SEZNAM BLOG OBJAV

Rog, od kolesa do slovesa

— Piše: Zala Kramperšek

— Ilustracije:: Lana Požlep

Avtonomna tovarna Rog je s svojo unikatnostjo in udejstvovanjem v širšem slovenskem umetniškem okolju zagotovo predstavljala prostor, ki ga ni mogoče nadomestiti. Najrazličnejši ljudje, ki so v sožitju delovali v prostoru stare tovarne, so ta prostor najmočneje okarakterizirali in iz njega naredili Rog, ki je v naših spominih še kako svež. Od drugih prostorov umetniškega ustvarjanja ga ločuje tudi dejstvo, da je bil skvot, skupnost in socialno kulturno središče. Zaživel je iz ruševin stare tovarne in se z ljudmi, ki so mu dali priložnost, razvil v zatočišče, zaklonišče, dom ali pa samo prijeten prostor za druženje in ustvarjanje.

Njegov čisti začetek beleži leto 1871, ko zemljišče na Trubarjevi, v takratnem Šempeterskem predmestju, kupi Ivan Janesh in na njem zgradi majhno pritlično stavbo, strojarno kož, ki v dveh desetletjih postane dvonadstropna usnjarska delavnica. Ker je bilo takrat naselje značilno nabito z industrijsko dejavnostjo in so v njem od nekdaj prebivali obrtniki vseh vrst, se je bodoča tovarna lepo zlila z okoljem, čeprav se je navzven prilagajala predmestni okolici. Na prelomu v novo stoletje je zgradbo kupil Karel Pollak in jo v vojne namene razširil ter prelevil v proizvodnjo za izdelavo in dobavo vojnih in mornarskih potrebščin, ki so jih po potrebi izvažali v razne evropske države. Do leta 1922 je zunanjo podobo tovarne oblikovala tronadstropna železobetonska konstrukcija, ki je s skeletno nadgradnjo, znano po francoskem inženirju Françoisu Hennebiqueju, predstavljala unikum moderne skeletne fasade v Ljubljani, in še danes izstopa. Do začetka 60-ih let je tovarna prehajala iz rok v roke, dokler se zaradi podržavljanja tovarne usnja Indus vanjo ne naseli na novo ustanovljeno podjetje Rog. Prične pa se tudi proizvodnja legendarnih koles Rog. Današnjo zunanjo podobo tovarne lahko torej pripišemo njenemu povojnemu razvoju, ki ga beleži prav začetek izdelave Rogovih koles. Prezidava in preureditev objektov je namreč potekala ravno v obdobju njenega začetka, v drugem valu pa še leta 1963.

Vodstvo Roga je v začetku 90-ih zaradi logističnih stroškov opustilo proizvodnjo na Trubarjevi in združilo vso proizvodno dejavnost na Letališki cesti, nekdanjo proizvodno zgradbo ob Ljubljanici pa je želelo zaščititi. Industrijski kompleks so ljudje kmalu začeli uporabljati za različna kulturna udejstvovanja in prireditve. Začel se je denacionalizacijski postopek stare tovarne. Na mednarodnem kolokviju Evrokulture Rehabilitacija urbanega območja, ki ga je organiziral Oddelek za urbanizem Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju MOL), so udeleženci predlagali, naj se tovarno zaščiti in nameni javnim in mešanim programom (javno-kulturna namembnost, obrtna in stanovanjska). Poslopje je bilo vpisano v Register nepremične kulturne dediščine (RKD) in opredeljeno kot mestna in urbana dediščina. Proces privatizacije se s tem poglavjem konča, saj tovarno kupi MOL s pogodbo o lizingu pri LB Hipo d. o. o.

Ta ogromna zgradba je bila nato prepuščena sama sebi. Njeno samevanje in propadanje je leto za letom vse bolj jezilo njene sosede, občudovalce, ljudi, ki so zanjo imeli načrte ter tudi tiste, ki so jo kot zgradbo cenili in jo želeli zgolj zaščititi. Zato so leta 2006 prostore zasedli študentke in študenti, umetnice in umetniki, ustvarjalci in aktivisti vseh vrst ter kulturne in družbeno usmerjene skupine predvsem mladih, željnih prostora, ki bi jim nudil možnost brezmejne ustvarjalnosti ali pa le mirno zatočišče. Ti so si za prenovo in prilagoditev tovarniških prostorov, ki so v letih neuporabe postali pravo nasprotje udobju, prizadevali sami. Notranjost so preuredili, prebarvali, opremili in stavbi tako dali nov namen, novo prihodnost. Razvijati so začeli mnoge dejavnosti. Nastali so Socialni center političnih aktivistov, humanistične delavnice, debate, seminarji, performansi, glasbeni dogodki, filmski večeri, plesne predstave, skejt turnirji, ateljeji idr. Pozabljeno tovarno so si tisti, ki so v njej videli uporabno prihodnost, prilastili in iz nje naredili “Avtonomno tovarno Rog” (AT Rog), ki se je tako dobro spominjamo. Prostor, ki je brez obvez ponujal priložnost izražanja in delovanja, je postal stičišče alternative, kreativnosti in druženja ljudi vseh vrst, ozadij in zanimanj, zato se je v njem oblikovala zelo ednistvena skupina, rogovci. Hkrati pa je skupnost AT Rog delovala zelo razpršeno, razčlenjeno in kompleksno, ker celovitega pregleda nad dogajanjem pravzaprav ni imel nihče. Raznovrstnosti res ni manjkalo, saj se je v tovarni trlo tako umetnikov, glasbenikov in perfomerjev, poklicnih ali amaterskih, kot tudi študentov, aktivistov in skejterjev. Če pa to Rogovo unikatnost osvetlimo še z druge strani, lahko v njej uzremo tudi njegovo največjo omejitev, saj ravno zaradi tolikšne razčlenjenosti nikoli ni uspel razviti značilnosti, ki skvotu pomagajo preživeti. Nerešeno vprašanje, kako deliti prostore, in zapleti s sosedi so vedno, bolj ali manj, povzročali težave.

Glavne smeri delovanja AT Rog lahko razvrstimo v pet skupin. Umetniško in kulturno ustvarjanje je zajemalo likovno, sodobno, multimedijsko umetnost, grafitarstvo, kiparstvo, gledališče, cirkus, glasbeno ustvarjanje in podobne dejavnosti. Potem so bile tu športno rekreativne dejavnosti, kot so skejtanje, kung fu in treningi tai chija, silk dancing, pilates ter nogomet in košarka. Prirejali so se družabni in glasbeni dogodki, koncerti in zabave. Prostori so se uporabljali tudi za obrtna in ročna dela, na primer šiviljstvo in popravljanje koles. Prav tako pomembna dejavnost aktivizma pa se je udejanjila predvsem skozi izobraževanje, organiziranje shodov, svetovanja, direktne akcije in neformalne politične organizacije. Pripadnost kateri izmed teh nikakor ni bila nujna; nekateri so si pod okriljem skupinskega dela lažje organizirali svoje lastno delovanje, drugi pa so v Rog hodili zgolj zase ali pa so se šele sčasoma začeli bolj vključevati v skupnost. Umetnica Tatiana Kocmur je svoje delovanje v rogovski skupnosti opisala takole: “Kot študenti smo se s prijatelji pogovarjali o tem, da bi bilo dobro imeti atelje izven Akademije, takšen večji, prostoren. Bolj za eksperimentiranje, bili smo v 3. letniku faksa. Ko smo se začeli o tem pogovarjati, je Marko Šajn rekel, da pozna nekoga v Rogu. Kontaktiral je Mateja Stupico. No, in smo šli en dan v Rog, kjer nas je Matej odpeljal do ateljeja v 3. nadstropju. Bil je ogromen in vanj sem se takoj zaljubila – barvit, stene obarvane z različnimi barvami, bilo je svetlo, kot nekakšna pomlad mi je delovalo. In ja, to je bil začetek. Isti dan smo dobili ključe in začeli pospravljati ter urejati prostor za delo. Na začetku se nisem kaj dosti brigala za skupščine, bila sem bolj outsiderka, željna le svojega prostora za ustvarjanje. Proti koncu svojega delovanja tam in prvega napada pa sem se bolj angažirala in bila del skupščine.”

V Rogu je delovalo okoli 15 stalnih kolektivov, sestavljenih iz 50 posameznikov, ti pa so predstavljali središče širšega kroga sodelujočih, ki je obsegal nekje 100 ljudi in nekaj tisoč občasnih uporabnikov, obiskovalcev in podpornikov. Prostorov v uporabi je bilo nekje 52, ostalo so bili predvsem nevarni ali deloma porušeni objekti. Med najbolj nevarnimi sta bila Galvana, kjer so v času izdelave koles galvanizirali njihove okvirje, in Stavba 21, kjer so bili železni stebri delno okvarjeni in prostori pokriti z azbestno kritino, katere delci so nevarni za vdihavanje. Od urejenih umetniških prostorov je bilo nedvomno največ ateljejev, kar 23, bili pa so bolj zasebne narave, saj je vsak umetnik v njih iskal svoj mirni kotiček za kreativno izražanje. Poleg bolj intimnih kotičkov pa so v Rogu delovali tudi gledališče, koncertna dvorana, glasbeno vadbeni prostor in galerija Kljub Vsemu. Dejaven je bil še Second Home, namenjen samoorganizaciji beguncev, migrantov in azilantov.

“Jaz sem imel to strategijo, da ko sem v Rogu, imam vse odprto, saj nimam ničesar za skrivati, ali nekaj potrebuješ ali si pa tudi turist, ki rabi kakšno informacijo. Sicer mi situacije, ko sem se počutil kot info točka, niso bile najljubše, ampak to je skupnost. Če je komu kaj zmanjkalo, npr. orodje, si je to sposodil in odšel ter prinesel nazaj. Zdaj, ko razmišljam za nazaj, so bili to moji najljubši trenutki v Rogu, ki jih tudi najbolj pogrešam, pretočnost ljudi ter druženje. Težko si predstavljam, da bi bil asocialen, ko bi bil tam, verjetno bi me to tudi hudo motilo,” je svojo izkušnjo delovanja v “zlati dobi” Roga povzel umetnik Tilen Mihelič Kurent.

Poleti leta 2016 so z MOL prišle grožnje o evikciji, zato se je oblikovalo gibanje “Ohranimo Tovarno Rog”, ki je poskus evikcije uspešno zaustavilo. Vsaj v primeru “prvega napada”. Osem pripadnikov tovarne je kmalu za tem vložilo tožbo proti MOL zaradi kršitve posestniških pravic uporabnikov Roga; trdili so namreč, da imajo glede na svojo 10-letno aktivnost v tovarni pravico do posedovanja prostorov. Sodišče je v odgovor izdalo začasno sodno odredbo v prid uveljavitve posestniškega varstva za uporabnike AT Rog, saj so privatne varnostne službe ob poskusu evikcije uporabile prekomerno silo. S tem so se rogovci začasno zavarovali pred nenapovedanimi vstopi in začetkom rušenja tovarne. MOL je v odgovor sprožil civilno odškodninsko tožbo proti rogovcem in jo dobil. Šest od osmih uporabnikov, ki so se pritožili, je moralo Rog zapustiti, saj je bil poskus dokazovanja, da še vedno uporabljajo rogovske prostore, neuspešen. Vse to je po več bitkah privedlo do končnega udarca 19. januarja 2021, ko se je po petih letih boja proti izgubi doma, ateljejev, premoženja in živali na cesti znašlo veliko število uporabnikov Roga. MOL je pričel z obljubljenim rušenjem. Evikcijo so zaradi nasilnosti rogovcev spremljali policisti, ki jih je za pomoč prosila varnostna služba MOL. Nenaden in pretresljiv dogodek je sprožil vrsto odmevnih prostestov zaradi neodobravanja dejanj občine, kar pa je med rogovci in njihovimi podporniki na eni strani ter oblastjo na drugi še poglobilo prepad.

Takole se procesa evikcije spominja Tilen, ki je opažal medijsko zavajanje:
“Med vsemi stvarmi sem prinesel s sabo še nedelujoč hladilnik in pralni stroj, ki sta bila postavljena pred vhodom v glavno stavbo. Zraven sta stala še dva kipa, nekaj stvari so mi sicer vzeli že sproti. Oni pa so spravili hladilnik in pralni stroj kasneje na Povšetovo. Isti dan sva šla z Desotom po njegove stvari in on je mislil, da ima tam pečko, tudi napisal je, da jo ima. Pustili so vse peči do zadnjega. Potem pa vidiva, kako so vse stvari, ki jih nisem uspel rešit, začeli metat dol, tudi kipe od prijateljice. Ohranili so nedelujoči pralni stroj in hladilnik in v članku napisali, da je šlo za zapakirane gospodinjske aparate. Pustili so samo tiste stvari, v katerih so videli potencialni zaslužek.”

Izjemno pomemben element Roga je bil njegova tovarniška arhitekturna podoba, ki je vse od leta 2006 reševala prostorsko problematiko mnogih umetnic in umetnikov. Nudila je res veliko zapuščenih prostorov, ki so bili primerni za projekte kakršnih koli razsežnosti. Prostornost je bila ključna za Cirkusarno, ki je služila kot vadbeni prostor različnih cirkuških in sorodnih veščin, prav tako pa tudi kot gledališče. Dober primer sta še skejterska skupnost, ki si je v Rogu postavila svoj skejt park, in grafitna umetnost, ki krasi njegovo notranjost in zunanjost. Od drugih galerijskih prostorov se je Rog vsekakor ločil po tem, da nad njegovim delovanjem nihče ni imel celostnega pregleda in moči, in drži tudi, da sta prav ti okoliščini nehierarhičnosti in enakopravnosti privabili toliko ljudi. Rog je bil na svojevrsten način zmožen kohezivnega povezovanja umetnikov in omogočal je prostor tistim, ki so si ga želeli. Predvsem je bila to izvrstna priložnost za mlajše umetnike, ki so si komaj začeli utirati pot na sceno. S tem Rog odpira diskusijo o svobodnejših umetniških prostorih, ki niso odvisni od nadzora države in občine, kar pa pod vprašaj postavi delovanje kritikov, kuratorjev, galeristov in muzealcev. Lahko ga razumemo kot poskus vzpostavitve alternativnega prostora, ki je namenjen zgolj umetnikovi želji po izražanju. Umetnikova edina obveza, če je želel svoj atelje obdržati, je bila torej njegova lastna samoiniciativa. Uporaba in oskrba ateljeja je bila za umetnikovo dobro nujna, ni pa obstajalo nobeno pravilo, ki bi umetnika zavezovalo k časovno pogojenemu številu produkcij. Tudi ob vstopu ni bilo potrebe po kakršnemkoli dokazovanju umetniške dejavnosti, ni bilo razpisov ali zahtev po portfoliju; če si suvereno povedal, da želiš biti v Rogu, si tam tudi bil. Velja pa opozoriti na to, da kljub lahki dostopnosti in finančni neodvisnosti spet ni bilo tako preprosto priti do prostora. “Čeprav je bilo zastonj, je bilo veliko drugega dela, zaradi katerega so ljudje tudi odšli. To ni tako, da kar prideš, pa imaš vse na razpolago. Velike procedure so bile, in preden si začel ustvarjati, si moral dati to skozi. To je pomenilo veliko discipline, kar je zelo dobro izkusiti. Definitivno pa je bilo zastonj, če si ubogi študent, si to lahko celo privoščiš,” je o začetkih v Rogu še povedala Tatiana.

AT Rog bo kot primer industrijske kulturne dediščine, s svojo bogato zgodovino, mnogimi lastniki in kot prostor enega najbolj znanih in vplivnih umetniških gibanj v Sloveniji živel za vedno. Ostal bo znan po vztrajnosti svojih rogovcev, ki so se zanj borili do zadnjega dneva delovanja, in po sožitju umetnikov, kar je pri nas pravi unikum. O tem, kaj se bo v prihodnosti dogajalo z njim, lahko samo ugibamo, nedvomno pa se bo do njegovega zadnjega diha zanj bojevalo mnogo ljudi.

Zala Kramperšek

Ilustracije: Lana Požlep