SEZNAM DOGODKOV

Nekje drugje

Zunanja povezava

Predstava govori o deklici, ki se znajde v osrčju vojne. Skozi njene oči spremljamo spreminjajoče se mesto, polno grozot, nasilja, strahu, a tudi – upanja. Mesto preletavajo grozeča letala, ulice so izpraznjene, hrane na policah v trgovini ni več. Šola je zaprta. In vsake toliko se čisto blizu zaslišijo streli. Njeno okolje se je postopoma spremenilo. Postalo je nevzdržno. Deklica želi oditi v deželo, kjer bi ji lahko bilo lepše. Oditi želi nekam drugam, daleč stran od vojnih grozot. »Zjutraj sem se zbudila, si kot po navadi umila zobe, pojedla zajtrk in odšla v šolo. Vse je bilo kot običajno. In še včeraj sem se na dvorišču igrala s prijateljicami. Zdaj je vse drugače. Na dvorišče ne smem več. Prenevarno je. In ko se zasliši grmenje, moram z mami steči v klet. Tudi svojih prijateljev ne vidim več. In šole je konec. Zaprli so jo.«
Nekje drugje je pretresljiva zgodba o nesmiselnosti vojnih grozodejstev. Kakšen je svet vojnih grozot, če ga gledamo skozi otroške oči? Šele v tej perspektivi lahko do konca dojamemo nesmiselnost vojne. Ker je takšna tema kočljiva in boleča, velikokrat ostane zamolčana. Vendar je o njej nujno spregovoriti prav najmlajšim.
Predstava vključuje vrsto sodobnih tehnoloških pristopov k lutkovnemu gledališču. Klasična lutkovna animacija se prepleta s prostorskimi video projekcijami in virtualnim risanjem. Igralka-animatorka na vrtečo se mizo riše okolje, po katerem pohajkuje deklica. S kredo riše hribovito pokrajino, visoke nebotičnike in srhljive vojake. Gre za preprosto črtno risbo, ki v predstavi čudežno oživi. Narisane figure se začnejo premikati po vrteči se površini table in se odzivajo na okolje, v katerem se znajdejo. To je mogoče zato, ker narisano kredno risbo skrivaj dopolnjuje projicirana slika. Ta slika se giblje po principu stop-motion animacije. Kombinacija premikajoče in ne-premikajoče se risbe ustvari iluzijo, da je kreda oživela. S pomočjo dinamičnega video mappinga in posebej za to ustvarjenih senzorjev, ki v živo sledijo vsem premikom mize, se zabriše meja med realno in projicirano sliko. V lutkovnem gledališču je to popolnoma nova tehnika, ki prestopa in briše meje med posameznimi žanri. Takšno vizualno-animirano doživetje je zanimivo tako za gledališke ustvarjalce kot tudi za animatorje in filmarje, saj se žanri v tem projektu močno prepletajo. Video projekcije ujamejo gledalca v osrčje razburljive zgodbe vojnih grozot, ki pa se na srečo dogajajo nekje drugje. Ali pa tudi ne?

Tin Grabnar je končal študij režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Svoje interesno polje širi tako v klasičnem kot tudi alternativnem, plesnem in lutkovnem gledališču.

Predstava Nekje drugje je del projekta BiTeater, ki se odpira predvsem eksperimentalnemu ustvarjanju ter interdisciplinarnemu združevanju različnih polj umetnosti z namenom iskanja novih uprizoritvenih možnosti na področju lutkovnega gledališča.

Zahvaljujemo se avtorici Joke van Leeuwen in prevajalki Katjuši Ručigaj za dovoljenje uporabe pasaž iz knjige Ko je oče postal grm in Ireni Miš Svoljšak iz Miš založbe, d.o.o., za posredovanje. Hvala tudi Urški Comino za posredovanje pri pridobivanju izjav otrok.

PREMIERA: 11. in 12. maja 2017, Tunel LGL
Zaradi nizkih temperatur v tunelu – okoli 13 stopinj – priporočamo topla oblačila.