SEZNAM BLOG OBJAV

Kako daleč seže klik na sprožilec?

— Piše: Lara Gobec

Besedilo je bilo na natečaju Odprto polje kulture uvrščeno na 2. mesto.

Velikokrat naskrivaj opazujem ljudi, Ljubljana je kot narejena za moje podvige, premore slikovito pokrajino mimoidočih: ljudi, ki se pogovarjajo sami s sabo, vozijo svoje pse na sprehod v vozičku, in sveže ostriženih ljubiteljev frizerjev. Včasih si celo rečem, da se bom naslednjič postrigla kot mimoidoči neznanec, ali pri kom opazim geste, podobne mojim, kadar se pogovarjam pred ogledalom. Ko je Slovenska cesta tako zapolnjena, je skoraj nemogoče, da te ne bi kdo presunil.
Kasneje razmišljam o etičnosti svojega početja in daljnosežnosti omenjenih posegov v sfero drugega. Vedno se mi je zdelo neetično, da bi se naslajala nad ljudmi, ki doživljajo duševne in drugačne stiske. In se počutila dobro, ker sem ekonomsko preskrbljena in večino čustvenega stresa prebavim skozi pisanje. Če gre verjeti moji zavesti, se ob pogledu na nezavidljive položaje drugih ljudi ne počutim bolje. Kvečjemu oblikujem sočutje do ljudi, ki jih morda ne bom nikoli več videla, ampak bodo ostali vtisnjeni kot fotografija, trenutek, ko je bila stiska nekoga drugega blizu in me je bolela skupaj z njimi.
Vez, ki je nastala zaradi moje narave opazovalke obrazov in gest ljudi, ponuja možnost, da bi vtise tudi fotografirala. Poleg tega, da slike ne bi bile kvalitetne, ker nimam tehničnega fotografskega znanja, se mi tovrstno početje upira zaradi intimnosti, ki se je zgostila v en sam trenutek. Vsaka fotografska intervencija bi prekinila nastalo povezavo. Ko sem edina opazila moškega, ki je kinkal in propadal pod težo veličastne stavbe, se mi je ideja klika na sprožilec uprla. Iz njegove podlahti je visela okrvavljena igla, mimo so se z golf avti vozili turisti, kot da ne bi obstajal. Kljub osebnim zadržkom, zaradi katerih stiske ljudi upodabljam le z besedo, je fotografiranje ljudi v nezavidljivih položajih včasih nujno, da določene informacije presežejo omejitve prostora in časa, kjer so neposredno nastale.

Še posebej kadar je namen ovekovečenja določene podobe informiranje o stiskah ljudi na kriznih žariščih. Zaradi množičnih medijev nas informacije v obliki besedil in fotografij lahko dosežejo. Stiska posameznika iz drugega kulturnega prostora ali zgodovinskega trenutka tako postane oprijemljiva in razumljiva.

Včasih se je treba odločiti, kaj je pomembnejše, skrbna in dostojna obravnava posameznika, katerega obstoj je tako ali drugače ogrožen, ali resnica o njegovem položaju. Spomnim se fotografije Feride Osmanović, žene enega izmed moških, ki so jih ubili v Srebrenici. Ko je izvedela za smrt svojega moža, je v gozdu naredila samomor, hrvaški fotograf Darko Bandić je posnel njeno viseče truplo, ki je zaradi obraza, zakritega z listjem, čudno spokojno. Njena identiteta je tako na prvi pogled skrita, zato je določeni meri pietete zadoščeno. Hkrati je fotografija postala simbolna nosilka resnice o dogajanju v Srebrenici, ki so jo na kasnejših sodnih procesih skušali izkrivljati in izpodbijati.

Vedenje o razmerah v bolj ali manj oddaljenih krajih in tudi v okoljih, ki so nam fizično blizu, a vanje nismo vključeni, se zdi v družbi organske solidarnosti (kot jo opredeli Émile Durkheim v Delitvi dela v družbi) še toliko pomembnejše. Zaradi delitve dela in specializacije so vezi med posamezniki šibkejše. Zadržujemo se predvsem v socialnih krogih ljudi, ki so nam tako ali drugače podobni, zato lažje razumemo njihove stiske. Posledično težje razumemo posameznike, ki prihajajo iz drugih skupin. Našo zakopanost v lastno socialno polje bi morda lahko omehčali množični mediji, ki prinašajo informacije iz različnih okolij. Kljub temu da so novice le klik stran in smo informirani o vsesplošnem dogajanju, smo postali zaradi množice golih dejstev in številk senzorično zasičeni in posledično apatični (kot je utemeljeval Mark Fisher v Kapitalističnem realizmu).

Kako se otresti nastale apatije in nezmožnosti vživljanja v stisko drugega? Vprašanje, ki si ga zastavljam, nakazuje nevralgično točko medijskega delovanja: njihov namen informiranja ni uresničen. Ljudje plavajo v morju informacij, ki jih v najboljšem primeru dosežejo na razumski ravni, njihova notranjost pa ostane neomadeževana in indiferentna. Fotografija Feride Osmanović pripoveduje zgodbo o nasilju v Srebrenici in za razliko od klasičnega medijskega poročanja nosi tudi zadostno mero poetičnosti, da na svojstven način nagovori notranjost vsakega posameznika. Name so podobno delovali tudi potopisi Radže Šehadeja Palestinski sprehodi, ki opisujejo spreminjajočo palestinsko pokrajino skozi leta izraelske okupacije.

Umetnost nas s svojimi prijemi zlomi do te mere, da smo se sposobni vživeti v stisko drugega.

Oblikuje se vstopna točka za krepitev družbenih vezi in postanemo tihi opazovalci mimoidočih. S tem stopimo korak stran od neoliberalne paradigme, kjer je vsak v svoji zasebnosti dolžan poskrbeti za lastno samouresničitev. Morda nikoli ne posnamemo fotografije ali napišemo literarnega dela, da bi ovekovečili doživeto in nagovorili še koga drugega. A vendar, ustavimo svoj golf avto, ki ne premore visokih hitrosti. Preverimo, ali moški z iglo diha.