SEZNAM DOGODKOV

HIDRA

Zunanja povezava

Vabljeni na plesno predstavo HIDRA, za katero sta režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Marković navdih našla v dramskem besedilu Cement avtorja Heinerja Müllerja. V predstavi se Sebastijan Horvat, ki je s plesno skupino EN-KNAP Group ustvarjal že leta 2008, tako ponovno vrača k plesni umetnosti.

O predstavi
Plesna predstava HIDRA je epilog trilogije Cement, ki sta jo avtorja predstavila v Zagrebu, Beogradu in Ljubljani. Tri gledališke predstave, ki so nastale v enem letu, predstavljajo tri raznolike pristope k podobnim tematikam, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.

Istih tem se dotakne tudi predstava HIDRA, ki pa izhaja iz istoimenskega odlomka besedila Cement. V tem odlomku, ki bi ga danes prehitro opredelili kot postdramskega, lahko prepoznamo odmev težav, s katerimi se je nemški književnik in režiser Heiner Müller zagotovo soočal v času zgodovinske mrtve točke, na kateri je bil svet pred padcem berlinskega zidu. Na eni strani se razkriva skoraj popolna kontinuiteta družbene elite iz časa nacizma – razcvet neona, finančnega sektorja in bombnih preprog kot napoved časa, v katerem živimo danes –, na drugi strani pa mit o socialističnem junaku delavskega razreda in revolucije.

Iz gledališkega lista (Milan Ramšak Marković):
»Čeprav se na prvi pogled zdi, da gre za zgodbo, in sicer zgodbo o (antičnem) junaku, je Hidro mogoče obravnavati kot prostor onkraj toka časa – kot pokrajino, sliko, ki utripa z neko svojo notranjo dinamiko in vabi, da se skupaj soočimo z usodo glavnega junaka in (morda celo bolj) s prostorom, ki se odpira pred njim, okoli njega, pod njim in v njem. Igra, h kateri vabi besedilo, je v veliki meri povezana s preusmerjanjem pozornosti – s pripovedi, torej z enega vsiljenega zornega kota, v središču katerega je junak, na prostor, v katerem vse podrobnosti nenadoma postanejo enako pomembne. Zgodba se pojavi in spet izginja v vse večji zmešnjavi pesniških podob, za katere se zdi, da govorijo bolj o sedanjem trenutku kot o času, v katerem je besedilo nastalo.«