SEZNAM NOVIC

Dnevnik: Marija Mojca Terčelj, etnologinja in dobitnica Murkove nagrade za življenjsko delo: Cvetje je le za bogove

Na vir

Antropologija Mezoamerike in Sredozemlja, medicinska antropologija, južnoameriški staroselci, človekove pravice – pravice staroselskih narodov. Vse to so raziskovalna področja etnologinje doc. dr. Marije Mojce Terčelj, ki pri nas velja za izjemno poznavalko staroselskih kultur Latinske Amerike. S pomočjo štipendij slovenske in mehiške vlade je izvedla več daljših terenskih raziskav med Sokeji in Maji, še vedno sodeluje z univerzami in inštituti v Chiapasu in na Jukatanu v Mehiki ter z Etnografskim muzejem Andrés Barbero v Paragvaju. Ko je doma, predava na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem (UP FHŠ), kjer znanstveno deluje na Inštitutu za medkulturne študije, sodelovala je denimo pri raziskovalnem projektu Astronomske osnove arhitekture in urbanizma Majev. Leta 2019 je bila imenovana za glavno izvajalko projekta Dr. Branislava Sušnik in sodobniki – ambasadorji slovenske znanosti v Južni Ameriki in v zvezi s to temo je pozneje kot zunanja sodelavka Slovenskega etnografskega muzeja (SEM) soustvarila mednarodno odmevno razstavo La Doctora: življenje in delo slovenske znanstvenice v Paragvaju, za kar je nedavno prejela posebno priznanje paragvajskega veleposlaništva. Te dni so ji stanovski kolegi iz Slovenskega etnološkega društva podelili Murkovo nagrado za življenjsko delo, ki je njena že peta nagrada v zadnjem letu.

SEZNAM NOVIC

MMC RTV Slo: Lotos Vincenc Šparovec: Bolj kot se ožamem na odru, večji mir nastopi po predstavi

Na vir

gralec je član MGL-ja od leta 1996, z vmesno dvoletno pavzo

“Če pogledamo okoli sebe, tudi vse svinjarije, vse laži, vsa podtikanja ali vsa skrivanja, so posledice nekih strahov ljudi, ki jih nosijo v sebi, ker če ne bi bili prestrašeni, bi bili ljudje bolj transparentni in odprti drug za drugega.”

Tako pravi igralec Lotos Vincenc Šparovec, ki trenutno navdušuje v več predstavah Mestnega gledališča ljubljanskega, največ pozornosti pa je v zadnjih mesecih požel s svojim dogodkom, kot pravi, Človeku v morju. Občinstvo na malem odru v njem popelje v svojo izjemno življenjsko izkušnjo, ko je kot študent, ki si je poleti denar služil z delom na ladji v Afriki, tam več deset kilometrov od obale padel v vodo, ne da bi to kdo videl.

SEZNAM NOVIC

Radio Študent: V kakšnem peklu smo se znašli?

Na vir

Po predolgem premoru se je v Ljubljano vrnila dramatika Gregorja Strniše. Natančneje, na mali oder Mestnega gledališča ljubljanskega so se vrnile Žabe. Drama Žabe ali Prilika o ubogem in bogatem Lazarju so Strniševa druga drama v verzih, napisana konec šestdesetih, že ob svoji premieri pa je dosegla status novodobne klasike. S preprostim verzom, ki narekuje ritmično razgibanost besedila, nas Strniša vpelje v mistični svet, kjer hudiči hodijo med nami, iz smrti pa se lahko vsakdo vzdigne večkrat ali pa postane žaba. Strniševa drama je bila tokrat uprizorjena v režiji Jana Krmelja, v treh glavnih vlogah pa so nastopili Vincenc Šparovec kot Točaj, Matevž Sluga kot Lazar oziroma Lazarus in Mirjam Korbar kot krčmarjeva babica oziroma Evica.

Prilika nas seznani z revnim Lazarjem, ki, izgubljen na Barju, uzre samotno krčmo. Ta stoji med dvema svetovoma – med mestom, ki je vse od tega sveta, in razmočenim morostom, ki označuje onostranskost. Na njem se namreč zbirajo žabice, dušice umrlih. Celotna drama se odvije v notranjosti krčme, ki je po predlogi temačen, zatohel prostor, v katerem Lazar naleti na Točaja in njegovo Babico, staro, grdo, zgubano in skoraj izmaličeno žensko. Revni Lazar si želi postati bogataš in izkaže se, da je Točaj krčme pravi hudič, ki mu željo lahko uresniči. S preigravanjem biblijske motivike izvirnega greha, ki ga predstavlja jabolko, Eve, ki se skriva za masko Babice, vstajenja in preobrazbe nas drama postavi v vice. Krčma je svet nekje med smrtjo in ponovnim rojstvom. Lazar se z vsako smrtjo in obiskom krčme – potem ko sklene pogodbo s Točajem – v življenje vrne kot bogati Lazarus van Guldenmeer: »Prvič je prišel berač, trinajstič odšel berač. Vmes je bil šestkrat bogataš in petkrat isti siromak.« In tako je na koncu res končal kot siromak, saj mu je bilo kot bogatašu preveč mar za mnenje someščanov. Potem ko je ubil Evico, ga je preveč pekla vest, njegova duša je bila povsem od tega sveta. Dramska predloga podaja izhodišče, ki prevprašuje odnos med fizičnim in metafizičnim svetom, med verjetnim in svetim. Vprašanja preobrazbe, vstajenja in prehajanja med tem in onim svetom predstavlja na humoren, pa vendar kompleksen način. Temu tokratna uprizoritev sicer sledi, vendar celotno predlogo nekoliko banalizira in okrne.