SEZNAM BLOG OBJAV

Možnosti obstoja

— Piše: Kaja Blazinšek

Razmislek ob romanu Zakaj ne pišem Dijane Matković

Avtofikcijski esejistični roman slovenske pisateljice, prevajalke in publicistke Dijane Matković je bil sprva zamišljen v obliki izbora esejev, kot je na predstavitvi romana povedal njegov urednik Aljoša Harlamov. Hibridna forma, v katero se je razvil, je odraz avtoričine svobode in možnosti organskega razraščanja njenega pisanja, in hkrati predstavlja iskanje te svobode znotraj družbenih in osebnostnih determinizmov. Roman skozi osrednje tematske plasti razreda, spola, narodnosti in pisateljevanja odpira avtoričino prizmo razmišljanja, podkrepljenega z referenčnim poljem avtoričinih bratov, sester, stricev in dedkov, kot sama poimenuje tiste pisatelje in teoretike, ki so ji s svojo mislijo najbliže. V svoji strukturni zasnovi krmari med pripovedjo o svojih preteklosti in sedanjosti, ki se spletata v samem aktu pisanja romana Zakaj ne pišem, vezivno tkivo in podporni steber njenih misli pa predstavljajo refleksivni esejistični vložki.

Dijana Matković zase pravi, da je napaka znotraj sistema, anomalija. Kot hčer delavcev, priseljencev, sta jo družba in sistem od samega začetka zavračala, njena življenjska pot pa je bila s tem poreklom v očeh družbe že začrtana na predpostavkah stereotipov. Izhod iz bežanja pred realnostjo je v letih najstništva našla v sistemskem “korektivu zoper socialno neenakost”, v maturitetnem tečaju,  kasneje v samozavesti in neoprijemljivem zanosu, ki je, kot zapiše, “dobro znan tistim, ki se želijo iz nečesa izkopati, plana B pa nimajo.” (str. 91)  V upor zoper družbeni determinizem je “kar šla” in se nekaj časa ni ustavila in je nekaj časa nič ni ustavilo. Kljub temu, da avtorica večkrat poudari, da se za mnogimi trenutki neuspeha in poraza, za katere se nam zdi, da smo si zanje krivi sami, pravzaprav skrivajo vzvodi današnjega družbenega sistema, pričakovanja od zunaj, ki jih nemalokrat ponotranjimo, pa je za preboj onkraj tega in za upor proti temu vseeno potrebna določena človeška lastnost, prirojena, privzgojena ali priučena. Da, če posplošimo, izluščiš in izkoristiš prednosti, ki ti jih dopušča tvoj rob.

 »… rob je bil že  v zgodnjem otroštvu dodeljen tudi meni, toda moja sreča je bila in je še vedno v tem, da sem ob spremljajočih se težavah s potisnjenostjo na obrobje prejela tudi blagoslov nepripadanja. Nepripadanju pravim blagoslov, saj izločenost pomeni tudi to, da mi ni treba skrbeti, kako bo kaj, kar bi lahko izrekla, videti. Nihče mi ne more vzeti ničesar, z ničemer me ni moč potisniti v kot. Nimam družinskega ugleda, ki bi ga lahko zakockala. Nisem v delovnem razmerju, ki bi ga s svojim pisanjem ogrozila. Svobodna sem, da lahko izrečem vse.« (str. 200 – 201)

Matković zavestno odklanja podobo t.i. prebojnice, s katero so jo nemalokrat označili, s tem pa zavrača ideologijo samouresničenja, ki je plod družbe, preplavljene z individualizmom. Tako kot se ta skovanka brez težav bere kot paradoks, se tako berejo tudi prenekatere izpeljave avtoričine izkušnje in misli, ki na neki način preslikavajo paradokse današnjega časa. Samouresničenje bi tako zlahka opredelili kot zavajanje vladajočih sistemskih struktur, ki zavestno odvračajo pozornost od tega, da nas kot družbo povezujejo podobne ali celo enake krivice in nas vodijo do »spoznanja«, da smo za svoje zavoženo življenje, nesposobnost in nesamozavest krivi popolnoma sami. Da vsak pri sebi pride do tega uvida, sploh ni lahko, ker se, preprosto povedano, vsak izmed nas na svoj način, ki ga pogojujejo okoliščine, bori za golo preživetje. To pa je največkrat povezano z materialnimi dobrinami in s tem, kako nas dojema in sprejema naša neposredna okolica. Kot na predstavitvi romana pove Matković: »… ker sem pač ta anomalija, imam na neki način dolžnost in odgovornost, ker imam javni glas, da pripovedujem zgodbe, pri čemer pomembna zgodba ni, zakaj je nekomu uspelo, ampak zakaj mnogim ni, in s tem se moramo ukvarjati.«

Ko piše o sindromu prevarantke, govori seveda s stališča svoje izvorne razredne pozicije, ki je predestinirala nižjo raven izobrazbe od tiste, ki umešča ljudi v intelektualno-umetniško plast družbe. Tej plasti ne moremo oporekati predpisanega predpogoja visoke ravni izobrazbe, ki si jo je ne nazadnje tudi pridobila, vendar ta, širše gledano, predvsem pri milenijski generaciji dandanes razen vstopa v neko dotično družbo pravzaprav ne pomeni nobenega zagotovila za uspeh, s tem da je uspeh danes predvsem zelo neoprijemljiv pojem. Vrednost izobrazbe je tako izničena in je konec koncev samo še nalepka, ki jo nalepimo v življenjski album. Izobrazba lahko ponudi vstop v območje nam podobnih ljudi, ki pa nemalokrat predstavlja nek zaprt mehurček, kjer se tkejo profesionalni in osebni odnosi, ti pa so prav tako podvrženi določenim mehanizmom in zakonitostim. In tudi ti lahko kaj hitro prebudijo občutek nepripadnosti. Vprašanje, ali to sprejmeš in pasivno, tiho pluješ s tokom teh dejstev, se aktivno bojuješ proti temu ali pa preprosto greš svojo pot, je stvar vseh determinizmov, o katerih piše Matković, in hkrati psiholoških determinizmov, ti pa so, kakorkoli obrnemo, med sabo povezani. Vselej smo znotraj njih ujeti v začarani krog, kjer se vsakič znova spotikamo ob te kompleksne pasti lastnega obstoja.

»Razdeljena sem na dva dela. En del mene verjame ali pa bolj čuti, da je ni osebe kateregakoli spola, ki bi lahko bolje od mene napisal, kar je treba napisati. Kar mora biti napisano. Besedilo, ki (mi) manjka. Besedilo o prej (družbene kontinuitete), ampak še bolj o tukaj in zdaj, o nenehnem neznosnem zdaj brez prihodnosti. Ta del mene ve, da zmorem in najbrž celo bolj vehementno in z več talenta kot moji moški kolegi, geniji.« (str. 209)

Pisateljevanje kot ustvarjanje deluje kot gonilo in kot zavora. Je gon, ki te žene, a potrebuje tudi sistemske mehanizme, ki poganjajo njega. Svoboda ustvarjanja je avtoričina motivacija, je avtoričin gon. Tu se poraja vprašanje, ali ga ima prav vsak, ta gon, ki bi bil tako močan kot ustvarjanje oz. zakaj bi ta bil močnejši od gona želeti si ustvariti normativno življenje – postati mizar, gozdarka, imeti hišo, otroke, morda še psa (seveda, če ti to dopuščata sistem in družba), torej življenje, ki v sebi ne odkriva eksplicitne povezave z ustvarjanjem. Konec koncev se vsak gon, ki nas žene zlije v gon po dostojnem življenju, ne glede na naše želje onkraj tega. Roman poskuša na neki način iskati solidarnost med različnimi možnostmi ustvarjanja, s tem pa tudi obstoja, vendar se tako kot vsak na nekaterih mestih zapira v avtoričino izkušnjo, onkraj katere avtorici sicer kdaj uspe pogledati. To vehemenco, to samozavest si vzame, si jo izbori in je ne poskuša idealizirati, vendar se na koncu zazdi, da je to, da je bila nekoč v svoji preteklosti na pravem kraju ob pravem času, splet naključja, ki ga po vsej verjetnosti, tudi če popolnoma preobrnemo sistemske mehanizme, ne moremo predpisati ali uzakoniti.

Na koncu moramo priznati, da avtorici v njenem drugem literarnem delu uspe udejanjiti to, da se skozi avtofikcijsko zgodbo prevpraševanja zunanjega in notranjega sveta ter njunih medsebojnih vplivov, izbočijo misli in vprašanja, ki si jih je, iz različnih vzgibov, zastavil že vsak izmed nas. Ali pa tudi ne. Z zaključkom lahko bralcu v ideji medsebojne solidarnosti ponudi uteho s tem, ko svoje pisanje zaokroži z neke vrste legitimizacijo negativnih občutkov, kot so izgubljenost, negotovost, občutek poraza in dvom. Le nekaj stvari, ki so popolno nasprotje tistega, kar gradi kapitalistično družbo, s tem pa tudi naš notranji glas in z njim pričakovanja in stanja, ki jih zahtevamo sami od sebe. Ta so odraz okolja in prostora, v katerem živimo in delujemo. Vendar se bojim, ali pa je to moj vedno bolj s cinizmom obarvani pesimizem, da bo morda roman Zakaj ne pišem zašel na police zgolj kakšne prihodnje Dijane Matković ali ljudi, ki v sebi že nosijo nagnjenje k takšnemu razmišljanju.

»Potem pomislim na dekle, ki sem nekoč bila in ji je težje od mene: razen v knjigah še ni zares našla svojih ljudi.« (str. 217)