tem, kako lahko recikliramo različne elemente ali poskrbimo, da so del krožnega sistema. In pogosto se nam zdi, da je izziv pri delu s partnerji prepričati ljudi, da sprejmejo trajnostna načela. V zadnjem trenutku, ko je časa zelo malo, je enostavno reči: “na hitro bomo kupili nove pleksi vitrine”, namesto da bi poiskali enako preprosto, a bolj trajnostno rešitev. Največji izziv je spremeniti miselnost vseh, s katerimi delamo.“ Ria Hawthorn

Presenečenje BIO27 so dognanja produkcijske platforme

Sestavni del BIO je tudi produkcijska platforma, ki je s podporo Centra za kreativnost ponovno omogočila neobremenjen raziskovalni proces, preizpraševanje in izvedljive rešitve za družbene in okoljske probleme. Produkcijsko platformo BIO27 sestavljajo slovenski kolektivi ter tuji in domači strokovnjaki, katerih raziskovanje in rezultati stojijo ob boku enemu najstarejših evropskih bienalov oblikovanja. Naloga tokratne edicije BIO je tudi raziskovanje vloge muzeja in zastavljanje vprašanja, kako zapolniti vrzeli v akademskem ustroju ter se upreti nebrzdanemu kapitalizmu. BIO27 je skupaj z lokalnimi slovenskimi, že uveljavljenimi in novonastalimi skupinami ponudil in izvedel rešitve ter nastavil zrcalo podivjanemu kapitalizmu in sistemu vrednot, ki terja uničevanje ekosistemov, izčrpavanje virov in obubožane skupnosti.

“BIO sodi med oblikovalske bienale z najdaljšo tradicijo na svetu. V prvih izdajah so na njem predstavljali najboljše dosežke industrijskega oblikovanja v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji. Z družbeno-političnimi in geografskimi premiki v 90. letih prejšnjega stoletja in prvem desetletju tekočega stoletja je postalo očitno, da je treba na novo zasnovati položaj bienala BIO. Pri oblikovanju ni šlo več zgolj za lepe predmete, pač pa za eksperimentiranje, ustvarjanje znanja, izmenjavo strokovnega znanja in razvoj ustvarjalnih oblikovalskih postopkov, ki so ponujali rešitve tedanjih težav. Leta 2012 je BIO prešel iz dogodka, na katerem so predstavili najboljše dosežke industrijskega oblikovanja na državni ravni, v forum za eksperimentiranje, ki je vključeval produkcijsko platformo. Odtlej je BIO gostil na stotine večdisciplinarnih oblikovalcev z vsega sveta, omogočil mnoga večplastna sodelovanja, njegov sloves pa je občutno presegel začetna pričakovanja. Danes se BIO znova prilagaja. Kot odgovor na okoljsko in zdravstveno krizo epskih razsežnosti je kustosinja Jane Withers pripravila temo, s katero je BIO postal orodje za raziskovanje vse bolj razširjenega in ambicioznega gibanja, ki svoj navdih za ustvarjanje domiselnih odgovorov na izzive današnjega časa, kot so pomanjkanje vode, odlaganje odpadkov in vse manjša biotska raznovrstnost, išče v vernakularnih arhitekturi in oblikovanju z vsega sveta.” Milan Dinevski, vodja Produkcijske platforme BIO27

Prepovedane vernakularnosti

Skupina Krater (Rok Oblak, Gaja Mežnarić Osole, Gaja Pegan Nahtigal, Andrej Koruza, Altan Jurca Avci, Primož Turnšek, Sebastjan Kovač) in mentorji Atelier LUMA in BC Materials (Francija in Belgija)

Krater je kolektiv iz Ljubljane, ki je pomladi leta 2020 na opuščenem gradbišču za Bežigradom postavil produkcijski prostor. Z mobilnimi delavnicami na licu mesta, v kraterju, omogočijo produkcijske metode z lokalnimi snovmi, kot so na primer rastline, zemlja in glive. Kljub uspešnemu sprejemu Kraterja in njegovega delovanja pa ostaja zakonodajna prepreka, ki onemogoča uporabo naravnih gradbenih materialov v Sloveniji. Težava je v dragih postopkih izdaje dovoljenj, zaradi česar je širša raba teh virov nemogoča. Če bi si želeli zgraditi hišo iz zbite zemlje, bi lahko, presenetljivo, to uvozili iz Avstrije, saj so Avstrijci poskrbeli za ustrezno certifikacijo. Ob naši trenutni zakonodaji pa se zdi, da se o lokalnih materialnih področjih ne sme govoriti, in od tod tudi ime projekta – Prepovedane vernakularnosti.

Opuščena gradbena jama ob Dunajski cesti za Bežigradom se je spremenila v preizkusni poligon in vir materialov za eksperimentiranje z zbito zemljo. Foto: Lin Gerkman za Krater

Skupaj z mentorji se je Krater v svojem raziskovalnem delu BIO27 lotil raziskav arhitekture iz zbite zemlje in lokalno pridobljenih materialov ter izdelal objekt, natančneje čajnico. V odziv na trenutno podnebno krizo in izgubo biotske raznovrstnosti so člani ekipe Krater združili moči z najboljšimi izvajalci iz ateljejev Atelier Luma in BC Architects ter zastavili pomembno vprašanje: Kako bi lahko Krater postal pokrajinski forum, na katerem bi razpravljali o dostopnosti trajnostnih materialov v Sloveniji? Materiali, kot so mivka, les ali bale slame, so uvoženi ali pa je njihova uporaba pri gradnji nezakonita. Bogati viri na mestni lokaciji so omogočili eksperimentiranje z gradbenimi materiali, kot so divja glina, invazivne rastline in gramoz, s katerimi so zgradili paviljon iz zbite zemlje za BIO27. Na novem prizorišču bodo gostili več javnih govorov. Obiskovalcem, med njimi tudi tistim, ki sprejemajo odločitve, bodo postregli z zeliščnim čajem v skodelicah iz divje gline, ki so jo izkopali na sami lokaciji.

“Upamo, da bo razprava o zakonskih, družbenih in ekoloških posledicah oblikovanja z lokalnimi materiali pripomogla k novemu začetku in da bodo prepovedane prakse znova postale del vernakularnega.” Skupina Krater

Primerek zbite zemlje je stisnjen s fizičnim pritiskanjem v leseni modul. V Sloveniji imamo več kot pet zakonitih glinokopov, kjer izkopavajo glino za proizvodnjo keramičnih ploščic ali opeke, toda njen potencial za uporabo v vlogi gradbenega materiala je precej večji. Če bi zakonodaja podpirala prakso, bi tudi zemlja, ki jo izkopljejo na gradbiščih, lahko postala gradbeni material z majhnim ogljičnim odtisom. Foto: Lin Gerkman za Krater

Siti z žiti

Skupina Robida.plus (Elena Braida, Dora Ciccone, Kim Lang, Francesca Lucchitta, Elena Rucli, Vida Rucli, Vid Skrbinšek, Janja Šušnjar) in mentorica Carolien Niebling (Nizozemska in Švica)

Skupina Robida je nastala kot plod razmišljanj in vprašanj arhitektke Vide Rucli ter anglistke in založnice Marie Moschioni leta 2014 v majhni vasici Topolò, po slovensko Topolove. Topolove ležijo na brežini med Italijo in Slovenijo in so kljub svoji majhnosti že 28 let vsako leto prostor večplastne prireditve Postaje Topolove, ki v vas vabi tuje umetnike in ustvarjalce na presečišču glasbe, filmske umetnosti, književnosti in razmišljanja o prostoru. Društvo Robida je dobilo ime po rastlini, ki se v Benečiji najhitreje razraste in prekrije sledi življenja, zapuščenih vasi in urejenosti. Skupina Robida se je za BIO27 razširila in medse povabila še oblikovalko Juno Hortsmans in Éléonore Grignon. Pod mentorstvom oblikovalke in živilske futuristke Carolien Niebling se je skupina podala v ‘svet žitaric’ in pri tem navdih črpala iz bogate slovenske kulturne, kmetijske in kulinarične dediščine ter preoblikovala slovensko tradicijo uporabe ajde. Po vzoru nekdanjih pratik, ki so bile nekakšni almanahi slovenskih kmetov, skupina Robida razvija nov format knjige z recepti, v kateri bi bila vsebina razporejena časovno oziroma bi sledila življenjskemu ciklu rastlin.

Kako lahko znova vzpostavimo povezavo s postopkom pretvorbe rastlin v hrano za ljudi? Kako lahko pri določeni hrani poleg njene koristi za zdravje upoštevamo tudi njen vpliv na okoliško naravno regijo? Kako lahko sezonske cikle rasti izrazimo v publikaciji? Ta vprašanja so bila glavno vodilo skupine Robida.plus. Foto: Robida

Kot odgovor na kritične razmere (podnebne spremembe, globalna prehrambena industrija, prekomerna poraba mesa in kriza zaradi pomanjkanja žita zaradi vojne v Ukrajini) skuša skupina Robida najti načine za osveščanje ljudi o prehranjevalnem ciklu od pokrajine do krožnika. Obenem želi skupina spodbuditi lokalno proizvodnjo in porabo v dveh različnih okoljih: v ljubljanskem Kraterju in pri sebi doma v vasici Topolove. Rdeča nit je ajda, psevdožitarica, ki v slovenski kuhinji in kulturi igra pomembno vlogo. Skupina Robida zbira in deli znanje, ki s pomočjo kuhanja, uživanja, vonjanja in priprave hrane ter pripovedovanja zgodb, povezanih z življenjskim ciklom ajde, v spomin prikliče slovenske Alpe in vire v tej regiji.

“Ajdo lahko obravnavamo kot supervernakularno rastlino, saj ni samo na novo odkrito tradicionalno živilo, pač pa tudi poljščina, s katero bi se bilo mogoče zoperstaviti današnji okoljski krizi. Ajda lahko preživi težavne razmere in nerodovitno prst in ima pozitiven učinek na zdravje ljudi in okolje.” Skupina Robida.plus

Med raziskovanjem koledarjev v slovenski kulturi so naleteli na pratike, almanahe, ki so pogosto manjšega žepnega formata, v katerih je vsebina urejena kronološko. Ajda Pratika je fizična interpretacija starih pratik in preizkus novega formata knjige z recepti – kako je videti knjiga z recepti v tem formatu, pri katerem je vsebina vedno prilagojena določenemu trenutku v letu? V publikaciji se znanstvene vsebine o ajdi prepletajo s pesniškimi deli, ki bralce vabijo k bolj osebnemu odnosu do hrane, rastlin in krajine: njen namen je osveščati o rastlinskih ciklih, o delih, ki so užitni, in tistih, ki jih ne smemo zavreči, pač pa moramo z njimi poskrbeti za zdravo prst. Foto: Robida

Voda – oblikovanje biovernakularnega

Skupina Pjorkkala (Žan Girandon, Pia Groleger, Ema Kapelj, Zala Križ in Luka Pleskovič) in mentorica Shneel Malik (Indija)

Pjorkkala je mlad interdisciplinaren kolektiv, ki se je združil prav za odprti poziv BIO27. Rdeča nit projekta je čiščenje vode na območjih z neustreznim ali pomanjkljivim javnim vodovodom. Že mentorica, arhitektka in raziskovalka Shneel Malik, se pri svojem delu ukvarja predvsem s prečiščevanjem vode. Približno dvajset odstotkov Slovencev nima dostopa do javnega vodovoda in tudi tisti, ki ga imajo, pogosto raje uporabljajo vodo iz drugih, naravnih virov. V Sloveniji vlada splošno prepričanje, da je voda čista, ker pa je večina slovenskega ozemlja kraškega izvora, je težko predvideti tok podtalnice in njeno onesnaženje. Za pilotno območje projekta je skupina Pjorkkala izbrala lokacijo v Triglavskem narodnem parku, kjer so izvirske vode v nasprotju z javnim mnenjem precej onesnažene. Filter, ki so ga poimenovali po slovanski boginji dežja Dodoli, predstavlja cenovno dostopno rešitev s kombinacijo vernakularnih materialov in praks, naravnih in fizičnih pojavov ter sodobnih proizvodnih postopkov. Nameščeni filtrirni moduli iz vode odstranijo onesnaževalce v velikosti bakterij, tako da v njej ostanejo samo zaželene snovi, kot so minerali. Dodola je izdelana iz zmesi gline in organskih snovi, ki je žgana tako, da je njena poroznost večja. Giroidno strukturo, ki pospešuje filtracijo vode s povečanjem razpoložljive površine modula, so ustvarili s 3D tiskanjem. Z upoštevanjem načel po vzoru Arhimedovega vijaka lahko Dodola pretaka vodo skozi filter tako, da se zanaša na vodni tok, v katerem je nameščena, kar pripomore k avtonomnemu delovanju na odročnih lokacijah, kjer ni elektrike.

Prvi material, ki ga je skupina uporabila kot vodni filter, je bilo ksilemsko tkivo iz borovega in smrekovega lesa. Ker tkivo ksilema omogoča pretok vode, medtem ko blokira večino vrst onesnaževal, večjih od 70 nm, lahko beljavina filtrira več kot 99 % bakterij E.Coli. Smrekovi filtri so bili uporabljeni tudi zaradi razširjenosti drevesnih vrst v Sloveniji. Ksilem je eden izmed dveh tipov prevajalnih tkiv pri višjih rastlinah in drevesih (drugi tip se imenuje floem). Naloga ksilema je prevajanje vode in anorganskih snovi od rastlinskih korenin do poganjkov in listov, izjemoma pa se po tem omrežju prevajajo tudi hranilne snovi in nekatere druge molekule. Foto: Pjorkkala

Končni izdelek Dodola je instalacija prefinjeno oblikovanih filtrirnih modulov, ki vodo očistijo. Zaradi uporabljenih tehnologij in principov, kot sta giroidna struktura in Arhimedov vijak, je tak izdelek učinkovitejši od že razpoložljivih keramičnih filtrov. Sistem filtracije je samodelujoč in ne potrebuje stalnega vzdrževanja. Dodola je večinoma potopljena pod vodo, kjer porozna struktura filtrira vodo, ko prehaja skozi material. Zaradi toka rek se Dodola vrti in s tem transportira vodo proti zgornjemu delu modula Dodole, kjer zapusti sistem, da se uporablja kot pitna voda.

Soavtorji Dodole Pia Groleger, Žan Girandon in Luka Pleskovič. Okoli Dodole in prototipov je grafično in tekstualno predstavljen proces več kot polletnega raziskovanja in sestavnih delov filtra, ki nudi vpogled v postopke izdelave filtra iz ksilema, keramičnega filtra, analiziranja vzorcev vode, onesnaženih z bakterijo E. coli, izrisovanja 3D-modela in 3D-tiskanja gline. Foto: Urban Cerjak za MAO

Zgodbe moderne elektrike

Skupina Garnitura (Sara Bezovšek, Miha Gašperin, Lin Gerkman, Neža Lukančič, Maruša Mazej, Eva Popit in Brina Steblovnik) in mentor Adam Štěch (Češka)

Leto 2022 je zaznamovano s 150. obletnico rojstva arhitekta Jožeta Plečnika. MAO se lahko pohvali tudi z zgodovinskim vpisom Plečnikove Ljubljane na Unescov seznam. Začetni cilj interdisciplinarne skupine Garnitura je bil raziskava gradiva o Jožetu Plečniku, s katero bi dobili vpogled, ki bi segel globlje od površinskih interpretacij. Iskanje lastnega izraza o arhitektovem delu so začeli s Plečnikovim humanističnim pristopom k arhitekturi in njegovim celostnim posegom v urbano tkivo Ljubljane, zlasti pri tako imenovani vodni in kopenski osi. Skupina Garnitura je v Plečnikovem delu prepoznala vernakularne poteze, ki jih je arhitekt pogosto subtilno in na način, prilagojen uporabniku, uporabljal, da bi nadomestil obstoječe strukture in stavbe.

Garniturin največji dosežek je sodelovanje z Mestno občino Ljubljana, s katero so dosegli dogovor, da lahko Plečnikovo trafiko na Tromostovju pod budnim očesom konservatorjev prenovijo in spremenijo v spletišče dogodkov in informacij v času BIO27. Pri prenovi je skupini pomagal tudi mentor Adam Štěch, strokovnjak za arhitekturno zgodovino in soustanovitelj ustvarjalne skupine OKOLO. Štěch je na osrednji razstavi Supervernakularno novemu občinstvu med drugim predstavil tudi manj poznano arhitekturno zapuščino priznanega arhitekta Jožeta Plečnika, pri čemer se je oprl na arhitektovo izrazito človeško vizijo mesta Ljubljane. Foto: Peter Rauch za MAO

Spomeniki vzdolž vodne in kopenske osi so opremljeni z označbami s kodami QR, ki obiskovalce usmerjajo na spletno stran z vsebino, povezano s Plečnikovim značilnim pristopom k oblikovanju. Njegovo osnovno zanimanje za obliko in formo je skupini služilo kot navdih za ustvarjanje keramike, lesenih igrač in potiskanih tekstilij, medtem ko ustvarjalna fotografska dokumentacija raziskuje in razkriva današnje posege v arhitektove spomenike. Vse našteto je zbrano na spletni strani projekta in v knjižici, ki z večplastno zasnovo predstavljata in povezujeta različne izdelke. Garnitura načrtuje več različnih dogodkov v prenovljeni Plečnikovi trafiki na Tromostovju: med bienalom BIO27 bodo tam organizirali improvizirane prodajalne, delavnice in gostili druge produkcijske skupine, ki sodelujejo na bienalu. Predvsem pa bo trafika služila kot zbirna točka za BIO27 in izhodišče za vodene sprehode vzdolž Plečnikovih osi.

Umetnostna zgodovinarka in članica skupine Garnitura Neža Lukančič je predstavila Garniturino novo pot mimo pomembnih Plečnikovih urbanih ureditev. Foto: Ourania Agoranou za MAO

Skupina pa se ni posvetila samo trafiki, temveč je sodelovala tudi na osrednji razstavi, kjer je predstavila svojo interpretacijo Plečnikove zapuščine za današnji čas: akademsko izobražena kiparka Maruša Mazej je razvila modularno vazo Pillar. Vaza je sestavljena iz dveh modularnih oblik, ki so jima dodani cilindrični in oglati detajli v različnih kompozicijah. Navdih za obliko je študija Plečnikovih stiliziranih oblik posod, ki jih pogosto najdemo v njegovem arhitekturnem jeziku. Keramika, uporabljena za izdelavo stebra, je lokalnega izvora, kar je v skladu s Plečnikovim spoštljivim odnosom do ljudske obrti.

“Plečnikov kiosk na ljubljanskem Prešernovem trgu je priljubljena točka domačinov, vendar je bil dolga leta v slabem stanju, kar je najemnikom oteževalo poslovanje. Pred začetkom BIO27 smo omogočili obnovo majhne prodajalne časopisov in tobaka v samem središču prestolnice in jo – za čas letošnjega bienala – spremenili v razstavni prostor, ki bo gostil dogodke, povezane s Plečnikovo dediščino in supervernakularnim dogajanjem, ter postal zbirališče za sprehode po naši mestni poti. Po končanem bienalu se bo trafika vrnila k svojemu prvotnemu namenu.” Skupina Garnitura

Regenerativna kulturna produkcija

Skupina Futuring (Žan Kobal, Tamara Lašič Jurković, Barbara Predan) z mentorico Sophie Thomas (Velika Britanija)

Cilj skupine Futuring je uporabiti bienale za preizpraševanje dosedanjih praks in prihodnosti; opazovati, pridobivati vire in preučevati obstoječe trajnostne prakse v kulturni produkciji. Svoje ugotovitve je skupina Futuring izdala v odprtokodnem priročniku, razstavo v MAO pa opremila z izbranimi pogledi na trajnostnost (prek avdio vodnika, vizualizacij AR in infografike). Priročnik in ugotovitve bodo kulturnim ustanovam, oblikovalcem (in posameznikom) omogočili, da zmanjšajo vpliv svojega dela na okolje in prečešejo svoje načine delovanja. V skupini Futuring pod mentorstvom oblikovalke in strokovnjakinje za trajnostnost Sophie Thomas so se lotili okoljske revizije bienala Supervernakularno z namenom zmanjšanja njegovega vpliva na okolje. Leta 2015 so bili v okviru Pariškega sporazuma (pravno zavezujoče mednarodne pogodbe o podnebnih spremembah) sprejeti cilji trajnostnega razvoja. Ta globalni izziv zahteva kolektivni odziv v vseh sektorjih in na vseh ravneh. Ključnega pomena je, da ob govorjenju o vplivu na okolje vse organizacije in posamezniki tudi analizirajo svoja dejanja in se zavežejo, da bodo delovali odgovorno do okolja. Muzeji imajo v družbi dvojno in nepogrešljivo vlogo. Zagotavljajo, da bodo prihodnje generacije v stiku s kulturno dediščino, hkrati pa so sami akterji, ki prispevajo k socialno, ekološko in kulturno ozaveščeni družbi, saj vključujejo prihodnost naših življenjskih svetov.

Izsek infografike skupine Futuring, ki zajema primerjavo transporta udeležencev in razstavljalcev na preteklem BIO26 Skupno znanje in aktualnem bienalu Supervernakularno. Avtorji infografike: Futuring

Posebno pozornost je potrebno posvetiti odprtokodnemu priročniku, ki ga je skupina Futuring namenila vsem kulturnim ustanovam, oblikovalcem in ozaveščenim posameznikom z željo, da jih opolnomoči in opremi z znanjem, ki jim bo pomagalo zmanjšati vpliv njihovega dela na okolje. Priporočila so zasnovana tako, da končnim uporabnikom pomagajo pri sprejemanju informiranih odločitev, kdaj in kako izvesti določene ukrepe – na primer, kako zmanjšati izpuste ogljika, organizirati učinkovitost upravnih dejavnosti, graditi skupnost z ozaveščanjem in izobraževanjem ter zagotoviti trajnostno produkcijo razstav. Priročnik so omogočila znanja in študije mnogih sodelavcev in raziskovalcev, zato je odprtokoden, avtorsko nezaščiten in na voljo vsem.

“Poleg izjemne izobraževalne in družbene vloge muzejev ne smemo spregledati posledic, ki jih ima vsaka produkcija razstave. Zato smo v središče BIO27 in prihodnjih izdaj bienala (med drugim) postavili trajnostno produkcijo. Znatno spreminjamo način svojega dela in želimo biti zgled pri zmanjševanju vpliva na okolje. Infografika se osredotoča na potencial regenerativnega oblikovanja, ki ga javne ustanove pogosto spregledajo. V ospredje smo postavili energijo, vodo, potovanje/prevoz in oblikovanje razstav. Nekateri podatki so predstavljeni s številom dreves, ki bi jih bilo treba posaditi in vzgajati deset let, da bi nadomestili izpuste. Spodbujamo vse, da znanje, utelešeno v priročniku pred vami, prenesete na svoje vsakodnevno življenje. Vaše povratne informacije – ali, še bolje, prispevek k vsebini – so zelo dobrodošle.” Skupina Futuring

SEZNAM BLOG OBJAV

Možnosti obstoja

— Piše: Kaja Blazinšek

Razmislek ob romanu Zakaj ne pišem Dijane Matković

Avtofikcijski esejistični roman slovenske pisateljice, prevajalke in publicistke Dijane Matković je bil sprva zamišljen v obliki izbora esejev, kot je na predstavitvi romana povedal njegov urednik Aljoša Harlamov. Hibridna forma, v katero se je razvil, je odraz avtoričine svobode in možnosti organskega razraščanja njenega pisanja, in hkrati predstavlja iskanje te svobode znotraj družbenih in osebnostnih determinizmov. Roman skozi osrednje tematske plasti razreda, spola, narodnosti in pisateljevanja odpira avtoričino prizmo razmišljanja, podkrepljenega z referenčnim poljem avtoričinih bratov, sester, stricev in dedkov, kot sama poimenuje tiste pisatelje in teoretike, ki so ji s svojo mislijo najbliže. V svoji strukturni zasnovi krmari med pripovedjo o svojih preteklosti in sedanjosti, ki se spletata v samem aktu pisanja romana Zakaj ne pišem, vezivno tkivo in podporni steber njenih misli pa predstavljajo refleksivni esejistični vložki.

Dijana Matković zase pravi, da je napaka znotraj sistema, anomalija. Kot hčer delavcev, priseljencev, sta jo družba in sistem od samega začetka zavračala, njena življenjska pot pa je bila s tem poreklom v očeh družbe že začrtana na predpostavkah stereotipov. Izhod iz bežanja pred realnostjo je v letih najstništva našla v sistemskem “korektivu zoper socialno neenakost”, v maturitetnem tečaju,  kasneje v samozavesti in neoprijemljivem zanosu, ki je, kot zapiše, “dobro znan tistim, ki se želijo iz nečesa izkopati, plana B pa nimajo.” (str. 91)  V upor zoper družbeni determinizem je “kar šla” in se nekaj časa ni ustavila in je nekaj časa nič ni ustavilo. Kljub temu, da avtorica večkrat poudari, da se za mnogimi trenutki neuspeha in poraza, za katere se nam zdi, da smo si zanje krivi sami, pravzaprav skrivajo vzvodi današnjega družbenega sistema, pričakovanja od zunaj, ki jih nemalokrat ponotranjimo, pa je za preboj onkraj tega in za upor proti temu vseeno potrebna določena človeška lastnost, prirojena, privzgojena ali priučena. Da, če posplošimo, izluščiš in izkoristiš prednosti, ki ti jih dopušča tvoj rob.

 »… rob je bil že  v zgodnjem otroštvu dodeljen tudi meni, toda moja sreča je bila in je še vedno v tem, da sem ob spremljajočih se težavah s potisnjenostjo na obrobje prejela tudi blagoslov nepripadanja. Nepripadanju pravim blagoslov, saj izločenost pomeni tudi to, da mi ni treba skrbeti, kako bo kaj, kar bi lahko izrekla, videti. Nihče mi ne more vzeti ničesar, z ničemer me ni moč potisniti v kot. Nimam družinskega ugleda, ki bi ga lahko zakockala. Nisem v delovnem razmerju, ki bi ga s svojim pisanjem ogrozila. Svobodna sem, da lahko izrečem vse.« (str. 200 – 201)

Matković zavestno odklanja podobo t.i. prebojnice, s katero so jo nemalokrat označili, s tem pa zavrača ideologijo samouresničenja, ki je plod družbe, preplavljene z individualizmom. Tako kot se ta skovanka brez težav bere kot paradoks, se tako berejo tudi prenekatere izpeljave avtoričine izkušnje in misli, ki na neki način preslikavajo paradokse današnjega časa. Samouresničenje bi tako zlahka opredelili kot zavajanje vladajočih sistemskih struktur, ki zavestno odvračajo pozornost od tega, da nas kot družbo povezujejo podobne ali celo enake krivice in nas vodijo do »spoznanja«, da smo za svoje zavoženo življenje, nesposobnost in nesamozavest krivi popolnoma sami. Da vsak pri sebi pride do tega uvida, sploh ni lahko, ker se, preprosto povedano, vsak izmed nas na svoj način, ki ga pogojujejo okoliščine, bori za golo preživetje. To pa je največkrat povezano z materialnimi dobrinami in s tem, kako nas dojema in sprejema naša neposredna okolica. Kot na predstavitvi romana pove Matković: »… ker sem pač ta anomalija, imam na neki način dolžnost in odgovornost, ker imam javni glas, da pripovedujem zgodbe, pri čemer pomembna zgodba ni, zakaj je nekomu uspelo, ampak zakaj mnogim ni, in s tem se moramo ukvarjati.«

Ko piše o sindromu prevarantke, govori seveda s stališča svoje izvorne razredne pozicije, ki je predestinirala nižjo raven izobrazbe od tiste, ki umešča ljudi v intelektualno-umetniško plast družbe. Tej plasti ne moremo oporekati predpisanega predpogoja visoke ravni izobrazbe, ki si jo je ne nazadnje tudi pridobila, vendar ta, širše gledano, predvsem pri milenijski generaciji dandanes razen vstopa v neko dotično družbo pravzaprav ne pomeni nobenega zagotovila za uspeh, s tem da je uspeh danes predvsem zelo neoprijemljiv pojem. Vrednost izobrazbe je tako izničena in je konec koncev samo še nalepka, ki jo nalepimo v življenjski album. Izobrazba lahko ponudi vstop v območje nam podobnih ljudi, ki pa nemalokrat predstavlja nek zaprt mehurček, kjer se tkejo profesionalni in osebni odnosi, ti pa so prav tako podvrženi določenim mehanizmom in zakonitostim. In tudi ti lahko kaj hitro prebudijo občutek nepripadnosti. Vprašanje, ali to sprejmeš in pasivno, tiho pluješ s tokom teh dejstev, se aktivno bojuješ proti temu ali pa preprosto greš svojo pot, je stvar vseh determinizmov, o katerih piše Matković, in hkrati psiholoških determinizmov, ti pa so, kakorkoli obrnemo, med sabo povezani. Vselej smo znotraj njih ujeti v začarani krog, kjer se vsakič znova spotikamo ob te kompleksne pasti lastnega obstoja.

»Razdeljena sem na dva dela. En del mene verjame ali pa bolj čuti, da je ni osebe kateregakoli spola, ki bi lahko bolje od mene napisal, kar je treba napisati. Kar mora biti napisano. Besedilo, ki (mi) manjka. Besedilo o prej (družbene kontinuitete), ampak še bolj o tukaj in zdaj, o nenehnem neznosnem zdaj brez prihodnosti. Ta del mene ve, da zmorem in najbrž celo bolj vehementno in z več talenta kot moji moški kolegi, geniji.« (str. 209)

Pisateljevanje kot ustvarjanje deluje kot gonilo in kot zavora. Je gon, ki te žene, a potrebuje tudi sistemske mehanizme, ki poganjajo njega. Svoboda ustvarjanja je avtoričina motivacija, je avtoričin gon. Tu se poraja vprašanje, ali ga ima prav vsak, ta gon, ki bi bil tako močan kot ustvarjanje oz. zakaj bi ta bil močnejši od gona želeti si ustvariti normativno življenje – postati mizar, gozdarka, imeti hišo, otroke, morda še psa (seveda, če ti to dopuščata sistem in družba), torej življenje, ki v sebi ne odkriva eksplicitne povezave z ustvarjanjem. Konec koncev se vsak gon, ki nas žene zlije v gon po dostojnem življenju, ne glede na naše želje onkraj tega. Roman poskuša na neki način iskati solidarnost med različnimi možnostmi ustvarjanja, s tem pa tudi obstoja, vendar se tako kot vsak na nekaterih mestih zapira v avtoričino izkušnjo, onkraj katere avtorici sicer kdaj uspe pogledati. To vehemenco, to samozavest si vzame, si jo izbori in je ne poskuša idealizirati, vendar se na koncu zazdi, da je to, da je bila nekoč v svoji preteklosti na pravem kraju ob pravem času, splet naključja, ki ga po vsej verjetnosti, tudi če popolnoma preobrnemo sistemske mehanizme, ne moremo predpisati ali uzakoniti.

Na koncu moramo priznati, da avtorici v njenem drugem literarnem delu uspe udejanjiti to, da se skozi avtofikcijsko zgodbo prevpraševanja zunanjega in notranjega sveta ter njunih medsebojnih vplivov, izbočijo misli in vprašanja, ki si jih je, iz različnih vzgibov, zastavil že vsak izmed nas. Ali pa tudi ne. Z zaključkom lahko bralcu v ideji medsebojne solidarnosti ponudi uteho s tem, ko svoje pisanje zaokroži z neke vrste legitimizacijo negativnih občutkov, kot so izgubljenost, negotovost, občutek poraza in dvom. Le nekaj stvari, ki so popolno nasprotje tistega, kar gradi kapitalistično družbo, s tem pa tudi naš notranji glas in z njim pričakovanja in stanja, ki jih zahtevamo sami od sebe. Ta so odraz okolja in prostora, v katerem živimo in delujemo. Vendar se bojim, ali pa je to moj vedno bolj s cinizmom obarvani pesimizem, da bo morda roman Zakaj ne pišem zašel na police zgolj kakšne prihodnje Dijane Matković ali ljudi, ki v sebi že nosijo nagnjenje k takšnemu razmišljanju.

»Potem pomislim na dekle, ki sem nekoč bila in ji je težje od mene: razen v knjigah še ni zares našla svojih ljudi.« (str. 217)

SEZNAM BLOG OBJAV

Jože Plečnik v svojih najbolj osebnih pismih

— Piše: Tadeja Lukanc

Letos mineva 150 let od rojstva največjega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika. Ob tej priložnosti je izšla prenovljena izdaja knjige Arhitekt Jože Plečnik v Italiji, 1898-1899. Prelomna besedila iz Plečnikovih pisem in delno ohranjenega dnevnika je deset let po njegovi smrti, leta 1967, v celovit opus prvič zbral njegov dober prijatelj France Stele. Da bi vsaj malo bolj uzrli, kakšen je bil slovenski genij arhitekture v svojih bolj zasebnih trenutkih.

Plečnik in France Stele vir: nakamniskem.si

Jože Plečnik je vedno hranil vsa pisma, ki jih je dobil in nikdar ni nobenega vrgel stran. Pisma, ki jih je pošiljal sam, pa se večinoma niso ohranila. Njegov najstarejši brat Andrej je kljub Plečnikovim prošnjam, naj tega ne stori, del njunih pogovorov zažgal. Ohranjena pisemska korespondenca je ena redkih priložnosti uvida v njegovo kompleksno osebnost. A tudi tukaj velja določena mera zadržanosti, opozori slovenski arhitekt Andrej Hrausky. Kot Plečnikov poznavalec pred desetimi leti sodeloval v strokovni skupini, ki se je trudila za vpis Plečnikovih del na Unescov seznam svetovne dediščine. V Narodni galeriji so pravkar podelili Plečnikove nagrade, najpomembnejše arhitekturno odličje pri nas. Med nagrajenimi je tudi skupina, ki je pripravljala vpis na Unescov seznam.

V Plečnikovem obdobju so si pisali nadvse vljudna pisma. Tudi, ali morda še posebej, če se niso marali. »Po izročilu njegovih učencev in sodelavcev izvemo nekaj o tem, kakšna oseba je bil. V nekaterih pismih, tudi v teh iz Italije se vidi, da je imel dve skrajnosti, ali je bil popolnoma zaverovan sam vase, ali pa čisto depresiven. O tem je toliko težje izvedeti več, ker so bili strašno prijazni drug do drugega. Plečnik se je točno zavedal, da bo njegova hranjena pisma v prihodnosti nekdo bral. Zmeraj je pisal bolj skromno in vljudno kot je morda bil sam. Včasih lahko v pismih opazimo, da so nalašč kot bi bila napisana v rokavicah,« pravi Hrausky. Plečnika so redko videli jeznega. Znano je, da je bil na bojni nogi s še enim začetnikom moderne slovenske arhitekture in urbanizma, Ivanom Vurnikom. Kljub temu sta si pisala in čestitala za božič, rojstni dan ali pa za v tistih časih še pomembnejši praznik – god. »Z današnjimi očmi je težko dojeti, da je bilo takrat drugače. Ker je teh pisem zelo veliko in je v njih vse sorte balasta, se je Steletu morda zdelo, da je bil v pismih iz Italije in dnevniških zapisih Plečnik še najbolj resen, konsistenten, najbolj zavzeto je opisoval, kaj je doživljal.«

Pozabljeni pionir

Na vrhuncu arhitektove kariere je v Ljubljani krožila šala, da prestolnico zidajo trije gospodje: inženir Matko Prelovšek, tedanji direktor gradbenega urada v ljubljanski mestni upravi, France Stele in Jože Plečnik. Vloge med njimi so bile jasne: Prelovšek naroča, konservator Stele dovoljuje in Plečnik zida. Stele je danes razmeroma pozabljen intelektualec z razburljivo, skoraj filmsko zgodbo.

Je slovenski pionir umetnostne zgodovine in restavratorstva, ki je študiral na Dunaju pri priznanemu profesorju Maxu Dvořáku. Dunajska konservatorska šola je bila takrat ena najnaprednejših na svetu, Stele pa eden najboljših Dvořákovih učencev. Profesor se je zanj zavzemal, mu veliko pomagal in ga takoj po diplomi usmeril v umetnost na Kranjskem, ki je bila takrat še neraziskana. Stele je doktoriral iz kranjskega srednjeveškega slikarstva in je prvi, ki se je s tem profesionalno ukvarjal. »Dunajska šola je bila malo posebna. Dvořák je bil še pred prvo svetovno vojno zagovornik ohranjanja kulturne dediščine na osnovi avtentičnosti. Konec 19. stoletja je bilo namreč polno romantičnih pristopov, pri čemer je veljal nekakšen Disneyland sistem, da so iz starih gradov ali mest naredili to, kar se je njim zdelo fino, tudi če te zgradbe prej nikoli niso tako izgledale. Dunajska šola pa je zagovarjala resnico, pristnost, etičnost. Najpomembnejši je bil izvirnik,« pojasni Andrej Hrausky. Deset let po Dvořákovi smrti, leta 1931, so na prvem mednarodnem kongresu v Atenah, kjer je sodeloval tudi Stele, sprejeli prvo listino o ohranjanju in obnovi zgodovinskih spomenikov, ki je zahtevala konec samovoljnih rekonstrukcij pri njihovi obnovi. »Dvořák je postavil zelo zanimivo tezo, da ni samo vrhunska umetnost tista, ki jo je treba ohraniti, ampak je v vsakem okolju nekaj, kar izstopa kot najboljše. Tudi v nerazviti deželi, kar je bila takrat Kranjska, obstajajo spomeniki, ki so seveda nekaj vredni. To je zagovarjal tudi Stele.«

Navajo Indijanci in Celjski strop

Po evropski celini je začela lomastiti prva svetovna vojna, ki jo je Stele, po tem, ko so ga ujeli na ruski fronti, preživel v Sibiriji. Nato se je javil češkim legionarjem, s katerimi je odšel v Vladivostok, od koder so jih Američani z ladjami peljali na Japonsko, čez vso Ameriko, v Pariz. »Že ko je bil v Rusiji in ostalih daljnih deželah, je preučeval tamkajšnje narode in njihovo kulturo. Ko je prišel na Japonsko, se je takoj začel učiti japonščino ali pa indijansko v Ameriki. Videl je, da so na svetu različne umetnosti. Ko je prišel nazaj domov, je bil izjemno pripravljen. Za tiste čase je bil neverjetno razgledan, ker je videl toliko sveta. Preučeval je celo Navajo Indijance v Utahu. Tega ni počel noben Slovenec. Potem je prišel v Ljubljano in leta 1919 spet prevzel konservatorsko službo, ne le za Kranjsko, ampak celo Slovenijo,« pripoveduje Hrausky. Kot umetnostnozgodovinski Indiana Jones se je vozil po vsej slovenski deželi s svojim ogromnim fotoaparatom, s katerim je slikal čisto vse gradove in cerkve. »Praktično je vzpostavil celo umetnost v Sloveniji. On je bil recimo tisti, ki je našel Celjski strop, preden je sploh kdo vedel, da obstaja. Bil je neverjeten.«

Ni čisto jasno, kdaj sta se s Plečnikom spoznala. Ivan Vurnik mu je v pismih omenjal, da se dobiva s Steletom, da ob večerji spijejo kakšen kozarec vina, se pogovarjajo in debatirajo. Plečnika je pozval, naj se jim pridruži. »S Steletom sta postala izjemna prijatelja in zelo dobro sta sodelovala. Stele je bil kot znanstvenik, ki je ocenil, kaj je vredno in kaj ni. Plečnik je skupaj z njim sodeloval pri projektih, za katere nimamo natančnejših podatkov, ker so se ti zapisi izgubili, a znano je, da ko so Plečnika spraševali, kako bi kaj naredil, je on vedno Steleta vprašal, kaj si misli. Skupaj so prišli do zelo zanimivih in dobrih rešitev. Na Steletovo vlogo so po njegovi smrti nekoliko pozabili.«

Brez črvov

Plečnikova dvojna osebnost se vidi že v prvih pismih iz Italije, kamor se je v času svojega dozorevanja odpravil kot štipendist »rimske štipendije«, s katero je avstrijska vlada spodbujala mlade arhitekte in likovne umetnike, da bolje spoznajo svoj poklic z opazovanjem umetniških in arhitekturnih dosežkov na zahodu. Po priporočilu profesorja Otta Wagnerja se je nato odpravil še na Riviero, v Pariz in London. »Ko je prišel v Benetke, je otožno pisal: Kdo je dal meni ime arhitekt? V nekem drugem trenutku pa je popolnoma brez težav skritiziral najboljše arhitekte sveta. Kako se lahko 26 let star »mulc« spravi na Michelangela in Bramanteja? Baziliko Santo Spirito, eno najslavnejših renesančnih cerkva, ni prišel občudovati, ampak komentirati, kako bi on naredil bolje. Kritično je pristopal do stvari. Takšen je bil celo življenje,« nadaljuje Hrausky. Zanj ni bilo teoretičnih izhodišč, ki bi se jih moral držati. Vse je na novo premislil, zidal svoja pravila.

Hrausky izpostavi značilnost, ki je neizbežno tipična za vse dobre arhitekte. To je strastna vedoželjnost. Študij arhitekture ni kot medicina, kjer se nekdo specializira za srce, drugi za žile in tretji za zobe, pravi: »Kot arhitekt nikoli ne veš, kakšno naročilo boš dobil, lahko je to cerkev, hotel, tovarna. Ti se moraš naučiti razumeti življenje do te mere, da lahko vse to zasnuješ v svojem projektu, v svoji stavbi. Imeti moraš zelo široko znanje. Za vsako stvar, ki jo vidiš, hočeš vedeti, kako je bila narejena, kako deluje, iz česa je, čisto vse. Arhitekte vse zanima.« To je veljalo tudi za Plečnika. V knjigi pisem iz Italije je zanimivo, kako domačim piše o receptih iz dežel, po katerih je potoval. Vse si je zapisoval, celo to, kako so kuhali krompir. V pismu mu eden izmed bratov pravi, da bi si rad kupil zlato ribico. Plečnik mu je takoj narisal, kako mora akvarij izgledati, kako se prezračuje, o mehurčkih, in mu dal vedeti, s čim naj hrani ribo. Bil je človek, ki ga je napolnjevalo popolno obvladovanje vsega, ki je možno samo, če se z res veliko strastjo zanimaš za vse, je prepričan Hrausky: »Med potovanjem v Italiji je pod nekim oknom videl kamnoseka, ki je rezal kamen. Takoj je šel dol do njega in ga začel spraševati, koliko časa potrebuje, da prereže takšen debel kamen, vse je hotel vedeti, da si je lahko nato sam preračunal.«

Svojo etično držo poštenosti je poskušal razširiti na umetnost, na arhitekturo. Vedno je bil mnenja, da se je treba do materialov obnašati spoštljivo. Hrausky pravi: »Nekoč je vprašal, v čem je bistvo kamna. Kamen je trd in težek. Uporabljati ga je treba tako, da se vidijo njegove lastnosti. Če želite toplino, vzamete les. Les pa mora dihati, ne sme biti polakiran, mora biti obdelan z voskom in podobnimi stvarmi. Plečnik je imel o obdelavi materialov, ki jih je uporabljal zelo premišljeno, neskončno zgodb.« Denimo to, kako so kose lesa mesece namakali v vodi v apnenih jamah. Zaradi dolgotrajnega procesa se je les v vodi sčasoma tako izlužil, da ni več počil. Še danes v Plečnikovih oltarjih ne najdemo niti enega črva.

Javno in zastonj, a pod enim pogojem

Preziral je ljudi, ki so bili do drugih poniževalni, oholi. To ni razvidno zgolj iz pričujoče knjige. Od nekdaj je bil zelo kritičen do duhovščine, ki se je po njegovem mnenju tako prevzela, da je izgubila stik z ljudstvom. Ob prejemu Prešernove nagrade, ki je prišla skupaj z denarno nagrado, pa je ob svojih napetih odnosih s cerkvenimi predstavniki malo izzival, in to vsoto dal za nadškofov prestol v stolnici ter ga sam oblikoval. Proti koncu življenja, ko so mu na ljubljanski univerzi podelili častni doktorat in so bili udeleženci postrojeni v vrsto, da bi mu čestitali, je prišel do zadnjega in rekel: »Kje pa je nadškof?«

Z arhitekturo je želel spreminjati svet na bolje. Zares je verjel v to, kar je delal. Glede tega ga nihče ni mogel premakniti. Ko so začeli zidati Cerkev sv. Frančiška Asiškega v Šiški, je nalašč naredil obhod okoli oltarja, da so se bili župniki primorani srečati z ljudmi preden so prišli do zakristije. »Ko sem se o tem pogovarjal z današnjimi mladimi redovniki v tej cerkvi, je eden rekel: ‘Saj to nas tudi moti. Kar tam hodijo mimo nas.’ In sem rekel: ‘Ja, to je Plečnik hotel. Da se boste družili z ljudmi.’ Plečnik je mislil, da bi lahko spremenil odnos cerkvenih ljudi, da bi bili bolj v stiku z ljudmi tudi skozi arhitekturo cerkve,« pojasni Hrausky. Vsi njegovi projekti so bili javni in zastonj, a pod enim pogojem, doda sogovornik: »Da bodo naredili točno tako kot bo on rekel. Če je kdo karkoli spremenil, kakšno malenkost, brez da bi on to odobril, je preprosto odkorakal iz projekta, češ, da se ga to ne tiče več.« Loteval se je že znanih slogov, je pa izkazoval presenetljivo ustvarjalnost v zasnovah, zato pri njem noben most ni navaden most. Kot pove arhitekt Andrej Hrausky: »Delal je trge na vodi in drevesa na mostovih. Tudi za pokopališče Žale je bilo sprva mišljeno, da bo mrtvašnica, pa jih je Plečnik prepričal, da so naredili park s kapelami. To si je čisto na novo izmislil. Denimo NUK zanj ni bila knjižnica, kamor hodimo čitat knjige, ampak tempelj modrosti. Vsi njegovi pristopi so skrajno samosvoji. Nagovarjati je hotel s stvaritvami, ki jih vsak razume. V tem je neverjetno zanimiv.«

SEZNAM BLOG OBJAV

Arhitektura rešuje družbene probleme

— Piše: Nuša Zupanc

Arhitektura je samostojna kreativna praksa, ki se preko svojega delovanja venomer samoopredeljuje. To pomeni, da je njeno gonilo nenehno preizpraševanje. Ni ne umetnost ne oblikovanje, ampak je arhitektura. Ali, kot pravi ddr. Petra Čeferin, mednarodno priznana arhitekturna teoretičarka in utemeljiteljica arhitekturne teorije v slovenskem in mednarodnem merilu: arhitektura je arhitektura. Ustvarjati arhitekturo pomeni ustvarjati znotraj spektra kreativnih dejavnosti, katerih skupni imenovalec je prebijanje obstoječih omejitev bodisi v kontekstu prostora, besede ali skice. Arhitektura preko večplastnosti ponuja možnost uvida v nove možnosti in zajema vse od gradnje in razstave do teorije, besedil in načrtov. Ustvarjati arhitekturo v dobi tehno-fevdalizma pomeni, da se postaviš po robu stereotipom, omejujočim družbenim vlogam, vsakodnevno iščeš dobre rešitve in sklepaš kompromise z apetitom tržno naravnanih odločevalcev, investitorjev ali naročnikov. Z besedilom, ki je pred vami, želim izpostaviti slovenske posameznike, ki to večplastnost poosebljajo in jo vsakodnevno realizirajo skozi svoje delovanje in razmišljanje v lokalnem prostoru.

V raziskavi so vsi intervjuvanci prejeli tri enaka vprašanja:

1. Kateri problem mora arhitekturna stroka nujno takoj nasloviti? In kako?
2. Kaj zate pomeni napredek v arhitekturi?
3. Kakšne sistemske spremembe so nujne, da bomo še vedno delali arhitekturo?


Intervjuvanci so razvrščeni v tri sklope: Ustvarjati arhitekturo brez stavb (arhitekturni teoretiki, kustosi, aktivisti in publicisti), Učiti videti arhitekturo (arhitekti pedagogi z ljubljanske Fakultete za arhitekturo) in Novogradnja naj bo zadnja rešitev (arhitekti projektanti ter participatorni urbanisti).

Ustvarjati arhitekturo brez stavb

Ustvarjati arhitekturo brez stavb je prvi del širše zastavljenega raziskovalnega besedila z naslovom Arhitektura rešuje družbene probleme. Kako ključna je za samo arhitekturo arhitekturna teorija? Zelo. Vprašanja, ki se jih loteva teorija, so nujna za preboj trenutne situacije krize. Arhitekt, ki je sposoben pogledati globlje od produkta projektiranja, bo veliko hitreje prišel do uvida. Arhitektki in arhitekt, ki jih predstavljam v tem prvem delu raziskave, s svojim delovanjem dejansko prebijajo ustaljene predstave o arhitekturi in delujejo v javnem interesu. Prizadevanje za izboljšanje statusa javnega prostora kot skupne dobrine pa seveda ni pomembno le zaradi arhitekture same, ampak zaradi družbe, v kateri živimo in katere del je arhitektura. Arhitektura vpliva na človekov socialno-ekonomski položaj, na kar žal pogosto pozabljamo. Sami arhitekti se premalo zavzemamo za poduk o odgovornosti, ki jo ima arhitektura do družbe. Natančneje, premalo skrbimo za osveščanje družbe in posameznikov o pomenu arhitekture – ravno to pa s svojim afirmativnim delovanjem vsakodnevno izboljšujejo predstavljeni arhitekti. Izboljšujejo pa tudi razumljivost in dostopnost arhitekture, saj je vse preveč arhitektov govorno slabo artikuliranih in uporabljajo specialistični diskurz, to pa pogovore o prostoru in dobrih rešitvah oddaljuje od širše javnosti. To ni dobro, saj govorimo o pojavih, ki so skupni tako učenjakom kot osnovnošolcem. Ustrezen in jasen diskurz je temelj vsake stroke.

V prvem delu so predstavljeni Ajda Bračič, Katja Martinčič in Uroš Mikanovič.

Ajda Bračič je ustanoviteljica platforme Kajža ter arhitektka, publicistka in kustosinja. Novoustanovljena platforma Kajža je namenjena nagovarjanju, izobraževanju in aktivaciji javnosti v zvezi s prenovo (predvsem stanovanjskih) stavb, ki pri nas še vedno ni dovolj razširjena. Ajda je sokustosinja razstave in raziskave Iščem stanovanje – sto let organizirane stanovanjske gradnje v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO). Pri delu jo vodi predvsem raziskovanje prostora, kar pa razume kot širok pojem, h kateremu se ji zdi smiselno pristopati iz arhitekturne, znanstvene, umetniške, sociološke, filozofske, jezikoslovne in literarne smeri. Njen cilj je, da zaključke svojih raziskav približa tudi ljudem zunaj arhitekturne stroke, saj je v pogovore o prostoru in silnicah, ki prostor danes določajo, nujno vpeljati čim širšo skupino ljudi. Ajda je pri svojem delu radikalna in piše za dobrobit skupnosti in odnosa do okolja. Izbira projekte in raziskave, ki osveščajo o nujnosti dviganja bivalne kulture, saj je to edina rešitev, ki bi zagotovila odgovornost tako posameznika kot družbe do tega, kaj, kdaj in na kakšen način se gradi, ter ne bi le spodbudila trajnostnega odnosa do prostora, temveč takšen odnos napravila za normo. Kritična je do neplačanega študentskega dela, prekarnosti in nizkega plačila; vse to najdemo v številnih arhitekturnih birojih pri nas. Trenutno je ponovno del kolektiva MAO kot urednica publikacije BIO27 Supervernakularno.

Razstavo in raziskavo Iščem stanovanje je Ajda zasnovala in realizirala skupaj z Andražem Keršičem, dr. Milošem Koscem in dr. Bogom Zupančičem za MAO. Razstava je bila razpršena po javnem prostoru Ljubljane, trenutno pa se je postavitev preselila na različne lokacije v Mariboru. Foto: Matjaž Rušt za MAO

1. Kateri problem mora arhitekturna stroka nujno takoj nasloviti? In kako?
Mislim, da bi morala biti arhitektura bolj kot kadarkoli doslej zavezana odgovornemu in v prihodnost zazrtemu odnosu do prostora. Prostor je skupna dobrina, ki si je ne delimo le ljudje vseh prepričanj in družbeno-ekonomskih ozadij, temveč tudi vse druge vrste bitij na našem planetu ter vsi prihodnji rodovi. Od prostora je odvisno naše preživetje. Zato se mora arhitektura zavzemati za pravično, spodbudno in okolju prijazno oblikovanje prostora, s svojimi posegi izboljševati obstoječe stanje in obenem delovati kot katalizator za še več podobnega delovanja. Kaj to pomeni v praksi? Arhitektura mora s procesom načrtovanja, izdelave in življenja nekega prostora spodbujati medčloveško, medvrstno in okoljsko pravičnost. Mislim, da je arhitektura danes še bolj kot v preteklosti povezana z moralnimi vprašanji.

2. Kaj zate pomeni napredek v arhitekturi?
Mislim, da je napredek današnjega časa to, da se arhitektura postopoma začenja zavedati, da mora spremeniti svoj modus operandi, svoje metode in način dela, da bi se lahko odzivala na aktualne družbene in prostorske okoliščine. Napredek v arhitekturi zame pomeni, da arhitektura ostaja avtonomna disciplina in se je sposobna spreminjati v skladu s potrebami, ki jih prepozna v posameznem trenutku – in da je sposobna te potrebe tudi identificirati.

3. Kakšne sistemske spremembe so nujne, da bomo še vedno delali arhitekturo?
Odgovorim lahko zelo splošno. Kot rešitev vidim menjavo družbeno-gospodarske ureditve, ki bi dobrobit skupnosti in odnos do okolja postavljala nad hitre dobičke in cenene investicije. Dvig bivalne kulture, ki bi zagotovil odgovornost tako posameznika kot družbe do tega, kaj, kdaj in na kakšen način se gradi, ter ne bi le spodbudil trajnostnega odnosa do prostora, temveč takšen odnos napravil za normo. Bolj konkretno pa tudi: nujno bi bilo urediti problem neplačanega študentskega in slabo plačanega prekarnega dela, ki je pogosto prisotno tudi v domačih arhitekturnih pisarnah. Znotraj arhitekture same pa je potrebno poudarjati večplastnost poklica. Poklica arhitekta ne razumem le v klasičnem smislu, kot nekoga, ki riše hiše. Mislim, da se arhitektura že nekaj časa sooča z velikim premislekom o lastni vlogi v svetu, saj je situacija v prostoru drugačna, kot je bila skozi večji del zgodovine. Zato se odpirajo tudi nove možnosti za to, na kakšen način lahko arhitekt poskuša izboljšati prostor. To ni vedno projektiranje, je tudi pogovor, pisanje, razmislek, je izobraževanje, komunikacija s skupnostjo, je tudi aktivizem. Pisanje razumem kot del arhitekturne prakse.

Priprava razstave Iščem stanovanje v MAO skupaj z Andražem Keršičem in dr. Milošem Koscem. Foto: Maša Špiler za MAO

Katja Martinčič je urbanistka, raziskovalka in arhitektka. Že med študijem se je povsem potopila v projektiranje ter soavtorsko sodelovala v ljubljanskih birojih Multiplan, Triiije, Obrat, PLAN B in različnih projektnih skupinah, ob delu in študiju pa je delovala tudi kot demonstratorka v seminarjih prof. Aleša Vodopivca in izr. prof. Anje Planišček. Ključno je pripomogla k realizaciji projektov ljubljanske Fakultete za arhitekturo v Afriki. Po nekaj letih projektiranja in pedagoškega dela je sprejela osebno odločitev, da zavestno zapusti Ljubljano, nedosegljive cene stanovanj in nečloveške razmere za delo znotraj projektantske prakse. Preselila se je v Idrijo, kjer je ob podpori razpisa Ministrstva za kulturo realizirala projekt Mladi starci – projekt je raziskoval bivanjske razmere ter potrebe starejših in to, kako se prostor ne prilagaja spremembam demografije. Prav ta problem je v Idriji posebej izrazit zaradi izseljevanja mladih, povečuje pa se tudi zaradi demografije Idrije, ki se stara hitreje od slovenskega povprečja. Sledilo je sodelovanje z Občino Idrija, ki je sodelovala z Ministrstvom za okolje in prostor, s katerim je Katja, v skladu z Alpsko konvencijo, izvedla analizo stanovanjske problematike v Idriji. Katja je analizirala stanje v Idriji in oblikovala predloge za izboljšanje: od zadrug do odkupov in prenov. Ta projekt je prerasel v stanovanjsko strategijo. V Idriji so bili nad Katjino širino razmišljanja in strokovnostjo tako navdušeni, da zdaj opravlja vlogo občinske urbanistke, usklajuje tržno naravnane projekte z željami prebivalcev in odpira nove možnosti spregledanih prostorov.

Projekt Streha za vse, pri katerem je kot demonstratorka sodelovala tudi Katja. Streha za vse je humanitarna študentska organizacija, ki s prostovoljnimi prispevki izvaja gradbene posege v odročnih deželah sveta. Društvo tvori skupina študentov in mentorjev Fakultete za arhitekturo in Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani. Poleti 2017 so skupaj z lokalno skupnostjo izvedli nov razvojno humanitarni projekt v podsaharski Afriki ter s svojim znanjem in močmi pripomogli k izboljšanju pogojev za življenje, izobrazbo in zdravje otrok. Objekt stoji v mestu Kabale na jugu Ugande, kjer so v sodelovanju s humanitarno organizacijo Alongside Africa iz Velike Britanije zgradili nov učni center za otroke, ki živijo na ulicah. Foto: Anja Planišček, Društvo Streha za vse

1. Kateri problem mora arhitekturna stroka nujno takoj nasloviti? In kako?
Arhitektura ima ogromen vpliv na okolje in danes, ko imamo veliko raznovrstnega znanja, bi morali gradnjo že prilagoditi novim razmeram. Nadomestiti je treba določene materiale, snovati hiše, ki se same branijo pred vplivi iz okolja in niso odvisne od komplicirane ter drage tehnologije, izobraževati bodoče naročnike in postaviti trajnost na prvo mesto.

2. Kaj zate pomeni napredek v arhitekturi?
Napredek ali pa reciva raje “sprememba” v arhitekturi se vedno zgodi skupaj s preobratom v generalnem odnosu do prostora, okolja in virov. Danes, ko vsega naštetega zmanjkuje, se napredek kaže kot korak nazaj v preudarnost, občutljivost in celo askezo v smislu porabe. Ne govorim o minimalizmu ali kakšnem drugem -izmu. Kvečjemu o resničnem zavedanju posledic gradnje, spoštovanju do okolja in razmisleku o materialih. Vse to je v preteklosti že bilo prisotno, pa je v času industrijskega razvoja in tehnološkega napredka postalo obrobno. Novo potencialno spremembo vidim v tem, da se stroka začne odpirati in povezovati z drugimi disciplinami, naravoslovnimi in družboslovnimi, pa tudi v tem, da se arhitekte začne vzgajati kot ljudi, ki delajo ZA okolje in prostor. Kdo drug, če ne mi? Morda je bolje, če se vsi skupaj vprašamo, kaj je tisto, kar spreminja odnos arhitekta do prostora?

3. Kakšne sistemske spremembe so nujne, da bomo še vedno delali arhitekturo?
Realnost arhitekture je tudi kapital. Kjer ni denarja, se velike ideje težko materializirajo. Realnost arhitekture je tudi politika in so privatni interesi. Pogosto so vsi ti faktorji med sabo sprti. Fakulteta pa vzgaja vedno nove generacije, ki verjamejo, da je naloga arhitekta predvsem načrtovanje hiš in da je resnični uspeh samo realizacija avtorskega dela. Škoda, ker arhitekti zmorejo in morajo početi še vse kaj drugega. Diskrepanca med realnim svetom in svetom, ki ga predstavlja fakulteta, je več kot očitna. Arhitekt se več ukvarja z ekonomskimi in socialnimi problemi kot z estetskimi. Predvsem morajo imeti arhitekti odgovoren odnos do okolja, v katerem delujejo. Dober načrtovalec mora prostor obvarovati pred tržnimi, političnimi in zasebnimi interesi, ker so ti vedno izrazito parcialni, oziroma mora med njimi iskati zdravo ravnotežje. Izpostavim pa lahko tudi problematiko zakonodaje, ki ni nujno naravnana v dobro prostora niti ne daje arhitektom toliko moči, kot naj bi je imeli. Ko že omenjam fakulteto, bi izpostavila še problem centralizacije. V seminarjih se največ ukvarjamo z Ljubljano, reciklirajo se neke ideje in obravnavajo zadeve, ki se v resnici dogajajo le v enem mehurčku. Tako je svež diplomant popolnoma neopremljen in nepripravljen za reševanje problemov zunaj Ljubljane.

Uroš Mikanovič je arhitekturni teoretik, ki trenutno deluje kot demonstrator v seminarju Teoretska praksa arhitekture ddr. Petre Čeferin. Je izjemno artikuliran teoretik in kritik in njegovo razmišljanje lahko poslušate v oddaji Radia Študent Hertz Arhitektur. Arhitekturnoteoretsko oddajo ureja skupaj z Blažem Šenico. V oddajah igra ping-pong z aktualnimi problematikami arhitekture, vendar vrača žogico z ustrezno mero strokovno podkrepljene kritičnosti in s konkretnimi rešitvami. Naslovil je teme sindikatov v arhitekturi in pasivnost zbornice ZAPS pri zagotavljanju regulacije cenika storitev in kakovosti delovnih pogojev znotraj arhitekture. Artikulirano se je lotil tudi 15. člena Pravilnika o podrobnejši vsebini dokumentacije, ki izniči vlogo arhitekturne stroke znotraj Gradbenega zakona, in še mnogih drugih tem, ki jih je podkrepil s satiričnimi vizualijami. Uroš je tudi sodelavec kolektiva Rdeča pesa, znotraj katerega si v obliki YouTube oddaj prizadevajo za pomenljive pogovore o družbeni, ekološki in politični krizi sodobnega kapitalizma. Skupaj z Blažem Šenico pa na Fakulteti za arhitekturo organizirata avtonomne bralne krožke.

1. Kateri problem mora arhitekturna stroka nujno takoj nasloviti? In kako?
Probleme, ki jih smatram za nujne – na primer okoljska in stanovanjska kriza – razumem kot družbene probleme, ki jih kot takšne arhitektura kot stroka ne more primerno nasloviti. Mora se ali postaviti nad družbo ali pa družbeni problem nasloviti kot tehnični problem. Ob prvem se, poleg nekih pokroviteljskih posledic, pozablja, da je tudi arhitektura družbena praksa, da mora torej sama biti predmet sprememb. Ob drugem pa ta redukcija pomeni tudi diverzijo od realnih ocen in ukrepov. Parametri okoljske in stanovanjske krize so povsem transparentni: izpustov je preveč, dostopnih stanovanj je premalo. Kako to doseči, pa je politično vprašanje, saj zahteva politično konfrontacijo s tistimi, ki jim je v interesu nadaljevanje teh kriz (nazadnje so to zasebni upravljalci in lastniki cele verige fosilne industrije, lastniki in upravljalci zemlje in nepremičnin). Strogo arhitekturne (apolitične) obravnave izpustov so doslej nezadovoljivo predlagale večanje energetske učinkovitosti fasadnega ovoja ali večanje ogljične učinkovitosti gradnje – z vprašljivim učinkom, glede na to, da ob predpostavljeni brezmejni gospodarski rasti učinkovitost ne pomeni manj izpustov.

Kolaž iz oddaje o stanovanjski gradnji Žerjavi povsod stanovanj nikjer kjer Uroš vodi pogovor s Klemnom Ploštajnarjem na kanalu Rdeča pesa. Uroš v oddaji jasno razloži pomen socialne kapice in razgali apetit kapitala in bogatih, ki krhajo temelje socialne države in povečujejo neenakost med ljudmi.

2. Kaj zate pomeni napredek v arhitekturi?
Če zelo poenostavim, bi rekel, da arhitekt ali arhitektka, ki arhitektov ali arhitektk ne naučita ničesar, nikogar ničesar ne naučita. Zame je napredek torej vsaka demistifikacija tistega arhitekturnega delovanja, ki se še vedno utemeljuje v terminih osebnega talenta ali v kakšnih duhovnih principih. Mislim, da ne obstaja enotna formula za kaj takega, gre pa v splošnem za pojasnjevanje in razdelavo arhitekturnih (miselnih) orodij, pojasnjevanje in razdelavo povezav med arhitekturnimi oblikovnimi intuicijami in (družbenimi) znanostmi ter za pojasnjevanje družbenih pogojev arhitekture ipd.

Uroš na panelu skupaj z Mašo Hawlina in Pavlom Gantarjem in z moderatorko pogovora Ajdo Pistotnik. Tik pred izbruhom pandemije so želeli skupaj nasloviti stanovanjsko problematiko. Pogovor je organiziralo društvo EnaBanda. Foto: Petra Čičić za EnaBanda

3. Kakšne sistemske spremembe so nujne, da bomo še vedno delali arhitekturo?
Kaj pomeni delati arhitekturo, je vedno vprašanje primata na področju zidave, torej ideološko vprašanje. Menim, da arhitektura ločeno od sistema ne pomeni kaj dosti, v širokem pojmu sistema kot družbenega sistema. V tem smislu ima arhitektura (in delanje arhitekture) vedno zagotovljeno mesto v njem vsakič v temu primerni obliki. Je pa res, da se to »zagotovilo« ne prevede v družbeno ali ekonomsko zagotovilo arhitekturne dejavnosti v celoti, kar poraja celo vrsto splošno izraženih strokovnih nezadovoljstev, nekakšnih spontanih kritik sistema. Strokovno nezadovoljstvo ni enako razporejeno med vse člane »arhitekturne skupnosti«, saj ti znotraj te skupnosti zasedajo različne vloge in tako tudi zastopajo različne interese. Kar jih druži v skupnost, je šibka ideja arhitekture, ki ji vsak s svojega parcialnega stališča pripisuje lastne različne pomene. Zame, torej z mojega parcialnega stališča, nujne spremembe so sistemske spremembe arhitekture kot institucije, ki se tičejo široko pojmovanega področja delavskih standardov: vprašanje avtorstva, vprašanje plačila, vprašanje zaposlitvenega statusa, vprašanje stalne raziskovalne dejavnosti ipd. Menim, da je šele na podlagi razrešitve internih strokovnih neenakosti izpolnjen pogoj za enoten nastop stroke za sistemske spremembe na splošnejši ravni. Na primer, prevladuje neko splošno pojmovanje arhitekture kot službe v javnem interesu, čeprav na področju zidave ni nobenega aktivnega javnega akterja oziroma se ta aktivno umika zasebnim interesom, ki jih stroka interno tudi simulira.

Teoretska praksa kot pravi odgovor!

Arhitekti se pogosto zagovarjajo, da njihove stavbe govorijo namesto njih, kar je problematično, saj večina ljudi nima ustreznega znanja, da bi razbrali, kaj je imanentno arhitekturnemu objektu in zakaj nekatere rešitve niso arhitektura. Vodo na mlin si teoretsko nepodkovani arhitekti usmerijo tudi s citatom Alvarja Aalta, ki pravi, da ne piše, ker raje gradi. A redko kdo ve, da je Aalto svoj arhitekturni stil in odnos do prostora podkrepil prav s pisano besedo.
Dobre arhitekturne prakse ni brez teorije, ta lahko ključno pomaga pri izvijanju arhitekture iz spon gospodarske in celo podnebne krize. Slovenska stroka in šola reducirata arhitekturo na arhitekturni objekt in zaradi teoretske nepodkrepljenosti svoj arhitekturni izraz osredotočata predvsem na zgrajeni objekt, s čimer na prvi pogled ni nič narobe, če ne bi živeli v času neprekinjene krize in vsesplošnega pomanjkanja natečajev in investitorjev. Slovenska arhitekturna stroka je tako že v izhodišču osiromašena in počasneje prispeva k razvoju dojemanja prostora. Meje mentalnega konstruiranja in eksperimentiranja z novim se zaradi te percepcije premikajo zelo počasi, saj je gradnja zamudna in daje rezultate počasneje. Zaradi nižanja povpraševanja in slabše ekonomske stabilnosti je tako arhitekturni izraz še manjši in počasneje, redkeje, prihajamo do inovacij. V tem članku predstavljeni arhitekti s svojim delom in afirmativno pozicijo ključno bogatijo dejanski in virtualni slovenski prostor. Afirmativnost pomeni iskanje rešitev, preizpraševanje in postavljanje po robu družbeno-političnim spremembam, ki se čedalje manj zavzemajo za izobraževanje o pomembnosti skupnega prostora, za prenovo obstoječih stavb in podporo kreativnemu sektorju. S tem besedilom želim vzpodbuditi tudi ostale kreativneže, mislece in arhitekte, da svoj izraz hkrati s prakso izražate skozi teorijo ter se kalite v pisanju. Ne glede na ekonomski položaj in količino povpraševanja si arhitekture ne smemo predstavljati brez teorije in kritike.

*Za pomoč pri raziskavi se zahvaljujem arhitektki Manci Košir.

SEZNAM BLOG OBJAV

Kje si, žanr?

— Piše: Kaja Blazinšek

Že dolgo se v slovenskem literarnem prostoru ni zares govorilo o žanru, in priznam, da tudi sama že nekaj časa nisem poprijela za roman z žanrsko oznako. Pa je bilo teh v obdobju zgodnjega najstništva na moji knjižni polici kar precej. Od tistih najbolj nujnih, kot sta Harry Potter ali trilogija romanov Njegova temna tvar, in še pred tem srhljivk, zbranih v seriji Kurja polt, do druščine fantazijskih romanov izpod peresa Tolkiena. Če še malo pobrskam po spominu, najdem zgodbe in romane pionirja znanstvene fantastike Stanislava Lema. Že ta hiter in boren sprehod po mojem srečevanju z žanrsko literaturo pokaže, da vmes ni nobenega dela slovenskega avtorja. Čeprav je od časa bolj ‘aktivnega’ prebiranja žanrske literature minilo že kar nekaj let, pa se mi ob raziskovanju, kaj se dogaja z žanrom v slovenskem literarnem okraju, zdi, da se vse skupaj razvija v zelo počasnem tempu. V zadnjih letih se je sicer razširila popularnost kriminalnega romana, a za to je, vsaj do neke mere, zaslužna televizijska produkcija kriminalk.

Razlog, zakaj se žanru godi tako slabo, lahko najdemo v tem, da se ga še vedno prepogosto meče v koš trivialne literature, ki je lahkotna, popularna in s tem v literarnoumetniškem vrednostnem sistemu manjvredna. To pa je tudi eden izmed krovnih razlogov, da je sodobni slovenski literarni žanr pri nas večinoma kritiško prezrt. V slovenskem prostoru lahko govorimo o žanru tudi s perspektive zgodovine, govorimo lahko o slovenskem zgodovinskem žanru, ki ga vzporejamo z začetkom slovenske literature, pod to opredelitev pa sodijo zvrsti, kot so: ženski roman, planinska povest, kmečka povest, humoristična proza itd. To zgodovinsko podstat bomo tokrat zaobšli in se osredotočili na to, kaj se na območju žanra v slovenski literaturi dogaja v zadnjih letih.  Nazadnje se je o žanru resno govorilo na simpoziju o žanrski literaturi pred skoraj desetimi leti, prispevki s simpozija pa so izšli v reviji Literatura (januar/februar 2013). Položaj žanra se znotraj slovenskega literarnega prostora v tem času ni kaj dosti spremenil. Še vedno se ga dojema v luči predsodkov trivialne literature, ki se preprosto ne more bosti s t.i. umetniško literaturo oz. prozo. Odnos avtorjev in bralcev do žanrske literature je mogoče neposredno povezati z značilnostmi slovenskega literarnega prostora nekoč in danes. Zdi se, kot da kakršnakoli povezanost avtorja ali bralca z žanrsko literaturo pri obeh vzbuja nekakšen sram oz. občutek manjvrednosti tako avtorskega kot bralskega potenciala. Na drugi strani pa imamo obdobje postmodernizma, ki je s svojo cinično logiko prekinitve zeitgeista moderne in posredne povezanosti s popularno kulturo, s tem pa tudi ujetosti v lovke kapitalistično potrošniškega družbenega ustroja, prinesel drugačen pogled na žanr. Čas postmodernizma je predvsem zamajal delitev literature na trivialno in kanonizirano oz. na nizko in visoko literaturo, in je začel ta žanr znotraj svoje lastne estetske in idejne logike uporabljati v svoj prid. Romanom, ki žanrske sestavine sprevračajo v postmodernistični maniri, je posvečena monografija z naslovom Zgledno omledno: Trivialno v slovenski postmoderni književnosti Barbare Pregelj iz leta 2007. V raziskavi avtorica pod drobnogled vzame žanre detektivke, kriminalke, vohunskega romana, fantastičnega romana ter ljubezenskega in zgodovinskega romana. Kot ugotavlja, so: »Bistvena določila literature slovenske postmoderne /…/ poleg njene raznolikosti in sinkretičnega povezovanja različnih prvin še vplivi globalizacije: predvsem preko vplivov te tudi v slovenski književnosti pride do dokončnega preseganja nekaterih za slovensko književnost značilnih literarnih stilov in tokov, ki jih je uveljavila predvsem slovenska moderna, pa tudi razvoj avtopoetik in (tudi) estetskega pluralizma ter razmah trivialne in žanrske literature.«

Eden izmed razlogov, da se tokrat spopadam z vprašanjem žanra pri nas, je verjetno ta, da se o tem nikoli nisem zares spraševala in da se je v zadnjih letih povečalo tako zanimanje javnosti kot tudi produkcija kriminalnega romana. K temu je brez dvoma pripomogla TV serija, posneta po prvem romanu Tadeja Goloba Jezero, kjer sledimo kriminalistu Tarasu Birsi. Na zaslonih je že zaživela druga sezona, posneta po romanih Dolina rož in Leninov park. Še pred Golobom se je v svet kriminalnega žanra poglobil Avgust Demšar; to je psevdonim avtorja, ki je prvo kriminalko iz serije primerov višjega kriminalističnega inšpektorja Vrenka z naslovom Olje na platnu izdal leta 2007. Tudi Demšar je lani doživel ekranizacijo prvega, tretjega in drugega romana. Kot je v nedavnem pogovoru Beletrine poudarila Irena Svetek, avtorica psihološkega kriminalnega romana Rdeča kapica, je poleg osnovne zasnove kriminalk, ki je neposredno zvezana s preučevanjem zločinskega primera, pomemben tudi milje, v katerega je kriminalka postavljena. Na tem mestu ne bo nihče zares ustrelil mimo, če bo presodil, da je k uspehu zgoraj izpostavljenih kriminalk vsaj malo prispevalo okolje, v katerem se odvijajo. Pri Tadeju Golobu je to v prvem romanu Gorenjska, pri Avgustu Demšarju Maribor, Irena Svetek pa se potaplja na širše območje Balkana. Vsakdo rad odkriva hibe in stereotipe slovenskih pokrajin, če pa so omadeževane s krvjo zločina, še toliko bolj. Če se Demšar, Svetek in Golob osredotočajo na slovenski in širši balkanski prostor, pa je prvenec Pogodba (nagrajen z modro ptico in nominiran za nagrado kresnik) novinarke in pisateljice Mojce Širok umeščen v mafijsko podtalje Rima. V lani izdanem drugem delu zastavljene trilogije Rim-Ljubljana-Bruselj, naslovljenem Evidenca, avtorica vzporeja Rim in Slovenijo. Prav vsak izmed omenjenih avtorjev pa ni pridobil zgolj zanimanja širše javnosti, temveč tudi kritiške, kar v našem prostoru že lahko predstavlja neke vrste nadgradnjo dojemanja in sprejemanja tega žanra. Nekoliko drugače je z žanroma fantazije in znanstvene fantastike, za katera se zdi, da sta obtičala v samo(ne)zadostnosti svojih svetov.

Pri zasledovanju slovenskega žanra se mora človek, če odštejemo kriminalko, kar malo potruditi. Izmed vseh žanrov je v svoji enigmi še najsvetleje zažarel žanr fantazije s svojimi podžanri, ki me je, kot razkrivam v uvodu, nostalgično vrnil v čas prehoda iz nebogljenega otroštva v zafrustrirano najstništvo. Naj gre za naključje ali ne, se je na Vodnikovi domačiji nedavno odvil podkast O.B.O.D. v živo, in sicer prva epizoda znotraj Meseca fantazije. Ustvarjalci podkasta so v prvem delu gostili prevajalko Kajo Bucik Vavpetič in filmsko kritičarko Sanjo Struna. Osredotočili so se predvsem na definicije in elemente fantazijskega žanra, ki so jih primerjali s tujimi naslovi in avtorji, menda pa bo naslednji del posvečen nedavno objavljenim delom slovenske produkcije.

O.B.O.D. je tudi kanal, na katerem se z žanrom pogovarjajo predvsem onkraj literature ali, kot zapišejo sami: »se pogovarjajo o tem, kaj se novega dogaja v Marvelovem in DC-jevem vesolju, med zunajzemeljskimi bitji, škrati, sociopatskimi morilci, kavboji in pošastmi iz kanalizacije.« Podkast sooblikujejo Mito Gegič, Igor Harb in Aljoša Harlamov.

Pred dobrim mesecem dni so se v svoji 109. epizodi posvetili trem slovenskim romanom fantazijskega in znanstveno fantastičnega žanra, ki po njihovem mnenju izkazujejo premik v kvaliteti tako na zgodbovni kot slogovni ravni. Kot prvega so izpostavili Jakoba Kondo s prvim in drugim delom romana Skrivnost srži (Založba Primus), ki se napaja iz slovenskega mitološkega izročila in epskih bitk. V zgodbi spremljamo vojščaka nekdanje Knežje vojske z imenom Ganej in njegovega prijatelja Jaroslava, ki v duhu maščevanja zasledujeta tri Rdeče čarovnike, ki so prevzeli oblast nad Sončno deželo. Prav tako je pri založbi Primus izšel komični znanstvenofantastični misterij Gospod, ki se je izdajal za Sterzebacha Nika Beseničarja, ki se v humorni maniri poigrava s konceptom potovanja v času. Zgodba romana sledi Američanu Bartu Montgomeryju, ki se nič hudega sluteč po odhodu na stranišče na frankfurtskem letališču znajde v 80. letih prejšnjega stoletja. Edino, kar mu je ostalo v žepu, je iphone, ki v tistem času že sam zase predstavlja znanstveno fantastiko.

Pri založbi Sanje je konec lanskega leta izšel prvenec mlade pisateljice Julije Lukovnjak. Gre za roman, ki nosi naslov Imaginarni svet Edgarja Kaosa. Svet romana je svet Inkramatere, ki mu vladajo čarobna bitja in polbitja in v katerem se znajde petnajstletni fant z imenom Edgar brez spomina in duše. Prav njegovo telo se po obredu združi s pradušo, ki se nato utelesi v črnem zmaju, katerega plamen je edino učinkovito orožje proti razduševalcem.

»Razduševalci so edina bitja na Inkremateri, ki so zmožna tega, kar je do nedavnega zmogla le Smrt – od živečega telesa na silo odtrgati dušo…/…/Smrt je namreč naravno božanstvo, razduševanje pa oblika nenaravne najtemnejše magije, ki se na svetu nikoli ne bi smela pojaviti. Kdor je razdušen, ne umre – razcepljen je na dve ločeni neumrljivi in neživi morilski pošasti. Izpraznjeno delujoče telo je prerojeno v prazneža, iznakaženo smrtonosno truplo, uničena duša pa v krvoduha, demonsko čarobno žival./…/Krivoduhi ponoči napadajo naše prosto gibajoče se duše, ko se te med spanjem osvobodijo telesa. Če jih ubijejo, se zjutraj zbudimo kot prazneži.« (133)

Julija Lukovnjak v romanu vzpostavlja trden in logično koherenten čarobni svet, ki ga pospremi z živimi in slogovno barvitim jezikom, vilinci, čarovniki in nimfami, zgodbi o prepletu dobrega in zla  v prostor slovenskega fantazijskega prinaša pridih sveta Bradavičarke in Jordanskega kolidža, a v svojem temelju ostaja samosvoj in izviren.

V zadnjih nekaj letih pa se je na slovenski literarni sceni pojavila revija Supernova, ki jo od leta 2016 izdaja Celjsko literarno društvo. Urednik je Bojan Ekselenski, ki je med drugim tudi avtor več fantazijskih in znanstvenofantastičnih del: prve slovenske sage Vitezi in čarovniki, Magijska akademija Lubiana, ki pripada podžanru »young adult« in zbirke znanstvenofantastičnih in fantazijskih pripovedi To se lahko zgodi tudi vam. Na obrobju ali v podtalju tega žanra pa se je vzpostavil tudi slovenski spletni portal Znanstvena fantastika, posvečen žanrom znanstvene fantastike, fantazije in nadnaravnega horrorja, ki sodijo v polje spekulativne fikcije.

Revija in spletna stran bolj kot v splošno literarno javnost pronicata do bralcev s specifičnim zanimanjem za žanr spekulativne fikcije, a ob tem se vseeno kdaj pa kdaj zgodi, da so dela tega žanra podvržena kritiški obravnavi. Dela spekulativne fikcije, tako domače kot tuje, pod drobnogled največkrat vzame kritik z Radia Študent Domen Mohorič, ki med drugim z daljšimi, bolj teoretskimi oddajami omogoča splošni javnosti poglobljeni vpogled v ta žanr. Že pred leti je Aljoša Harlamov, literarni kritik in urednik Cankarjeve založbe, na čigar meniju se večkrat znajde tako domač kot tuj žanr, v prispevku za omenjeni simpozij o žanrski literaturi opozarjal na mizerno stanje slovenskega žanra, za katerega se splošna javnost ne zanima in je posledično tudi tržno nezanimiv. Večina del predvsem fantazijskega in znanstvenofantastičnega žanra izhaja v samozaložbah, kar pomeni, da je avtor praktično v celoti prepuščen samemu sebi: je sam svoj urednik, sam svoj lektor, sam svoja služba za odnose z javnostmi, kar pa, kot piše Harlamov: »samo še dodatno pripomore k temu, da je kvaliteta slovenskega žanra v panoramskem pogledu zelo šibka. Pogosto gre za generične posnetke hipnih globalnih trendov, kar vztrajno onemogoča vzpostavitev trdnejše slovenske žanrske tradicije in/ali večje inovacije znotraj osnovne žanrske strukture, ali pa za dela na pol poti – ki jim manjka samo nekaj klasičnega uredniškega dela.«

Vse to je pravzaprav posledica delovanja literarne dejavnosti, priklenjene na državne subvencije, avtorji pa marsikaj »proizvajajo« zgolj zaradi ohranitve svojega statusa in pridobivanja štipendij. V takem operativnem svetu pa žanr, predvsem kvaliteten, težko najde pot na površje, ker se v takem sistemu, kot je naš, avtorja žanra ne obravnava kot »pravega«. Tako je pravzaprav težko preko institucij, kot je JAK, pridobiti sredstva, če si kot pisec ali založba na kakršenkoli način povezan z žanrom. Pri tem imamo v mislih predvsem žanr fantazijskega in znanstveno fantastičnega žanra, saj se, kot že omenjeno na začetku prispevka, žanr slovenskega kriminalnega romana v zadnjih letih uveljavlja za vedno bolj priljubljenega, tako pri bralcih kot tudi založnikih. Okolje, ki ga vzpostavljata revija Supernova in spletni portal Znanstvena fantastika z mesečnimi pisateljskimi izzivi, natečaji in s prostorom za objavo in deljenje, za prebujajoča se fantazijski in znanstvenofantastični roman, še kako nujno. To okolje tako piscem kot bralcem omogoča, da lahko v besedi živijo in izživijo vso svojo žanrsko fantazijo, ki čaka na večji posluh uredniške in strokovne literarne srenje.

Naj na tem mestu omenim še slovensko pisateljico Gajo J. Kos, avtorico več serij romanov, ki se uvrščajo med paranormalno romanco, urbano fantazijo in znanstveno fantastiko. Najbolj zanimivo je, da se je avtorica, po vsej verjetnosti spričo zgoraj opisanih okoliščin slovenske literarne produkcije, odločila, da bo romane, sprva v e-obliki in pozneje še v tiskani, izdajala v angleščini in v samozaložbi. Avtorica ima dobro mednarodno prepoznavnost, o tem ne nazadnje priča dejstvo, da se ponaša z nazivom USA Today Bestselling Author.

Sistemska nehranjenost žanra fantazijskega in znanstvenofantastičnega romana kljub vsemu ni spodkopala skupnosti, ki se je v zadnjih letih močno razširila. Da zanimanje za ta žanr obstaja in je še kako prisotno, je očitno že ob obisku knjigarn Mladinske knjige, kjer se police šibijo pod težo tujih žanrskih del. Problem prevodne žanrske literature pri nas pa je podoben problemu izvirno slovenske. Državni mehanizmi, ki subvencionirajo prevode tujih del v slovenščino, žanr preprosto ignorirajo. Neučakanim bralcem je zato lažje seči po originalu, ker slovenskega prevoda verjetno ne bodo dočakali. Če se kot argument proti žanrski literaturi velikokrat izpostavlja nezadostnost bralskega izkustva in s tem posledično njegova manjvrednost, pa pozabljamo, da je to izkustvo kar se da subjektivno. Izkustvo žanra je v nekem smislu že predestinirano, saj ga določajo in opredeljujejo nepogrešljivi elementi, znotraj teh pa je še kako gibljiv. Žanr kriminalke v bralsko izkustvo vnaša napetost in vznemirjenje, ko skupaj s kriminalistom odkrivamo ozadja zločinov, razvozlavamo povezave in si izrisujemo psihološki profil morilca. Fantazija nam ponuja svojevrsten eskapizem v svetove, ki jih drugače nikoli ne bi razumeli, znanstvena fantastika pa nam s prepletom možnega vpogleda v razvoj družbe in tehnologije morda pomaga uzreti današnje moralne in etične zmote.

Kaja Blazinšek

Viri in literatura:

Literatura 259 – 600, januar/februar 2013, letnik XXV

Barbara Pregelj, Zgledno omledno: trivialno v slovenski literaturi, Slavistično društvo Slovenije, 2007

Julija Lukovnjak, Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa, Založba Sanje, 2021

https://cld.si/supernova.html

https://www.znanstvena-fantastika.si/

https://apparatus.si/oddaja/obod/

https://aljosaharlamov.wordpress.com/

https://gajajkos.com/

SEZNAM BLOG OBJAV

Rog, od kolesa do slovesa

— Piše: Zala Kramperšek

— Ilustracije:: Lana Požlep

Avtonomna tovarna Rog je s svojo unikatnostjo in udejstvovanjem v širšem slovenskem umetniškem okolju zagotovo predstavljala prostor, ki ga ni mogoče nadomestiti. Najrazličnejši ljudje, ki so v sožitju delovali v prostoru stare tovarne, so ta prostor najmočneje okarakterizirali in iz njega naredili Rog, ki je v naših spominih še kako svež. Od drugih prostorov umetniškega ustvarjanja ga ločuje tudi dejstvo, da je bil skvot, skupnost in socialno kulturno središče. Zaživel je iz ruševin stare tovarne in se z ljudmi, ki so mu dali priložnost, razvil v zatočišče, zaklonišče, dom ali pa samo prijeten prostor za druženje in ustvarjanje.

Njegov čisti začetek beleži leto 1871, ko zemljišče na Trubarjevi, v takratnem Šempeterskem predmestju, kupi Ivan Janesh in na njem zgradi majhno pritlično stavbo, strojarno kož, ki v dveh desetletjih postane dvonadstropna usnjarska delavnica. Ker je bilo takrat naselje značilno nabito z industrijsko dejavnostjo in so v njem od nekdaj prebivali obrtniki vseh vrst, se je bodoča tovarna lepo zlila z okoljem, čeprav se je navzven prilagajala predmestni okolici. Na prelomu v novo stoletje je zgradbo kupil Karel Pollak in jo v vojne namene razširil ter prelevil v proizvodnjo za izdelavo in dobavo vojnih in mornarskih potrebščin, ki so jih po potrebi izvažali v razne evropske države. Do leta 1922 je zunanjo podobo tovarne oblikovala tronadstropna železobetonska konstrukcija, ki je s skeletno nadgradnjo, znano po francoskem inženirju Françoisu Hennebiqueju, predstavljala unikum moderne skeletne fasade v Ljubljani, in še danes izstopa. Do začetka 60-ih let je tovarna prehajala iz rok v roke, dokler se zaradi podržavljanja tovarne usnja Indus vanjo ne naseli na novo ustanovljeno podjetje Rog. Prične pa se tudi proizvodnja legendarnih koles Rog. Današnjo zunanjo podobo tovarne lahko torej pripišemo njenemu povojnemu razvoju, ki ga beleži prav začetek izdelave Rogovih koles. Prezidava in preureditev objektov je namreč potekala ravno v obdobju njenega začetka, v drugem valu pa še leta 1963.

Vodstvo Roga je v začetku 90-ih zaradi logističnih stroškov opustilo proizvodnjo na Trubarjevi in združilo vso proizvodno dejavnost na Letališki cesti, nekdanjo proizvodno zgradbo ob Ljubljanici pa je želelo zaščititi. Industrijski kompleks so ljudje kmalu začeli uporabljati za različna kulturna udejstvovanja in prireditve. Začel se je denacionalizacijski postopek stare tovarne. Na mednarodnem kolokviju Evrokulture Rehabilitacija urbanega območja, ki ga je organiziral Oddelek za urbanizem Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju MOL), so udeleženci predlagali, naj se tovarno zaščiti in nameni javnim in mešanim programom (javno-kulturna namembnost, obrtna in stanovanjska). Poslopje je bilo vpisano v Register nepremične kulturne dediščine (RKD) in opredeljeno kot mestna in urbana dediščina. Proces privatizacije se s tem poglavjem konča, saj tovarno kupi MOL s pogodbo o lizingu pri LB Hipo d. o. o.

Ta ogromna zgradba je bila nato prepuščena sama sebi. Njeno samevanje in propadanje je leto za letom vse bolj jezilo njene sosede, občudovalce, ljudi, ki so zanjo imeli načrte ter tudi tiste, ki so jo kot zgradbo cenili in jo želeli zgolj zaščititi. Zato so leta 2006 prostore zasedli študentke in študenti, umetnice in umetniki, ustvarjalci in aktivisti vseh vrst ter kulturne in družbeno usmerjene skupine predvsem mladih, željnih prostora, ki bi jim nudil možnost brezmejne ustvarjalnosti ali pa le mirno zatočišče. Ti so si za prenovo in prilagoditev tovarniških prostorov, ki so v letih neuporabe postali pravo nasprotje udobju, prizadevali sami. Notranjost so preuredili, prebarvali, opremili in stavbi tako dali nov namen, novo prihodnost. Razvijati so začeli mnoge dejavnosti. Nastali so Socialni center političnih aktivistov, humanistične delavnice, debate, seminarji, performansi, glasbeni dogodki, filmski večeri, plesne predstave, skejt turnirji, ateljeji idr. Pozabljeno tovarno so si tisti, ki so v njej videli uporabno prihodnost, prilastili in iz nje naredili “Avtonomno tovarno Rog” (AT Rog), ki se je tako dobro spominjamo. Prostor, ki je brez obvez ponujal priložnost izražanja in delovanja, je postal stičišče alternative, kreativnosti in druženja ljudi vseh vrst, ozadij in zanimanj, zato se je v njem oblikovala zelo ednistvena skupina, rogovci. Hkrati pa je skupnost AT Rog delovala zelo razpršeno, razčlenjeno in kompleksno, ker celovitega pregleda nad dogajanjem pravzaprav ni imel nihče. Raznovrstnosti res ni manjkalo, saj se je v tovarni trlo tako umetnikov, glasbenikov in perfomerjev, poklicnih ali amaterskih, kot tudi študentov, aktivistov in skejterjev. Če pa to Rogovo unikatnost osvetlimo še z druge strani, lahko v njej uzremo tudi njegovo največjo omejitev, saj ravno zaradi tolikšne razčlenjenosti nikoli ni uspel razviti značilnosti, ki skvotu pomagajo preživeti. Nerešeno vprašanje, kako deliti prostore, in zapleti s sosedi so vedno, bolj ali manj, povzročali težave.

Glavne smeri delovanja AT Rog lahko razvrstimo v pet skupin. Umetniško in kulturno ustvarjanje je zajemalo likovno, sodobno, multimedijsko umetnost, grafitarstvo, kiparstvo, gledališče, cirkus, glasbeno ustvarjanje in podobne dejavnosti. Potem so bile tu športno rekreativne dejavnosti, kot so skejtanje, kung fu in treningi tai chija, silk dancing, pilates ter nogomet in košarka. Prirejali so se družabni in glasbeni dogodki, koncerti in zabave. Prostori so se uporabljali tudi za obrtna in ročna dela, na primer šiviljstvo in popravljanje koles. Prav tako pomembna dejavnost aktivizma pa se je udejanjila predvsem skozi izobraževanje, organiziranje shodov, svetovanja, direktne akcije in neformalne politične organizacije. Pripadnost kateri izmed teh nikakor ni bila nujna; nekateri so si pod okriljem skupinskega dela lažje organizirali svoje lastno delovanje, drugi pa so v Rog hodili zgolj zase ali pa so se šele sčasoma začeli bolj vključevati v skupnost. Umetnica Tatiana Kocmur je svoje delovanje v rogovski skupnosti opisala takole: “Kot študenti smo se s prijatelji pogovarjali o tem, da bi bilo dobro imeti atelje izven Akademije, takšen večji, prostoren. Bolj za eksperimentiranje, bili smo v 3. letniku faksa. Ko smo se začeli o tem pogovarjati, je Marko Šajn rekel, da pozna nekoga v Rogu. Kontaktiral je Mateja Stupico. No, in smo šli en dan v Rog, kjer nas je Matej odpeljal do ateljeja v 3. nadstropju. Bil je ogromen in vanj sem se takoj zaljubila – barvit, stene obarvane z različnimi barvami, bilo je svetlo, kot nekakšna pomlad mi je delovalo. In ja, to je bil začetek. Isti dan smo dobili ključe in začeli pospravljati ter urejati prostor za delo. Na začetku se nisem kaj dosti brigala za skupščine, bila sem bolj outsiderka, željna le svojega prostora za ustvarjanje. Proti koncu svojega delovanja tam in prvega napada pa sem se bolj angažirala in bila del skupščine.”

V Rogu je delovalo okoli 15 stalnih kolektivov, sestavljenih iz 50 posameznikov, ti pa so predstavljali središče širšega kroga sodelujočih, ki je obsegal nekje 100 ljudi in nekaj tisoč občasnih uporabnikov, obiskovalcev in podpornikov. Prostorov v uporabi je bilo nekje 52, ostalo so bili predvsem nevarni ali deloma porušeni objekti. Med najbolj nevarnimi sta bila Galvana, kjer so v času izdelave koles galvanizirali njihove okvirje, in Stavba 21, kjer so bili železni stebri delno okvarjeni in prostori pokriti z azbestno kritino, katere delci so nevarni za vdihavanje. Od urejenih umetniških prostorov je bilo nedvomno največ ateljejev, kar 23, bili pa so bolj zasebne narave, saj je vsak umetnik v njih iskal svoj mirni kotiček za kreativno izražanje. Poleg bolj intimnih kotičkov pa so v Rogu delovali tudi gledališče, koncertna dvorana, glasbeno vadbeni prostor in galerija Kljub Vsemu. Dejaven je bil še Second Home, namenjen samoorganizaciji beguncev, migrantov in azilantov.

“Jaz sem imel to strategijo, da ko sem v Rogu, imam vse odprto, saj nimam ničesar za skrivati, ali nekaj potrebuješ ali si pa tudi turist, ki rabi kakšno informacijo. Sicer mi situacije, ko sem se počutil kot info točka, niso bile najljubše, ampak to je skupnost. Če je komu kaj zmanjkalo, npr. orodje, si je to sposodil in odšel ter prinesel nazaj. Zdaj, ko razmišljam za nazaj, so bili to moji najljubši trenutki v Rogu, ki jih tudi najbolj pogrešam, pretočnost ljudi ter druženje. Težko si predstavljam, da bi bil asocialen, ko bi bil tam, verjetno bi me to tudi hudo motilo,” je svojo izkušnjo delovanja v “zlati dobi” Roga povzel umetnik Tilen Mihelič Kurent.

Poleti leta 2016 so z MOL prišle grožnje o evikciji, zato se je oblikovalo gibanje “Ohranimo Tovarno Rog”, ki je poskus evikcije uspešno zaustavilo. Vsaj v primeru “prvega napada”. Osem pripadnikov tovarne je kmalu za tem vložilo tožbo proti MOL zaradi kršitve posestniških pravic uporabnikov Roga; trdili so namreč, da imajo glede na svojo 10-letno aktivnost v tovarni pravico do posedovanja prostorov. Sodišče je v odgovor izdalo začasno sodno odredbo v prid uveljavitve posestniškega varstva za uporabnike AT Rog, saj so privatne varnostne službe ob poskusu evikcije uporabile prekomerno silo. S tem so se rogovci začasno zavarovali pred nenapovedanimi vstopi in začetkom rušenja tovarne. MOL je v odgovor sprožil civilno odškodninsko tožbo proti rogovcem in jo dobil. Šest od osmih uporabnikov, ki so se pritožili, je moralo Rog zapustiti, saj je bil poskus dokazovanja, da še vedno uporabljajo rogovske prostore, neuspešen. Vse to je po več bitkah privedlo do končnega udarca 19. januarja 2021, ko se je po petih letih boja proti izgubi doma, ateljejev, premoženja in živali na cesti znašlo veliko število uporabnikov Roga. MOL je pričel z obljubljenim rušenjem. Evikcijo so zaradi nasilnosti rogovcev spremljali policisti, ki jih je za pomoč prosila varnostna služba MOL. Nenaden in pretresljiv dogodek je sprožil vrsto odmevnih prostestov zaradi neodobravanja dejanj občine, kar pa je med rogovci in njihovimi podporniki na eni strani ter oblastjo na drugi še poglobilo prepad.

Takole se procesa evikcije spominja Tilen, ki je opažal medijsko zavajanje:
“Med vsemi stvarmi sem prinesel s sabo še nedelujoč hladilnik in pralni stroj, ki sta bila postavljena pred vhodom v glavno stavbo. Zraven sta stala še dva kipa, nekaj stvari so mi sicer vzeli že sproti. Oni pa so spravili hladilnik in pralni stroj kasneje na Povšetovo. Isti dan sva šla z Desotom po njegove stvari in on je mislil, da ima tam pečko, tudi napisal je, da jo ima. Pustili so vse peči do zadnjega. Potem pa vidiva, kako so vse stvari, ki jih nisem uspel rešit, začeli metat dol, tudi kipe od prijateljice. Ohranili so nedelujoči pralni stroj in hladilnik in v članku napisali, da je šlo za zapakirane gospodinjske aparate. Pustili so samo tiste stvari, v katerih so videli potencialni zaslužek.”

Izjemno pomemben element Roga je bil njegova tovarniška arhitekturna podoba, ki je vse od leta 2006 reševala prostorsko problematiko mnogih umetnic in umetnikov. Nudila je res veliko zapuščenih prostorov, ki so bili primerni za projekte kakršnih koli razsežnosti. Prostornost je bila ključna za Cirkusarno, ki je služila kot vadbeni prostor različnih cirkuških in sorodnih veščin, prav tako pa tudi kot gledališče. Dober primer sta še skejterska skupnost, ki si je v Rogu postavila svoj skejt park, in grafitna umetnost, ki krasi njegovo notranjost in zunanjost. Od drugih galerijskih prostorov se je Rog vsekakor ločil po tem, da nad njegovim delovanjem nihče ni imel celostnega pregleda in moči, in drži tudi, da sta prav ti okoliščini nehierarhičnosti in enakopravnosti privabili toliko ljudi. Rog je bil na svojevrsten način zmožen kohezivnega povezovanja umetnikov in omogočal je prostor tistim, ki so si ga želeli. Predvsem je bila to izvrstna priložnost za mlajše umetnike, ki so si komaj začeli utirati pot na sceno. S tem Rog odpira diskusijo o svobodnejših umetniških prostorih, ki niso odvisni od nadzora države in občine, kar pa pod vprašaj postavi delovanje kritikov, kuratorjev, galeristov in muzealcev. Lahko ga razumemo kot poskus vzpostavitve alternativnega prostora, ki je namenjen zgolj umetnikovi želji po izražanju. Umetnikova edina obveza, če je želel svoj atelje obdržati, je bila torej njegova lastna samoiniciativa. Uporaba in oskrba ateljeja je bila za umetnikovo dobro nujna, ni pa obstajalo nobeno pravilo, ki bi umetnika zavezovalo k časovno pogojenemu številu produkcij. Tudi ob vstopu ni bilo potrebe po kakršnemkoli dokazovanju umetniške dejavnosti, ni bilo razpisov ali zahtev po portfoliju; če si suvereno povedal, da želiš biti v Rogu, si tam tudi bil. Velja pa opozoriti na to, da kljub lahki dostopnosti in finančni neodvisnosti spet ni bilo tako preprosto priti do prostora. “Čeprav je bilo zastonj, je bilo veliko drugega dela, zaradi katerega so ljudje tudi odšli. To ni tako, da kar prideš, pa imaš vse na razpolago. Velike procedure so bile, in preden si začel ustvarjati, si moral dati to skozi. To je pomenilo veliko discipline, kar je zelo dobro izkusiti. Definitivno pa je bilo zastonj, če si ubogi študent, si to lahko celo privoščiš,” je o začetkih v Rogu še povedala Tatiana.

AT Rog bo kot primer industrijske kulturne dediščine, s svojo bogato zgodovino, mnogimi lastniki in kot prostor enega najbolj znanih in vplivnih umetniških gibanj v Sloveniji živel za vedno. Ostal bo znan po vztrajnosti svojih rogovcev, ki so se zanj borili do zadnjega dneva delovanja, in po sožitju umetnikov, kar je pri nas pravi unikum. O tem, kaj se bo v prihodnosti dogajalo z njim, lahko samo ugibamo, nedvomno pa se bo do njegovega zadnjega diha zanj bojevalo mnogo ljudi.

Zala Kramperšek

Ilustracije: Lana Požlep

SEZNAM BLOG OBJAV

Za poslušat.

— Piše: Uredništvo

Oči so zarošene, para se kondenzira pod masko in rine naravnost v zrkla, oči so utrujene, nenehno gledanje v sploščene podobe ljudi, ki se pretakajo v domače pisarne prek zooma in drugih konferenčnih orodij, terja svoj davek. Čas je za poslušanje.
 
Da je glasbena sfera na Slovenskem, podobno kot drugod, zaradi zaprtja fizičnih prostorov njenega pojavljanja utrpela veliko škodo, je dobro znano. Koncerte se je skušalo nadomestiti s koncerti od doma in raznimi spletnimi prenosi. A tako kot se slika lahko splošči, se lahko tudi zvok. Čas je za poslušanje plošč.
 
Glasbena produkcija v lokalnem okolju je tudi letos prinesla precej novosti. Naj omenimo le nekaj morda manj opaženih, a nič manj zanimivih, tako, za pokušino.
 
Pri ljubljanski podzemni založbi ŠOP so objavljali kot zmešani. Samo letos naštejemo dvajset novih plošč v spletnih izdajah. Toplo priporočamo poslušalski sprehod po njihovih raznolikih zvočnih prostorih in štimungah.  
 
Založba Klopotec ni prav nič zaostajala. Letos so izdali več krasnih plošč v žanru, ki ga nekoliko široko imenujejo »jazz«. Plošče je mogoče dobiti tudi na fizičnih nosilcih, nekatere pa so opremljene celo s prav finimi knjižicami. V posluh predlagamo tudi njihovo serijo podcastov; v zadnjem najdemo pogovor s tolkalcem Galom Furlanom.
 
Skladateljica Brina Jež Brezavšček je pri ediciji Društva slovenskih skladateljev objavila ploščo Ponotranjene razsežnosti.
 
Bobnar in elektrofonik Jaka Berger je že tekom spomladanske izvedbe splošne karantene v pogovoru z Luko Zagoričnikom za portal Centralala govoril o svojem doživljanju aktualnih razmer. Povedal je, da se ukvarja z novimi albumi. Od takrat je pri svoji spletni založbi Zvočni prepihi objavil sedem plošč.
 
Opozorimo naj tudi na delo dr. Primoža Trdana, sodelavca 3. programa Radia Slovenija – programa Ars. Trdan že vrsto let urednikuje in vodi radijsko oddajo Arsov art atelje, v kateri se posveča novim, radiofonskim in elektroakustičnim glasbam. Leta 2019 je doktoriral z disertacijo »Slovenska elektroakustična glasba in zvočna umetnost«, letos pa ta obsežen korpus znanja prenaša v radijski cikel »Oscilacije«. Prve tri oddaje je mogoče poslušati tule, še nekaj pa se jih ima zvrstiti do konca leta, zato velja spremljati Arsov art atelje. Obenem pa v branje predlagamo intervju s Trdanom za Centralala.

SEZNAM BLOG OBJAV

Obletnica smrti umetnice Mare Kralj

— Piše: Uredništvo

Letos bi veljalo obeležiti deseto obletnico smrti kiparke, slikarke, ilustratorke, lutkarice in filmske maskerke Mare Kralj (1909–2010).

Vir: dLib – Digitalna knjižnica Slovenije


O avtorici si lahko seveda na hitro preberemo v vsevedni Wikipedii, ali pa, še bolje, poslušamo posnetek predstavitev in predavanj, ki so jih lani pripravile mag. Olga Paulič, dr. Vesna Koželj Oblak, Petra Platner, Mojca Slana, Meta Hvaliček, Marjana Rančič in Breda Levec za cikel Znamenite Slovenke pri Slovenski matici.

Lutke, ki jih je Mara Kralj ustvarila za predstavo Čarobna skrinja (1953; po Eugenu Kollerju priredil Frane Miličinski, režiral Jože Pengov). Vir: arhiv Lutkovnega gledališča Ljubljana, objavljeno na FB strani Lutkovnega muzeja

Spomnimo naj tudi, da se na Kulturniku nahaja Iskalnik po zbranih digitaliziranih podatkih o umetnicah in umetnikih – Kulturnikove podatkovne zbirke >>>

SEZNAM BLOG OBJAV

NALOŽ! Kulturnikova video-serijalka o transformacijah družbe in kulture v digitalni dobi

— Piše: Uredništvo

Na Kulturniku že celo leto spremljamo napore umetništva in kulturništva, da bi preživelo kljub korona-ukrepom in prepuščenosti ekonomskemu hiranju. Opazujemo poskuse kulturnih institucij, da bi kar se da tekoče nadaljevale s svojim delom, četudi so morale zapreti vrata svojih prostorov. Vse je šlo na splet. Toda to ni tako trivialna poteza.
 
Kaj torej za kulturo in umetnost pomeni selitev vsebin in dogodkov na splet? Kako se spreminjata javnost in javno, kako pogled in posluh, kako prostor? Ali je bila scena pripravljena na nenaden prehod iz fizičnega v virtualni prostor, ki so ga izzvali koronski ukrepi? Kaj je in kaj bi lahko bilo?
 
Da bi se približali odgovorom, smo povabili vrsto umtnic in umetnikov ter premišljevalk in premišljevalcev sodobnosti, ki so prispevali svoje video-kolumne na teme, kot so e-knjige in bralna kultura, digitalni arhivi, film na spletu, koncerti od doma, spletne galerije, vpliv globalnega kapitalističnega sistema in digitalne dobe na umetnost in kulturo v dobi korone … Nastala je video serijalka NALOŽ!

Vsak dan ena video-kolumna. Od 7. decembra do pričakovanega, a neznanega datuma konca. Kolumniste izbira za vas in nas Nina Dragičević.
 
Celoten nabor kolumn in kolumnistov najdete na spletni strani serijalke NALOŽ!
 
Tule pa je prvi prispevek, intervju z dr. Marino Gržinič (ZRC SAZU):