SEZNAM BLOG OBJAV

Kje si, žanr?

— Piše: Kaja Blazinšek

Že dolgo se v slovenskem literarnem prostoru ni zares govorilo o žanru, in priznam, da tudi sama že nekaj časa nisem poprijela za roman z žanrsko oznako. Pa je bilo teh v obdobju zgodnjega najstništva na moji knjižni polici kar precej. Od tistih najbolj nujnih, kot sta Harry Potter ali trilogija romanov Njegova temna tvar, in še pred tem srhljivk, zbranih v seriji Kurja polt, do druščine fantazijskih romanov izpod peresa Tolkiena. Če še malo pobrskam po spominu, najdem zgodbe in romane pionirja znanstvene fantastike Stanislava Lema. Že ta hiter in boren sprehod po mojem srečevanju z žanrsko literaturo pokaže, da vmes ni nobenega dela slovenskega avtorja. Čeprav je od časa bolj ‘aktivnega’ prebiranja žanrske literature minilo že kar nekaj let, pa se mi ob raziskovanju, kaj se dogaja z žanrom v slovenskem literarnem okraju, zdi, da se vse skupaj razvija v zelo počasnem tempu. V zadnjih letih se je sicer razširila popularnost kriminalnega romana, a za to je, vsaj do neke mere, zaslužna televizijska produkcija kriminalk.

Razlog, zakaj se žanru godi tako slabo, lahko najdemo v tem, da se ga še vedno prepogosto meče v koš trivialne literature, ki je lahkotna, popularna in s tem v literarnoumetniškem vrednostnem sistemu manjvredna. To pa je tudi eden izmed krovnih razlogov, da je sodobni slovenski literarni žanr pri nas večinoma kritiško prezrt. V slovenskem prostoru lahko govorimo o žanru tudi s perspektive zgodovine, govorimo lahko o slovenskem zgodovinskem žanru, ki ga vzporejamo z začetkom slovenske literature, pod to opredelitev pa sodijo zvrsti, kot so: ženski roman, planinska povest, kmečka povest, humoristična proza itd. To zgodovinsko podstat bomo tokrat zaobšli in se osredotočili na to, kaj se na območju žanra v slovenski literaturi dogaja v zadnjih letih.  Nazadnje se je o žanru resno govorilo na simpoziju o žanrski literaturi pred skoraj desetimi leti, prispevki s simpozija pa so izšli v reviji Literatura (januar/februar 2013). Položaj žanra se znotraj slovenskega literarnega prostora v tem času ni kaj dosti spremenil. Še vedno se ga dojema v luči predsodkov trivialne literature, ki se preprosto ne more bosti s t.i. umetniško literaturo oz. prozo. Odnos avtorjev in bralcev do žanrske literature je mogoče neposredno povezati z značilnostmi slovenskega literarnega prostora nekoč in danes. Zdi se, kot da kakršnakoli povezanost avtorja ali bralca z žanrsko literaturo pri obeh vzbuja nekakšen sram oz. občutek manjvrednosti tako avtorskega kot bralskega potenciala. Na drugi strani pa imamo obdobje postmodernizma, ki je s svojo cinično logiko prekinitve zeitgeista moderne in posredne povezanosti s popularno kulturo, s tem pa tudi ujetosti v lovke kapitalistično potrošniškega družbenega ustroja, prinesel drugačen pogled na žanr. Čas postmodernizma je predvsem zamajal delitev literature na trivialno in kanonizirano oz. na nizko in visoko literaturo, in je začel ta žanr znotraj svoje lastne estetske in idejne logike uporabljati v svoj prid. Romanom, ki žanrske sestavine sprevračajo v postmodernistični maniri, je posvečena monografija z naslovom Zgledno omledno: Trivialno v slovenski postmoderni književnosti Barbare Pregelj iz leta 2007. V raziskavi avtorica pod drobnogled vzame žanre detektivke, kriminalke, vohunskega romana, fantastičnega romana ter ljubezenskega in zgodovinskega romana. Kot ugotavlja, so: »Bistvena določila literature slovenske postmoderne /…/ poleg njene raznolikosti in sinkretičnega povezovanja različnih prvin še vplivi globalizacije: predvsem preko vplivov te tudi v slovenski književnosti pride do dokončnega preseganja nekaterih za slovensko književnost značilnih literarnih stilov in tokov, ki jih je uveljavila predvsem slovenska moderna, pa tudi razvoj avtopoetik in (tudi) estetskega pluralizma ter razmah trivialne in žanrske literature.«

Eden izmed razlogov, da se tokrat spopadam z vprašanjem žanra pri nas, je verjetno ta, da se o tem nikoli nisem zares spraševala in da se je v zadnjih letih povečalo tako zanimanje javnosti kot tudi produkcija kriminalnega romana. K temu je brez dvoma pripomogla TV serija, posneta po prvem romanu Tadeja Goloba Jezero, kjer sledimo kriminalistu Tarasu Birsi. Na zaslonih je že zaživela druga sezona, posneta po romanih Dolina rož in Leninov park. Še pred Golobom se je v svet kriminalnega žanra poglobil Avgust Demšar; to je psevdonim avtorja, ki je prvo kriminalko iz serije primerov višjega kriminalističnega inšpektorja Vrenka z naslovom Olje na platnu izdal leta 2007. Tudi Demšar je lani doživel ekranizacijo prvega, tretjega in drugega romana. Kot je v nedavnem pogovoru Beletrine poudarila Irena Svetek, avtorica psihološkega kriminalnega romana Rdeča kapica, je poleg osnovne zasnove kriminalk, ki je neposredno zvezana s preučevanjem zločinskega primera, pomemben tudi milje, v katerega je kriminalka postavljena. Na tem mestu ne bo nihče zares ustrelil mimo, če bo presodil, da je k uspehu zgoraj izpostavljenih kriminalk vsaj malo prispevalo okolje, v katerem se odvijajo. Pri Tadeju Golobu je to v prvem romanu Gorenjska, pri Avgustu Demšarju Maribor, Irena Svetek pa se potaplja na širše območje Balkana. Vsakdo rad odkriva hibe in stereotipe slovenskih pokrajin, če pa so omadeževane s krvjo zločina, še toliko bolj. Če se Demšar, Svetek in Golob osredotočajo na slovenski in širši balkanski prostor, pa je prvenec Pogodba (nagrajen z modro ptico in nominiran za nagrado kresnik) novinarke in pisateljice Mojce Širok umeščen v mafijsko podtalje Rima. V lani izdanem drugem delu zastavljene trilogije Rim-Ljubljana-Bruselj, naslovljenem Evidenca, avtorica vzporeja Rim in Slovenijo. Prav vsak izmed omenjenih avtorjev pa ni pridobil zgolj zanimanja širše javnosti, temveč tudi kritiške, kar v našem prostoru že lahko predstavlja neke vrste nadgradnjo dojemanja in sprejemanja tega žanra. Nekoliko drugače je z žanroma fantazije in znanstvene fantastike, za katera se zdi, da sta obtičala v samo(ne)zadostnosti svojih svetov.

Pri zasledovanju slovenskega žanra se mora človek, če odštejemo kriminalko, kar malo potruditi. Izmed vseh žanrov je v svoji enigmi še najsvetleje zažarel žanr fantazije s svojimi podžanri, ki me je, kot razkrivam v uvodu, nostalgično vrnil v čas prehoda iz nebogljenega otroštva v zafrustrirano najstništvo. Naj gre za naključje ali ne, se je na Vodnikovi domačiji nedavno odvil podkast O.B.O.D. v živo, in sicer prva epizoda znotraj Meseca fantazije. Ustvarjalci podkasta so v prvem delu gostili prevajalko Kajo Bucik Vavpetič in filmsko kritičarko Sanjo Struna. Osredotočili so se predvsem na definicije in elemente fantazijskega žanra, ki so jih primerjali s tujimi naslovi in avtorji, menda pa bo naslednji del posvečen nedavno objavljenim delom slovenske produkcije.

O.B.O.D. je tudi kanal, na katerem se z žanrom pogovarjajo predvsem onkraj literature ali, kot zapišejo sami: »se pogovarjajo o tem, kaj se novega dogaja v Marvelovem in DC-jevem vesolju, med zunajzemeljskimi bitji, škrati, sociopatskimi morilci, kavboji in pošastmi iz kanalizacije.« Podkast sooblikujejo Mito Gegič, Igor Harb in Aljoša Harlamov.

Pred dobrim mesecem dni so se v svoji 109. epizodi posvetili trem slovenskim romanom fantazijskega in znanstveno fantastičnega žanra, ki po njihovem mnenju izkazujejo premik v kvaliteti tako na zgodbovni kot slogovni ravni. Kot prvega so izpostavili Jakoba Kondo s prvim in drugim delom romana Skrivnost srži (Založba Primus), ki se napaja iz slovenskega mitološkega izročila in epskih bitk. V zgodbi spremljamo vojščaka nekdanje Knežje vojske z imenom Ganej in njegovega prijatelja Jaroslava, ki v duhu maščevanja zasledujeta tri Rdeče čarovnike, ki so prevzeli oblast nad Sončno deželo. Prav tako je pri založbi Primus izšel komični znanstvenofantastični misterij Gospod, ki se je izdajal za Sterzebacha Nika Beseničarja, ki se v humorni maniri poigrava s konceptom potovanja v času. Zgodba romana sledi Američanu Bartu Montgomeryju, ki se nič hudega sluteč po odhodu na stranišče na frankfurtskem letališču znajde v 80. letih prejšnjega stoletja. Edino, kar mu je ostalo v žepu, je iphone, ki v tistem času že sam zase predstavlja znanstveno fantastiko.

Pri založbi Sanje je konec lanskega leta izšel prvenec mlade pisateljice Julije Lukovnjak. Gre za roman, ki nosi naslov Imaginarni svet Edgarja Kaosa. Svet romana je svet Inkramatere, ki mu vladajo čarobna bitja in polbitja in v katerem se znajde petnajstletni fant z imenom Edgar brez spomina in duše. Prav njegovo telo se po obredu združi s pradušo, ki se nato utelesi v črnem zmaju, katerega plamen je edino učinkovito orožje proti razduševalcem.

»Razduševalci so edina bitja na Inkremateri, ki so zmožna tega, kar je do nedavnega zmogla le Smrt – od živečega telesa na silo odtrgati dušo…/…/Smrt je namreč naravno božanstvo, razduševanje pa oblika nenaravne najtemnejše magije, ki se na svetu nikoli ne bi smela pojaviti. Kdor je razdušen, ne umre – razcepljen je na dve ločeni neumrljivi in neživi morilski pošasti. Izpraznjeno delujoče telo je prerojeno v prazneža, iznakaženo smrtonosno truplo, uničena duša pa v krvoduha, demonsko čarobno žival./…/Krivoduhi ponoči napadajo naše prosto gibajoče se duše, ko se te med spanjem osvobodijo telesa. Če jih ubijejo, se zjutraj zbudimo kot prazneži.« (133)

Julija Lukovnjak v romanu vzpostavlja trden in logično koherenten čarobni svet, ki ga pospremi z živimi in slogovno barvitim jezikom, vilinci, čarovniki in nimfami, zgodbi o prepletu dobrega in zla  v prostor slovenskega fantazijskega prinaša pridih sveta Bradavičarke in Jordanskega kolidža, a v svojem temelju ostaja samosvoj in izviren.

V zadnjih nekaj letih pa se je na slovenski literarni sceni pojavila revija Supernova, ki jo od leta 2016 izdaja Celjsko literarno društvo. Urednik je Bojan Ekselenski, ki je med drugim tudi avtor več fantazijskih in znanstvenofantastičnih del: prve slovenske sage Vitezi in čarovniki, Magijska akademija Lubiana, ki pripada podžanru »young adult« in zbirke znanstvenofantastičnih in fantazijskih pripovedi To se lahko zgodi tudi vam. Na obrobju ali v podtalju tega žanra pa se je vzpostavil tudi slovenski spletni portal Znanstvena fantastika, posvečen žanrom znanstvene fantastike, fantazije in nadnaravnega horrorja, ki sodijo v polje spekulativne fikcije.

Revija in spletna stran bolj kot v splošno literarno javnost pronicata do bralcev s specifičnim zanimanjem za žanr spekulativne fikcije, a ob tem se vseeno kdaj pa kdaj zgodi, da so dela tega žanra podvržena kritiški obravnavi. Dela spekulativne fikcije, tako domače kot tuje, pod drobnogled največkrat vzame kritik z Radia Študent Domen Mohorič, ki med drugim z daljšimi, bolj teoretskimi oddajami omogoča splošni javnosti poglobljeni vpogled v ta žanr. Že pred leti je Aljoša Harlamov, literarni kritik in urednik Cankarjeve založbe, na čigar meniju se večkrat znajde tako domač kot tuj žanr, v prispevku za omenjeni simpozij o žanrski literaturi opozarjal na mizerno stanje slovenskega žanra, za katerega se splošna javnost ne zanima in je posledično tudi tržno nezanimiv. Večina del predvsem fantazijskega in znanstvenofantastičnega žanra izhaja v samozaložbah, kar pomeni, da je avtor praktično v celoti prepuščen samemu sebi: je sam svoj urednik, sam svoj lektor, sam svoja služba za odnose z javnostmi, kar pa, kot piše Harlamov: »samo še dodatno pripomore k temu, da je kvaliteta slovenskega žanra v panoramskem pogledu zelo šibka. Pogosto gre za generične posnetke hipnih globalnih trendov, kar vztrajno onemogoča vzpostavitev trdnejše slovenske žanrske tradicije in/ali večje inovacije znotraj osnovne žanrske strukture, ali pa za dela na pol poti – ki jim manjka samo nekaj klasičnega uredniškega dela.«

Vse to je pravzaprav posledica delovanja literarne dejavnosti, priklenjene na državne subvencije, avtorji pa marsikaj »proizvajajo« zgolj zaradi ohranitve svojega statusa in pridobivanja štipendij. V takem operativnem svetu pa žanr, predvsem kvaliteten, težko najde pot na površje, ker se v takem sistemu, kot je naš, avtorja žanra ne obravnava kot »pravega«. Tako je pravzaprav težko preko institucij, kot je JAK, pridobiti sredstva, če si kot pisec ali založba na kakršenkoli način povezan z žanrom. Pri tem imamo v mislih predvsem žanr fantazijskega in znanstveno fantastičnega žanra, saj se, kot že omenjeno na začetku prispevka, žanr slovenskega kriminalnega romana v zadnjih letih uveljavlja za vedno bolj priljubljenega, tako pri bralcih kot tudi založnikih. Okolje, ki ga vzpostavljata revija Supernova in spletni portal Znanstvena fantastika z mesečnimi pisateljskimi izzivi, natečaji in s prostorom za objavo in deljenje, za prebujajoča se fantazijski in znanstvenofantastični roman, še kako nujno. To okolje tako piscem kot bralcem omogoča, da lahko v besedi živijo in izživijo vso svojo žanrsko fantazijo, ki čaka na večji posluh uredniške in strokovne literarne srenje.

Naj na tem mestu omenim še slovensko pisateljico Gajo J. Kos, avtorico več serij romanov, ki se uvrščajo med paranormalno romanco, urbano fantazijo in znanstveno fantastiko. Najbolj zanimivo je, da se je avtorica, po vsej verjetnosti spričo zgoraj opisanih okoliščin slovenske literarne produkcije, odločila, da bo romane, sprva v e-obliki in pozneje še v tiskani, izdajala v angleščini in v samozaložbi. Avtorica ima dobro mednarodno prepoznavnost, o tem ne nazadnje priča dejstvo, da se ponaša z nazivom USA Today Bestselling Author.

Sistemska nehranjenost žanra fantazijskega in znanstvenofantastičnega romana kljub vsemu ni spodkopala skupnosti, ki se je v zadnjih letih močno razširila. Da zanimanje za ta žanr obstaja in je še kako prisotno, je očitno že ob obisku knjigarn Mladinske knjige, kjer se police šibijo pod težo tujih žanrskih del. Problem prevodne žanrske literature pri nas pa je podoben problemu izvirno slovenske. Državni mehanizmi, ki subvencionirajo prevode tujih del v slovenščino, žanr preprosto ignorirajo. Neučakanim bralcem je zato lažje seči po originalu, ker slovenskega prevoda verjetno ne bodo dočakali. Če se kot argument proti žanrski literaturi velikokrat izpostavlja nezadostnost bralskega izkustva in s tem posledično njegova manjvrednost, pa pozabljamo, da je to izkustvo kar se da subjektivno. Izkustvo žanra je v nekem smislu že predestinirano, saj ga določajo in opredeljujejo nepogrešljivi elementi, znotraj teh pa je še kako gibljiv. Žanr kriminalke v bralsko izkustvo vnaša napetost in vznemirjenje, ko skupaj s kriminalistom odkrivamo ozadja zločinov, razvozlavamo povezave in si izrisujemo psihološki profil morilca. Fantazija nam ponuja svojevrsten eskapizem v svetove, ki jih drugače nikoli ne bi razumeli, znanstvena fantastika pa nam s prepletom možnega vpogleda v razvoj družbe in tehnologije morda pomaga uzreti današnje moralne in etične zmote.

Kaja Blazinšek

Viri in literatura:

Literatura 259 – 600, januar/februar 2013, letnik XXV

Barbara Pregelj, Zgledno omledno: trivialno v slovenski literaturi, Slavistično društvo Slovenije, 2007

Julija Lukovnjak, Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa, Založba Sanje, 2021

https://cld.si/supernova.html

https://www.znanstvena-fantastika.si/

https://apparatus.si/oddaja/obod/

https://aljosaharlamov.wordpress.com/

https://gajajkos.com/