SEZNAM BLOG OBJAV

Kamišibaj

— Piše: Vanja Iva Kretič

Preprosta analogna forma, ki ti zleze pod kožo in te zasvoji, v Sloveniji praznuje deset festivalskih let.

Zagotovo pri nas ni veliko ljudi, ki si še niso ogledali kamišibaj predstave ali ki niso vsaj slišali za to umetniško formo, ki izhaja iz Japonske in označuje posebno obliko pripovedovanja zgodb ob slikah. Kami pomeni papir, šibaj pa gledališče, torej kamišibaju lahko rečemo tudi papirnato gledališče. Gre za obliko komornega gledališča. Kamišibajkar, to je igralec kamišibaja, ima najpogosteje slike (ilustracije) formata A3, spravljene v lesenem odru, ki mu pravimo butaj. Slike prikazujejo najzanimivejše ali najpomembnejše trenutke v zgodbi in kamišibajkar iz butaja vleče eno sliko za drugo, kot teče zgodba, dopolnjuje pa jih s svojo pripovedjo.

Kamišibaj je vizualno pripovedno gledališče in kamišibajkar komunicira z občinstvom tako, da izvedba temelji na skupnem doživljanju zgodbe v interakciji slike in besede. Temu skupnemu doživljanju, ki je tudi cilj in smisel kamišibaja, pravimo kijokan.

Kamišibaj ima poleg umetniških tudi mnogo drugih uporabnih možnosti. Uporabljajo ga vzgojitelji, učitelji, knjižničarji, terapevti in drugi. Torej je kamišibaj lahko medij za umetniško in družinsko ustvarjanje, pedagoški in terapevtski pripomoček, pripomoček za osebnostno rast in priložnost za gledališko in umetniško eksperimentiranje. Uporablja se pri delu z različnimi starostnimi skupinami, pri otrocih, starih do treh let, otrocih, ki so ali pa niso vključeni v vrtec, pri šolarjih, srednješolcih, študentih, odraslih in starostnikih. Koristen je tudi pri delu z ranljivimi skupinami, kot so gluhi in naglušni, slepi in slabovidni, ljudje z izkušnjo zlorabe drog in alkohola, starostniki s specifičnimi težavami, ljudje s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ljudje z motnjami v duševnem razvoju, pa taki z gibalno oviranostjo, zaporniki in drugi.

Kje se je vse začelo?

Ker je pripovedovanje s slikami staro toliko kot človeštvo samo, poznamo zgodbe v slikah iz prazgodovine, ko je že jamska slika predstavljala zgodbo. Zgodbe na slikah prepoznamo na lončenih vazah, situlah (pri nas imamo Vaško situlo iz 5. stoletja pr. n. št.), na egipčanskih reliefih, freskah (znan primer zgodbe v slikah je Mrtvaški ples iz 15. stoletja v Cerkvi svete Trojice v Hrastovljah), mozaikih, slikah, vse do množične proizvodnje slik po Gutenbergovi iznajdbi tiska. Vse to je ljudem, tudi nepismenim, pripovedovalo zgodbe.
Kamišibaj je tradicionalna japonska umetnost, ki je doživela razcvet v tridesetih letih prejšnjega stoletja, korenine kamišibaja pa segajo v daljno preteklost, v 10. stoletje, ko so bile zgodbe v risbah na svitkih, imenovanih emaki. Če so slikam dodali še pripovedovanje, namenjeno nepismenim, pa to imenujejo etoki. Kamišibaj je pomemben predhodnik modernih japonskih stripov (manga) in animacij (animé), priljubljenih po vsem svetu.

Kamišibaj je bil oblika popularne kulture in del japonskega vsakdana od dvajsetih pa skoraj do šestdestih let prejšnjega stoletja. Japonsko je preplavil ulični kamišibaj (gaito). Kamišibajkar je z zvokom dveh lesenih paličic, ki se imenujeta hijošigi, naznanil začetek predstave. Publika se je tako zbrala okoli kolesa, na katerem je bil pritrjen butaj. Pred začetkom zgodbe je kamišibajkar za nekaj jenov prodajal piškote, potem so sledile pravljice. Ena junaška za fante, čustvena za deklice in ena smešna. Zadnjo zgodbo je prekinil na najbolj napetem delu, tako da je privabil občinstvo k naslednjemu nastopu. Poleg gaito kamišibaja poznamo tudi tezuki kamišibaj, ki si ga izdela kamišibajkar sam. Izmislil si ga je Matsunaga Kenya, ki je bil učitelj in je spodbujal učence k ustvarjanju avtorskih kamišibajev, torej k temu, da so napisali lastne zgodbe, jih ilustrirali in predstavili. Tezuki kamišibaj je bil najbolj priljubljen v povojnem obdobju, ko so organizirali festivale avtorskih kamišibajev.

Kamišibajkarji so bili večinoma revni in čeprav jih je po vsej Japonski med obema vojnama krožilo več kot pet tisoč, niso bili na najboljšem glasu. Pa vendar je kamišibaj kljub svojemu subkulturnemu statusu pomembno soustvarjal japonsko kulturo in dosegel veliko priljubljenost. Kamišibajkarjev položaj se je izboljšal med drugo svetovno vojno, ko so oblasti ugotovile, da je oblika primerna za vojno propagando in informiranje prebivalstva. Veliko kamišibajev je bilo sicer med vojno uničenih, tako da so jih morali risati na novo, kamišibajkarji pa ob nastopu niso več prodajali sladkarij, ampak vse, kar so našli. Ko se je v petdesetih letih prejšnjega stoletja pojavila televizija, so ji Japonci rekli denki kamišibaj, električni kamišibaj. In če je po vojni število kamišibajkarjev glede na čase pred vojno visoko naraslo, je s prihodom televizije število kamišibajkarjev po ulicah Japonske začelo strmo padati.

Kdaj in kako smo se v Sloveniji srečali s to umetnostjo?

V Sloveniji poznamo kamišibaj od leta 2013, tako da v letu 2022 praznujemo deset festivalskih let ustvarjanja in igranja kamišibaja pri nas. Prve kamišibaj zgodbe je iz Japonske prinesel Igor Cvetko iz Gledališča Zapik leta 2009, prvi javni nastop pa je imel skupaj z Jeleno Sitar, Ireno Rajh, Anžetom Virantom in Marjanom Kunaverjem aprila 2013 v Hiši otrok in umetnosti v Ljubljani.

“Kamišibaj je stroj za pravljice. Napolniš ga z zgodbo in začneš. A če pogledamo še korak naprej, ni drugega kot kup skupaj zbitih deščic in sveženj porisanih listov. Vse ostalo imamo v sebi. Poiščemo za to najboljše podobe in besede in jih podelimo z drugimi.” – Jelena Sitar

Svoje znanje o kamišibaju sta Igor Cvetko in Jelena Sitar najprej predajala na izobraževalno-raziskovalnih taborih, ki za izkušenejše kamišibajkarje še vedno potekajo vsako leto. Organizirata pa tudi tečaje kamišibaja, na katerih predajata znanje začetnikom in jih tako opremita z osnovami. Zanimanje za to umetnost narašča iz leta v leto, prav tako število predstav na festivalih. Jelena Sitar je leta 2019 napisala prvi priročnik za kamišibajkarje v slovenščini Umetnost kamišibaja.

Festivali

Kamišibajkarji se vsako leto lahko predstavljajo na različnih festivalih. Nacionalni festivali so doslej pet let potekali v Piranu, dve leti v Štanjelu in zadnji dve leti v Velenju. Festival se tako vsaki dve leti seli in tudi v Črnomlju bo ostal dve leti.

Na regijskih festivalih po Sloveniji državni selektor izbere najboljše izvajalce kamišibaja iz vse Slovenije. Ti se s svojimi kamišibaji predstavijo na nacionalnem festivalu, kjer tričlanska strokovna komisija izbere najboljšo predstavo, ki prejme zlati kamišibaj. Letos si bo v Črnomlju, kjer bo festival potekal od 2. do 4. septembra, moč ogledati 39 novih kamišibajev za otroke in odrasle, ki jih je izbrala državna selektorica Silva Karim. Ob festivalu se obeta tudi bogat spremljevalni program.

V Piranu, ki je imenovan za “zibelko slovenskega kamišibaja”, se je prvih pet let odvijal nacionalni festival, drugih pet pa mednarodni kamišibaj festival Beli delfin, ki je postal tudi največji festival v Evropi. Na festivalu, ki je potekal tretji vikend v avgustu, so se predstavili najboljši kamišibajkarji iz Slovenije, Evrope in Japonske. Na letošnjem festivalu, ki se je odvijal na Židovskem trgu, Križnem hodniku Minoritskega samostana sv. Frančiška in v dvorani Mediadom Phyrani, se je predstavilo kar šestdeset novih predstav, pred desetimi leti pa le dvanajst. Od štiridesetih predstav slovenskih avtorjev je bila v Piranu kar polovica premier. Poleg slovenskih kamišibajev smo lahko videli devet francoskih, štiri predstave srbskih kamišibajkarjev, dva italijanska, dva iz Velike Britanije, enega iz Avstrije in enega iz Japonske. Ob zaključku festivala je že tradicionalno sledila podelitev nagrade občinstva beli delfin. Ob festivalu pa je, tako kot vsako leto, potekala tudi mednarodna masterclass delavnica, ki nadgrajuje znanje kamišibajkarjev. Tako piranski festival odlično spodbuja domačo produkcijo, ki je živa in kvalitetna.

Najboljši kamišibajkarji delujejo v Društvu kamišibaj Slovenije, ki je prostovoljno, samostojno, nevladno, nepolitično in nepridobitno združenje fizičnih oseb, ki delujejo na področju umetnosti, vzgoje in terapije. Društvo povezuje in združuje predvsem državljane Slovenije, ki se želijo aktivno udejstvovati na področju uporabe te japonske tehnike pripovedovanja ter jo uporabljati in promovirati doma in v tujini. Društvo spodbuja avtorski kamišibaj, ki je v vseh elementih avtorsko delo pripovedovalca.

Kamišibaj je japonska minimalistična forma, a je preprosta samo na videz, kot vsa umetnost, ki je videti taka.

Cvetko, I. (2019). Slovenski kamišibaj v luči kulturne antropologije. Amfiteater. Revija za teorijo scenskih umetnosti, 7(1), 17 – 30.
Društvo KAMIŠIBAJ Slovenije. (b. d.). O nas. http://www.kamisibaj.si/
Sitar, J. (2019). Umetnost kamišibaja. Založba Aristej.
Foto: Ubald Trnkoczy, 5. mednarodni festival kamišibaja Beli delfin v Piranu