SEZNAM DOGODKOV

Vrvohodka

Zunanja povezava

Okrogli življenjski jubilej pesnice in vsestranske kulturne ustvarjalke Dragomile Šeško je priložnost, da delček njene poezije in drugega ustvarjalnega dela s kratkim literarnim večerom predstavimo v njenem rojstnem mestu. Piše osebnoizpovedno, razpoloženjsko, ljubezensko, bivanjsko in vsestransko razmišljujočo liriko. Doslej je izdala šest pesniških zbirk. Večer bodo z glasbo dopolnili učenci Glasbene šole Kranj.

Dragomila Šeško se je rodila 13. februarja 1961 v Kranju. Otroštvo in mladost je preživela na bližnjih Miljah. Po končani gimnaziji v Kranju je izbrala študij sociologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Sedaj se njeno življenje odvija med Brežicami (kjer si je ustvarila drugi dom) in domačimi Miljami (kjer živita njena mama in sestra). Na delo se vsak dan vozi v Ljubljano. Že samo to razgibano življenje in vsa zahtevna potovanja z enega na drugi konec naše dežele, ji nudijo zagotovo veliko snovi in bogat vir za ustvarjalno razmišljanje in pisanje. Kakor pravi sama pesnica, piše že, odkar se spominja. Pesmi je najprej objavljala v šolskih glasilih v osnovni šoli in gimnaziji, kasneje pa v znanih slovenskih revijah (Sodobnosti, Rasti, Dialogih), v različnih zbornikih in drugod. Piše osebnoizpovedno, razpoloženjsko, ljubezensko, bivanjsko in vsestransko razmišljujočo liriko.

Doslej je izdala šest pesniških zbirk: Srečevanja (1992), Luč (2001), Zlatice (2005), Krog (2010), Svetlobe v temo (2014) in Vrvohodka (2017). Njena četrta zbirka (Krog) je bila leta 2011 (pod okriljem revije Mentor) razglašena za najboljšo slovensko pesniško zbirko, ki je leta 2010 izšla v samozaložbi.

O njeni poeziji so se zelo lepo in spoštljivo priznavajoče razpisali tudi nekateri znani slovenski pesniki in literarni kritiki, med njimi je bil še posebej velik občudovalec njenega ustvarjanja pesnik Ciril Zlobec, ki je prispeval spremno besedilo kar k petim zbirkam. Že v prvi knjigi je zapisal: »Poglavitna lastnost te poezije je njena vsestranska lepota, ki ji je v določenem smislu vse podrejeno… Lahko bi rekli: lepa pesem, lep verz, lepa metafora in celo lepo čustvo ali lepa misel.« Do podobnih spoznanj je dobrih dvajset let kasneje prišla pesnica, urednica in vsestranska kulturna ustvarjalka Marjanca Kočevar in o Dragomilinem ustvarjanju napisala: »Odlična, izčiščena lirika, popoln ritem prostega verza, čudežne metafore in nevsiljiva sporočilnost; pesmi pojejo v ritmu Univerzuma, kot bi se naenkrat in scela rodile …«