Avtorica kratkega filma Babičino seksualno življenje o evropskem oskarju, izzivih slovenskega filma in ženskem pogledu.
»Odraščala sem v času, ko je bila največja odlika ženske, da je bila tiho,« neimenovana pripovedovalka pričevalka začne zgodbo v trinajstminutnem filmu Babičino seksualno življenje. Režiserka in scenaristka Urška Djukić prihaja iz druge generacije in o sodobni ženski seksualnosti, pa tudi zamolčanih zgodbah naših prednic, govori na glas. In za to je bila nagrajena.
Šestintridesetletni režiserki in scenaristki je pred dnevi v Reykjaviku uspel veliki met. Njen kratki film Babičino seksualno življenje, ki razkriva zamolčane zgodbe o tem, kako so naše babice doživljale spolnost, je prejel evropskega oskarja oziroma evropsko filmsko nagrado (Efa) v kategoriji najboljšega kratkega filma. Presunljive izpovedi pričevalk je povezala v hibridno vizualno zgodbo, v kateri »otroška animacija« mehča groba dejanja in spominom na strašne dogodke daje zatočišče v naivnosti, dokumentarnost arhivskih fotografij in pričevanj pa neposredno sooči s trpko realnostjo kmečkih žensk na začetku 20. stoletja.
V pogovoru je govorila o sodelovanju s francosko soavtorico, o novem celovečercu, ki ga razvija in pomembnosti tematike, ki se jo skozi svoje delo loteva.