SEZNAM BLOG OBJAV

Metropola, kraj in vrt ali kdo se boji Jožeta Plečnika?

— Piše: Nuša Zupanc

Leto 2022 je bilo zaznamovano s 150. obletnico rojstva Jožeta Plečnika, mineva pa tudi leto od prelomnega vpisa Dela Jožeta Plečnika v Ljubljani – urbano oblikovanje po meri človeka na seznam UNESCO. V Mestnem muzeju se trenutno odvija razstava Plečnik: metropola, kraj, vrt kustosinje dr. Nike Grabar in soavtorja Blaža Vurnika. Razstavo je zasnovala multidisciplinarna ekipa Mestnega muzeja, Fakultete za arhitekturo v Ljubljani in Muzeja za arhitekturo in oblikovanje – MAO.

Jože Plečnik je omniprezentna figura v slovenskem prostoru in se pogosto pojavlja tako velikokrat, da pomembnost njegovih rešitev širša javnost pogosto presliši ali pa ob omembah Plečnika negoduje. Nedolgo nazaj sem naletela na vprašanje kolegice arhitektke: »Ali lahko nehamo govoriti o Plečniku?« In moj odgovor je bil: »Ne!«, nakar je med nama zavejal občutek nelagodja. Arhitekti in urbanisti si dandanes tega preprosto ne moremo privoščiti. Malokdo zna razložiti, zakaj se moramo vračati k njegovim pogledom in prostorskim ureditvam. Redkokdo zna prebrati in raztolmačiti Plečnikove tlorisne rešitve, marsikdo pa se tudi tekom pedagoškega procesa premalokrat z njimi podrobneje seznani.

Kdo se torej boji Jožeta Plečnika? Odgovor je večplasten: odločevalci in neoliberalni kapitalizem. Zakaj?

Kar izjemno dobro poudari razstava Plečnik: metropola, kraj, vrt, je arhitektov pristop do prostora, znotraj katerega se zavzema za uravnovešeno razmerje med novimi zgradbami, starim mestnim tkivom, prenavljanjem, prebivalci in zelenjem. To razmerje kustosinja povzame s tremi nadpomenkami prej omenjenih prostorov: metropola, kraj in vrt. Te termine in arhitektov pristop kustoška ekipa ponudi na način, s katerim želi poudariti razkorak med situacijo prostora danes in nekoč. Razstava ponuja kvalitativen pregled širokopoteznega razmišljanja o prostoru, ki pa ga je dandanes prisotnega veliko manj, in obiskovalca vzpodbuja k uvidu o tem, kako kvalitetno je Plečnik zasnoval ne samo ureditve v Ljubljani, ampak tudi pionirske rešitve v Pragi in na Dunaju.

Plečnikove arhitekture si ne moremo predstavljati brez dreves, tekstur, materialov, pogledov, stebrov, tudi brez Grčije, Rima ali Egipta ne. A Plečnik se je, kot vsak arhitekt, bolj ukvarjal s prihodnostjo kot s preteklostjo. Da je lahko (do)mislil svoja dela, si je moral zamišljati, kakšen svet bodo soustvarjala, kakšni dogodki se bodo odvijali med njihovimi zidovi. Ne nazadnje je pri arhitekturi misel na prihodnost – poleg njene materialnosti – ena ključnih sestavin, da lahko govorimo o njenem simbolnem prostoru. – Dr. Nika Grabar

Misliti na prihodnost v času pred, med in po vojni je bilo razmišljanje v času velikega pomanjkanja, a hkrati v času velikih priložnosti znotraj treh metropol (Dunaj, Praga in Ljubljana). Vendar pa Plečnik te situacije ni izkoristil zgolj za novogradnjo. V svojih ljubljanskih arhitekturnih razmislekih se je jasno zavzel za prostorske vrednote in ena od njih, ki bi jo izpostavila, je prost prostor brez točno določene funkcije. Če povzamem z nekaj konkretnimi primeri: rekonstrukcija Rimskega zidu na Mirju; Trnovski most: ozelenjeni most v funkciji razširjenega trga pred Trnovsko cerkvijo; Vegova ulica z dvonivojsko zeleno ureditvijo ob Glasbeni matici in NUK-u, ki se razširi v trg Francoske revolucije in spet zoži v park ob Križankah, na katerega imamo pogled iz lapidarija ob gledališču; zelena os ob Navju kot protiutež vrvežu Dunajske ceste, ipd. S tem prepušča prebivalcem mesta, da takšnemu prostoru vedno znova sami določijo funkcijo in ga uporabljajo kot svojega. Takšne ureditve onemogočajo pogoltnemu kapitalu, da se razrase v prav vsako mestno razpoko. In če se danes pri načrtovanju prostora ne vračaš k Plečniku, bo takšno postavljanje po robu kapitalizmu in odločevalcem močno otežkočeno. Prav tako pa je potrebno poudariti, da Plečnik ni bil le mojster urejanja prostora, ampak tudi mojster konstruktivnega dialoga med naročniki, gradbeniki, mestnimi oblastmi in izvajalci. Njegova diplomatskost, prenekajkrat tudi zvitost, pragmatičnost in asertivnost so omogočile marsikateri prostorski kompromis. Dandanes bi takšni figuri rekli lobist. Takšen dialog, kot ga je bil ob projektih z odločevalci sposoben voditi Plečnik, danes zmore le redko kdo. Tukaj lahko sebi in bralcem zastavim odprto vprašanje: ali je to zaradi spremembe razmerja moči, ki jo je včasih pri urejanju prostora imel arhitekt, dandanes pa ima to moč in vajeti v rokah predvsem odločevalec?

Iz gradu in njegove okolice se da narediti nekaj znamenitega in ne vidim nikogar, razen Vas, ki bi lahko izpeljal to zgodovinsko nalogo,« je v pismu 29. Marca 1923 Jožetu Plečniku napisal Tomaš Masaryk, prvi demokratično izvoljen predsednik takratne Češkoslovaške. Plečnik je v tem primeru z nekaj novimi elementi v okolici gradu ponovno vzpostavil prostorski red in iz prej nedostopnega, hladnega kraja, v katerem je domovala monarhija (in sedaj predsednik), naredil javen prostor, namenjen meščanom – kot bi želel poudariti, da je nova demokratična ureditev dostopna ljudstvu in obratno. Kljub temu, da rešitev takrat ni bila dobro sprejeta med obiskovalci, smo danes lahko složni, da je ureditev okolice gradu in prenova notranjosti genialna. Foto: Nuša Zupanc

Razstava ponuja tudi nekaj subtilnih barvnih, prostorskih namigov in vzpodbud, ki jih je omogočila prostorska postavitev kustosinje in arhitektke Maruše Zorec. Izbor temne opečne barve je v dialogu s Plečnikovo priljubljeno opeko, ki jo je v Ljubljani v sodelovanju s takratno vrhniško tovarno opeke izjemno pogosto uporabljal. Plečnikova pisma, korespondence in skice s potovanj sta arhitektki predstavili v delno odprtih, delno zaprtih prostorskih valjih in pri prebiranju pisem sem znotraj tega manjšega prostora dobila občutek intime, kot da imam priložnost spoznati Plečnikove skrivnosti in za trenutek vstopiti v dialog med njim in družino ali pa med njim in prostorom, ki ga je skiciral na potovanju.

Postavitev arhitektovih osebnih pisem v dialog s fotografijami objektov, ki jih v pismih opisuje. S takšno postavitvijo obiskovalec vstopi v realnost nekega prostora in v drugo realnost – arhitektovo dojemanje in razmišljanje o tem prostoru. Foto: Nuša Zupanc

Izpostavila pa bi tudi členitev razstave na pojme iz naslova. Obiskovalec se pomika iz ropota dunajske metropole v intimen svet skiciranja, ročnega dela in poučevanja, ki ga predstavljajo arhitektovi osebni predmeti in risalnica, do ‘zamisli kraja’, kot ga poimenuje arhitektka Maruša Zorec, kjer obiskovalec s pomočjo tlorisnih prikazov vstopi v širokopotezno razmišljanje o mestu in transformacijo Ljubljane, kot jo poznamo danes. Arhivske fotografije, polne delavcev, nastajanja in inženirjev, so skrbno postavljene v dialog z arhivskimi črno-belimi fotografijami končnih arhitektovih ureditev. Slednje so namenoma skoraj brez ljudi in vzbujajo občutek spokojnosti in ponazarjajo ‘tišino vrta’.

Širokopoteznost mestnih osi (na sliki sta kulturna os od Kongresnega trga do Trnovske cerkve in simbolna os od Tivolija do Šanc na Ljubljanskem gradu) osvetljuje Plečnikovo moč pogajanj in moč dialoga med različnimi ljubljanskimi župani, javnimi in zasebnimi investitorji, inženirji in izvajalci. Čeprav so njegove prostorske rešitve v Ljubljani nastajale od njegove vrnitve v Ljubljano leta 1921 do njegove smrti leta 1957 in še dlje (njegovi sodelavci so uspeli realizirati mnogotere rešitve tudi po Plečnikovi smrti), in čeprav je v svojem arhitekturnem izrazu vedno različen in izviren, so njegove arhitekturne rešitve enotne, kar se tiče prostorskih vrednot, in se tako smiselno povezujejo v osi. Foto: Nuša Zupanc

Kustosinja pa je v sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje (Maja Vardjan, Špela Spanžel, Tomaž Štoka) predstavila tisto, kar je nujno pri odpiranju vprašanja, zakaj se moramo še vedno pogovarjati o Jožetu Plečniku: Pojmovnik. V zadnjih sobah so prostorske vrednote Plečnika postavljene v kontekst sedanjosti skozi zorni kot različnih slovenskih in tujih arhitektov, kustosov, filozofov in umetnikov. Prav te interpretacije potrjujejo, zakaj je Jože Plečnik brezčasen – ker lahko njegovo arhitekturo vedno premislimo za sedanje razmere in najdemo odgovore, ki so danes aktualni. Pojmovnikovi sogovorniki prihajajo iz različnih disciplin, različnih generacij in perspektiv in se pri vzpostavljanju dialoga o Plečniku odmika od običajnega pogovora o njegovi arhitekturi.

To vprašanje, zastavljeno skozi prizmo sodobnosti, omogoča zavzetje številnih relevantnih stališč o Plečnikovi obsežni ustvarjalni produkciji. Avtorji – arhitekti, umetniki, kustosi, oblikovalci, filozofi, krajinski arhitekti – so bili pozvani, naj predlagajo pojem, njegovo definicijo in vizualni prispevek, ki ga ilustrira. Njihovi odzivi presegajo videnje Plečnika kot monumentalne osebnosti zgodovine slovenske in evropske arhitekture, saj z novimi interpretacijami izpostavljajo predvsem konceptualni potencial njegovih projektov za današnji čas in prihodnost. S tem Plečnikovo delo in pristopi niso obravnavani kot del preteklosti, ampak kot aktiven in provokativen vir za nove ideje, projekte in vizije. -soavtorica Pojmovnika, kustosinja Maja Vardjan (MAO)

Soavtor Pojmovnika Tomaž Štoka o procesu nastajanja dialoga med avtorji in kustosi: »Preko definicij so sogovorniki tematizirali pojme, ki se dotikajo razumevanja mesta, urbanega prostora in njegovih funkcij, vidike kulturnih in družbenih dimenzij in tako odkrivali sodoben pomen Plečnikove dediščine.« Foto: Nuša Zupanc

Kar poudarjata oba dela razstave, je, da je znotraj Plečnikove vizije o Ljubljani dovolj prostora tako za metropolo kot tudi za kraj in vrt. Če preneseni pomen pretvorim v bolj konkreten zaključek: čeprav gre za mesto, ki se venomer širi, moramo skupaj ubraniti ravnovesje med grajenim in praznim, med novim in starim, pred podivjanim apetitom kapitalizma. Prebivalci Ljubljane imajo redek privilegij ravnovesja dvojnosti, dvojnosti mestnega vrveža in prostega prostora, in to ravnovesje jim je izboril ravno Plečnik. To ravnovesje pa se je ponekod že začelo prevešati v popolno neravnovesje in prostorski nered, ki pa ga imamo možnost ponovno vzpostaviti, če le ohranjamo prostorske vrednote, se o njih pogovarjamo in za njih aktivno zavzemamo.

Razstavo si lahko v Mestnem muzeju ogledate do 12. februarja 2023, kmalu pa se ji bo pridružila še ena razstava v sklepnem dejanju Plečnikovega leta z naslovom Universum Plečnik: Od delavnice do mita v Muzeju arhitekture in oblikovanja – MAO.