SEZNAM BLOG OBJAV

Preteklost je meglena, sedanjost polzi iz rok, prihodnosti ni

— Piše: Tadeja Lukanc

Na že znani in tlakovani poti gledališčnikov, ki počasi zaključujejo s študijskim obdobjem in prehajajo v poklicnega, običajno stoji smerokaz, ki kaže proti vratom tradicionalnih umetniških ustanov. Na slovenski gledališki sceni pa se je pojavil čisto svež in mlad kolektiv Počemučka, ki se je pričel ravno z vprašanjem, kaj drugega še lahko.

Prvi impulz, s katerim je začel kolektiv igralcev Filipa Mramorja, Domna Novaka, Klemna Kovačiča in dramaturga Aljoše Lovrića Krapeža dihati, je bila želja po karseda svobodnem ustvarjanju brez zunanjih, konvencionalnih in institucionalnih omejitev, ki jih prinaša delo v gledališčih. »Začeli smo brez ambicije, da bi postali kolektiv ali da bi morali nujno delati predstave. Zaznali smo, da gledališko ustvarjanje pri nas in v tujini deluje po vedno enakem kopitu. Torej imaš institucijo, kamor greš, se zaposliš in kot igralec vedno delaš z različnimi režiserji, se prilagajaš. Umetniška svoboda je usmerjana, nimaš povsem prostih rok. Razumemo to, kar nam ponuja Akademija, a zanima nas, kaj lahko delamo, da bo delo zares naše, kaj nas bo bolj postavilo v položaj samih avtorjev, radi bi prevzeli več ustvarjalne odgovornosti,« pojasni Domen Novak. Njihova prva avtorska predstava Under Construction, ki so jo premierno predstavili lani v Gledališču Glej, nazadnje pa v spremljevalnem programu Borštnikovega srečanja v Mariboru, sodi med bolj priljubljena gledališka doživetja na Glejevem repertoarju. Na Tednu slovenske drame so zanjo dobili posebno nagrado žirije. Poleg ustaljenih članov kolektiva so avtorji predstave še Nataša Keser, Karolína Kotrbová, Nejc Potočan, Filip Štepec in Miranda Trnjanin.

Druge vrste svoboda

Beseda počemučka v ruščini pomeni otroka, ki nenehno sprašuje, zakaj. V slovenščino bi jo lahko prevedli kot »zakajček«. »Počemučka zajema princip dela, ki nas povezuje, to pa je naivno in nenehno prevpraševanje stvari, mehanizmov, konvencij. Skozi igriv način poskušamo spreminjati perspektive. Včasih si rečemo, da razumemo Počemučko kot mehanizem, ki služi za obdelavo kakršnihkoli tem. Te že pridejo, znamo jih prepoznati in jih potem zagrabiti. Bolj nas zanima način pristopanja k njim,« pove Filip Mramor. »V ospredju je raziskovanje, kako in zakaj. Ali se da kaj preveriti še na drugačen način, z drugih zornih kotov, ker ko vstopiš v institucionalni prostor, tega absolutno ni ali pa je tega veliko manj. Takoj si podvržen službenim okvirjem, produkciji, ki ji je pač treba zadostiti, tudi odnosi in tvoj položaj so čisto drugi,« doda Klemen Kovačič.

Ohraniti igrivost in sproščenost na igrišču nasproti tistega smerokaza je redkost, sploh v tempu današnjega sveta. V kolektivu Počemučka lahko odnose, ki jih imajo v osebnem življenju, kjer se kot prijatelji šalijo, smejejo in spodbujajo, izkoristijo pri ustvarjalnem procesu, kar vidijo kot nekaj izrazito lepega. Brez zunanjih omejitev se trudijo svoj odnos obrniti v smer avtentične umetnosti. A to je tudi svojevrsten izziv, nadaljuje Novak: »Varnost, sproščenost in možnost, da si zelo iskren, včasih prinašajo tudi težave, ravno zato, ker se tako dobro poznamo. Če vidimo, da kdo glumi, to zelo hitro prepoznamo. Nastopamo z veliko bolj občutljivega položaja kot v procesu, kjer igralca zaznamuje režiser, dramaturg. V tem smislu je kolektiv Počemučka dosti bolj surov.« Ali, kot preprosto oriše Mramor: »Počemučka je privez v smislu samoudejanjanja, kjer se lahko izrazimo.«

Biti ranljiv

Štirje člani so se spoznali med študijem na AGRFT, Filip in Aljoša pa se poznata že od vrtca. Glavni pobudnik njihovega kolektivnega ustvarjanja je Aljoša Lovrić Krapež, ki trenutno v Pragi študira in raziskuje vlogo performerja. Novak pripoveduje: »Šele kasneje nam je postalo jasno, kaj se je pravzaprav zgodilo, ker se je vse skupaj odvilo dokaj naravno, ko smo se pogovarjali, kaj bi delali. To je dragoceno predvsem zato, ker ni enostavno najti ljudi, ki bi bili pripravljeni sodelovati na tak način. Si tudi v položaju, kjer moraš biti ranljiv, ko se vzpostaviš, ko se poimenuješ in ko svetu nekaj pokažeš. Treba je iti izven vzorcev in si upati tudi zamočiti. Po nobeni predstavi nisem bil tako ranljiv kot po premieri Under Construction.«

Njihova izvirna predstava se začne z vožnjo majhnega avtomobilčka na daljinsko upravljanje, ki najprej s pomočjo domišljije mimo vsakdanjih predmetov naslika svet, tako ali drugače povezan s posebnim stolpom, kjer svojo zgodbo povedo jasnovidka, vodovodar, župan, zvonarka in pek, ali kot so zapisali avtorji: »Nevidni, spregledani, zlomljeni, transcedentirani. Skupnost mesta in mesto skupnosti. Zbrani, da sodijo zgodovini. Zgodovini, ki je podrla njihove sanje, želje, strasti. Zavladala njihovemu času. Uzakonila pravila igre. Porazdelila moč. Zgradila klavstrofobično skupnost, polno neizrečenih skrivnosti. Jim pustila le še spomine. Boleče, minljive, igrive, žgoče, ljubeče. Preteklost je meglena, sedanjost polzi iz rok, prihodnosti ni. Vsi čakajo spremembo, ki je ni od nikoder.« Kot so še dodali, je vsako uničenje hkrati gradnja nečesa novega, to pa je tudi vodilni motiv predstave, v kateri nastopajoči v gledalcih vzbudijo prevpraševanje o tem, kdo gradi skupnost, kaj ta pomeni in za koga je, ter koliko časa lahko sploh obstane.

Darilo od nikoder

Velik vpliv na to, da so se mladi gledališčniki sploh opogumili in se vzpostavili kot kolektiv Počemučka, je gotovo imelo delovanje enega pomembnejših in najbolj znanih gledaliških kolektivov pri nas, Betona Ltd. Katarina Stegnar, Primož Bezjak in Branko Jordan so trenutno »kolektiv v odstopu«, kar pomeni, da nikoli več ne bodo taki, kot so bili v zadnjih dvanajstih letih, to poglavje je zdaj zaključeno in nastaja čisto posebno, novo.

»Katarina Stegnar je bila moja profesorica na umetniški gimnaziji. Že takrat me je Beton zelo pritegnil, so nek zelo unikaten izdelek v slovenskem gledališču, sploh glede na to, da so v bistvu skoraj edini gledališki kolektiv. Na Akademiji sem še bolj podrobno spremljal njihovo ustvarjanje,« pravi Kovačič. Mramor se spominja, da je bil Branko Jordan njihov profesor na študijski smeri dramske igre, in imel učno uro, ki je bila zanje prelomna: »Ves razred je peljal do pisarne zavoda Bunker, ki je tudi nekakšen dom Betona Ltd. Poskušal nam je dati okusiti to, kako lahko gledališče sploh še mislimo in ustvarjamo ob boku tradicionalnih institucij.«

Zavod Bunker Ltd. je maja na tiskovni konferenci razkril podrobnosti glede lanske prodaje predstave Ich kann nicht anders v produkciji zavoda Bunker v dražbeni hiši uprizoritvenih umetnosti FORSALE, ki je potekala v sodelovanju z Leo Kukovičič. Dvajset odstotkov od prodaje v skupni vrednosti 7760 evrov je pripadlo zavodu Bunker, ki se je nato odločil, da bo prispevek v višini 1552 evrov namenil kolektivu Počemučka, saj je v njih videl potencial kolektivnosti mlajših generacij in bodočih slovenskih gledaliških imen. Stegnarjeva je na konferenci izpostavila željo, naj pri Počemučki svobodno ustvarjajo, premišljujejo in se izražajo, tudi če iz tega na koncu ne nastane predstava. »Dandanes redko dobiš darilo, za katerega ne rabiš nujno nekaj vrniti nazaj. To se je zelo nepričakovano zgodilo nam. Da tudi na tak način podprejo naše ustvarjanje, je nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi,« komentira gesto Novak. Prejeti znesek razumejo kot svojevrstno potrditev. »Tudi mi smo sprva čutili interno skepso do tega, da se bomo pa mi zdaj formirali v nekaj takega, kot je kolektiv, porajala so se nam vprašanja, ali nam bo sploh uspelo in podobno. Zelo lepo, da so tudi oni v nas nekaj prepoznali. Kolektiv Počemučka se je začel ravno iz ljubezni do gledališča, brez vseh kontekstov, kaj bomo in kaj moramo. S profesionalizacijo se potem to malo zaostri, ampak za nas je pomembno, da ohranjamo jedro tega, da smo kolektiv zato, ker res radi delamo predstave. Da smo dobili tako podporo, je neprecenljivo,« še doda Novak.

Poleti jim bodo v Zavodu Bunker uredili prostor, kjer bo kolektiv Počemučka na enotedenski rezidenci. Takrat bodo znesek uporabili za gledališko raziskovanje, pojasni Kovačič: »To bo naš najbolj konkreten naslednji korak, da preverimo, kje smo kot kolektiv Počemučka, kaj nas druži in kaj nas zanima.«