SEZNAM BLOG OBJAV

Jože Plečnik v svojih najbolj osebnih pismih

— Piše: Tadeja Lukanc

Letos mineva 150 let od rojstva največjega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika. Ob tej priložnosti je izšla prenovljena izdaja knjige Arhitekt Jože Plečnik v Italiji, 1898-1899. Prelomna besedila iz Plečnikovih pisem in delno ohranjenega dnevnika je deset let po njegovi smrti, leta 1967, v celovit opus prvič zbral njegov dober prijatelj France Stele. Da bi vsaj malo bolj uzrli, kakšen je bil slovenski genij arhitekture v svojih bolj zasebnih trenutkih.

Plečnik in France Stele vir: nakamniskem.si

Jože Plečnik je vedno hranil vsa pisma, ki jih je dobil in nikdar ni nobenega vrgel stran. Pisma, ki jih je pošiljal sam, pa se večinoma niso ohranila. Njegov najstarejši brat Andrej je kljub Plečnikovim prošnjam, naj tega ne stori, del njunih pogovorov zažgal. Ohranjena pisemska korespondenca je ena redkih priložnosti uvida v njegovo kompleksno osebnost. A tudi tukaj velja določena mera zadržanosti, opozori slovenski arhitekt Andrej Hrausky. Kot Plečnikov poznavalec pred desetimi leti sodeloval v strokovni skupini, ki se je trudila za vpis Plečnikovih del na Unescov seznam svetovne dediščine. V Narodni galeriji so pravkar podelili Plečnikove nagrade, najpomembnejše arhitekturno odličje pri nas. Med nagrajenimi je tudi skupina, ki je pripravljala vpis na Unescov seznam.

V Plečnikovem obdobju so si pisali nadvse vljudna pisma. Tudi, ali morda še posebej, če se niso marali. »Po izročilu njegovih učencev in sodelavcev izvemo nekaj o tem, kakšna oseba je bil. V nekaterih pismih, tudi v teh iz Italije se vidi, da je imel dve skrajnosti, ali je bil popolnoma zaverovan sam vase, ali pa čisto depresiven. O tem je toliko težje izvedeti več, ker so bili strašno prijazni drug do drugega. Plečnik se je točno zavedal, da bo njegova hranjena pisma v prihodnosti nekdo bral. Zmeraj je pisal bolj skromno in vljudno kot je morda bil sam. Včasih lahko v pismih opazimo, da so nalašč kot bi bila napisana v rokavicah,« pravi Hrausky. Plečnika so redko videli jeznega. Znano je, da je bil na bojni nogi s še enim začetnikom moderne slovenske arhitekture in urbanizma, Ivanom Vurnikom. Kljub temu sta si pisala in čestitala za božič, rojstni dan ali pa za v tistih časih še pomembnejši praznik – god. »Z današnjimi očmi je težko dojeti, da je bilo takrat drugače. Ker je teh pisem zelo veliko in je v njih vse sorte balasta, se je Steletu morda zdelo, da je bil v pismih iz Italije in dnevniških zapisih Plečnik še najbolj resen, konsistenten, najbolj zavzeto je opisoval, kaj je doživljal.«

Pozabljeni pionir

Na vrhuncu arhitektove kariere je v Ljubljani krožila šala, da prestolnico zidajo trije gospodje: inženir Matko Prelovšek, tedanji direktor gradbenega urada v ljubljanski mestni upravi, France Stele in Jože Plečnik. Vloge med njimi so bile jasne: Prelovšek naroča, konservator Stele dovoljuje in Plečnik zida. Stele je danes razmeroma pozabljen intelektualec z razburljivo, skoraj filmsko zgodbo.

Je slovenski pionir umetnostne zgodovine in restavratorstva, ki je študiral na Dunaju pri priznanemu profesorju Maxu Dvořáku. Dunajska konservatorska šola je bila takrat ena najnaprednejših na svetu, Stele pa eden najboljših Dvořákovih učencev. Profesor se je zanj zavzemal, mu veliko pomagal in ga takoj po diplomi usmeril v umetnost na Kranjskem, ki je bila takrat še neraziskana. Stele je doktoriral iz kranjskega srednjeveškega slikarstva in je prvi, ki se je s tem profesionalno ukvarjal. »Dunajska šola je bila malo posebna. Dvořák je bil še pred prvo svetovno vojno zagovornik ohranjanja kulturne dediščine na osnovi avtentičnosti. Konec 19. stoletja je bilo namreč polno romantičnih pristopov, pri čemer je veljal nekakšen Disneyland sistem, da so iz starih gradov ali mest naredili to, kar se je njim zdelo fino, tudi če te zgradbe prej nikoli niso tako izgledale. Dunajska šola pa je zagovarjala resnico, pristnost, etičnost. Najpomembnejši je bil izvirnik,« pojasni Andrej Hrausky. Deset let po Dvořákovi smrti, leta 1931, so na prvem mednarodnem kongresu v Atenah, kjer je sodeloval tudi Stele, sprejeli prvo listino o ohranjanju in obnovi zgodovinskih spomenikov, ki je zahtevala konec samovoljnih rekonstrukcij pri njihovi obnovi. »Dvořák je postavil zelo zanimivo tezo, da ni samo vrhunska umetnost tista, ki jo je treba ohraniti, ampak je v vsakem okolju nekaj, kar izstopa kot najboljše. Tudi v nerazviti deželi, kar je bila takrat Kranjska, obstajajo spomeniki, ki so seveda nekaj vredni. To je zagovarjal tudi Stele.«

Navajo Indijanci in Celjski strop

Po evropski celini je začela lomastiti prva svetovna vojna, ki jo je Stele, po tem, ko so ga ujeli na ruski fronti, preživel v Sibiriji. Nato se je javil češkim legionarjem, s katerimi je odšel v Vladivostok, od koder so jih Američani z ladjami peljali na Japonsko, čez vso Ameriko, v Pariz. »Že ko je bil v Rusiji in ostalih daljnih deželah, je preučeval tamkajšnje narode in njihovo kulturo. Ko je prišel na Japonsko, se je takoj začel učiti japonščino ali pa indijansko v Ameriki. Videl je, da so na svetu različne umetnosti. Ko je prišel nazaj domov, je bil izjemno pripravljen. Za tiste čase je bil neverjetno razgledan, ker je videl toliko sveta. Preučeval je celo Navajo Indijance v Utahu. Tega ni počel noben Slovenec. Potem je prišel v Ljubljano in leta 1919 spet prevzel konservatorsko službo, ne le za Kranjsko, ampak celo Slovenijo,« pripoveduje Hrausky. Kot umetnostnozgodovinski Indiana Jones se je vozil po vsej slovenski deželi s svojim ogromnim fotoaparatom, s katerim je slikal čisto vse gradove in cerkve. »Praktično je vzpostavil celo umetnost v Sloveniji. On je bil recimo tisti, ki je našel Celjski strop, preden je sploh kdo vedel, da obstaja. Bil je neverjeten.«

Ni čisto jasno, kdaj sta se s Plečnikom spoznala. Ivan Vurnik mu je v pismih omenjal, da se dobiva s Steletom, da ob večerji spijejo kakšen kozarec vina, se pogovarjajo in debatirajo. Plečnika je pozval, naj se jim pridruži. »S Steletom sta postala izjemna prijatelja in zelo dobro sta sodelovala. Stele je bil kot znanstvenik, ki je ocenil, kaj je vredno in kaj ni. Plečnik je skupaj z njim sodeloval pri projektih, za katere nimamo natančnejših podatkov, ker so se ti zapisi izgubili, a znano je, da ko so Plečnika spraševali, kako bi kaj naredil, je on vedno Steleta vprašal, kaj si misli. Skupaj so prišli do zelo zanimivih in dobrih rešitev. Na Steletovo vlogo so po njegovi smrti nekoliko pozabili.«

Brez črvov

Plečnikova dvojna osebnost se vidi že v prvih pismih iz Italije, kamor se je v času svojega dozorevanja odpravil kot štipendist »rimske štipendije«, s katero je avstrijska vlada spodbujala mlade arhitekte in likovne umetnike, da bolje spoznajo svoj poklic z opazovanjem umetniških in arhitekturnih dosežkov na zahodu. Po priporočilu profesorja Otta Wagnerja se je nato odpravil še na Riviero, v Pariz in London. »Ko je prišel v Benetke, je otožno pisal: Kdo je dal meni ime arhitekt? V nekem drugem trenutku pa je popolnoma brez težav skritiziral najboljše arhitekte sveta. Kako se lahko 26 let star »mulc« spravi na Michelangela in Bramanteja? Baziliko Santo Spirito, eno najslavnejših renesančnih cerkva, ni prišel občudovati, ampak komentirati, kako bi on naredil bolje. Kritično je pristopal do stvari. Takšen je bil celo življenje,« nadaljuje Hrausky. Zanj ni bilo teoretičnih izhodišč, ki bi se jih moral držati. Vse je na novo premislil, zidal svoja pravila.

Hrausky izpostavi značilnost, ki je neizbežno tipična za vse dobre arhitekte. To je strastna vedoželjnost. Študij arhitekture ni kot medicina, kjer se nekdo specializira za srce, drugi za žile in tretji za zobe, pravi: »Kot arhitekt nikoli ne veš, kakšno naročilo boš dobil, lahko je to cerkev, hotel, tovarna. Ti se moraš naučiti razumeti življenje do te mere, da lahko vse to zasnuješ v svojem projektu, v svoji stavbi. Imeti moraš zelo široko znanje. Za vsako stvar, ki jo vidiš, hočeš vedeti, kako je bila narejena, kako deluje, iz česa je, čisto vse. Arhitekte vse zanima.« To je veljalo tudi za Plečnika. V knjigi pisem iz Italije je zanimivo, kako domačim piše o receptih iz dežel, po katerih je potoval. Vse si je zapisoval, celo to, kako so kuhali krompir. V pismu mu eden izmed bratov pravi, da bi si rad kupil zlato ribico. Plečnik mu je takoj narisal, kako mora akvarij izgledati, kako se prezračuje, o mehurčkih, in mu dal vedeti, s čim naj hrani ribo. Bil je človek, ki ga je napolnjevalo popolno obvladovanje vsega, ki je možno samo, če se z res veliko strastjo zanimaš za vse, je prepričan Hrausky: »Med potovanjem v Italiji je pod nekim oknom videl kamnoseka, ki je rezal kamen. Takoj je šel dol do njega in ga začel spraševati, koliko časa potrebuje, da prereže takšen debel kamen, vse je hotel vedeti, da si je lahko nato sam preračunal.«

Svojo etično držo poštenosti je poskušal razširiti na umetnost, na arhitekturo. Vedno je bil mnenja, da se je treba do materialov obnašati spoštljivo. Hrausky pravi: »Nekoč je vprašal, v čem je bistvo kamna. Kamen je trd in težek. Uporabljati ga je treba tako, da se vidijo njegove lastnosti. Če želite toplino, vzamete les. Les pa mora dihati, ne sme biti polakiran, mora biti obdelan z voskom in podobnimi stvarmi. Plečnik je imel o obdelavi materialov, ki jih je uporabljal zelo premišljeno, neskončno zgodb.« Denimo to, kako so kose lesa mesece namakali v vodi v apnenih jamah. Zaradi dolgotrajnega procesa se je les v vodi sčasoma tako izlužil, da ni več počil. Še danes v Plečnikovih oltarjih ne najdemo niti enega črva.

Javno in zastonj, a pod enim pogojem

Preziral je ljudi, ki so bili do drugih poniževalni, oholi. To ni razvidno zgolj iz pričujoče knjige. Od nekdaj je bil zelo kritičen do duhovščine, ki se je po njegovem mnenju tako prevzela, da je izgubila stik z ljudstvom. Ob prejemu Prešernove nagrade, ki je prišla skupaj z denarno nagrado, pa je ob svojih napetih odnosih s cerkvenimi predstavniki malo izzival, in to vsoto dal za nadškofov prestol v stolnici ter ga sam oblikoval. Proti koncu življenja, ko so mu na ljubljanski univerzi podelili častni doktorat in so bili udeleženci postrojeni v vrsto, da bi mu čestitali, je prišel do zadnjega in rekel: »Kje pa je nadškof?«

Z arhitekturo je želel spreminjati svet na bolje. Zares je verjel v to, kar je delal. Glede tega ga nihče ni mogel premakniti. Ko so začeli zidati Cerkev sv. Frančiška Asiškega v Šiški, je nalašč naredil obhod okoli oltarja, da so se bili župniki primorani srečati z ljudmi preden so prišli do zakristije. »Ko sem se o tem pogovarjal z današnjimi mladimi redovniki v tej cerkvi, je eden rekel: ‘Saj to nas tudi moti. Kar tam hodijo mimo nas.’ In sem rekel: ‘Ja, to je Plečnik hotel. Da se boste družili z ljudmi.’ Plečnik je mislil, da bi lahko spremenil odnos cerkvenih ljudi, da bi bili bolj v stiku z ljudmi tudi skozi arhitekturo cerkve,« pojasni Hrausky. Vsi njegovi projekti so bili javni in zastonj, a pod enim pogojem, doda sogovornik: »Da bodo naredili točno tako kot bo on rekel. Če je kdo karkoli spremenil, kakšno malenkost, brez da bi on to odobril, je preprosto odkorakal iz projekta, češ, da se ga to ne tiče več.« Loteval se je že znanih slogov, je pa izkazoval presenetljivo ustvarjalnost v zasnovah, zato pri njem noben most ni navaden most. Kot pove arhitekt Andrej Hrausky: »Delal je trge na vodi in drevesa na mostovih. Tudi za pokopališče Žale je bilo sprva mišljeno, da bo mrtvašnica, pa jih je Plečnik prepričal, da so naredili park s kapelami. To si je čisto na novo izmislil. Denimo NUK zanj ni bila knjižnica, kamor hodimo čitat knjige, ampak tempelj modrosti. Vsi njegovi pristopi so skrajno samosvoji. Nagovarjati je hotel s stvaritvami, ki jih vsak razume. V tem je neverjetno zanimiv.«