SEZNAM BLOG OBJAV

Skozi ogledalo neke bube

— Piše: Kaja Blazinšek

O romanu Zabubljena Ane Marwan

“Zgodba je nasilje nad življenjem.” Tako nekje proti koncu prvega dela zapiše protagonistka romana Zabubljena, ki ji je ime Rita ali Julija. Zgodbi se na neki način upira tudi pisanje Ane Marwan, saj njeno prvo delo v slovenskem jeziku zaznamujejo svojevrstni postmodernistični prijemi, začinjeni s fragmentarno gradnjo. Tako kot se protagonistka igra s svojimi bralci, ki bi lahko bili enkrat vzpodbudni in navdušeni uredniki, spet drugič uredniki, ki od avtorja ne dobijo tistega, kar so si zamislili, ali pa so morda neka struja psihoanalitikov, ki se jim podira hipoteza skrbno načrtovanega eksperimenta, se Marwan igra s pričakovanji svojega bralca. Ravno to pa je tisto, kar nas žene, da se zagnano potapljamo v nepredvidljivosti, stran za stranjo.

V roman ne vstopimo z Rito, ampak z njenim subjektom domišljije, s tem pa tudi njenega pisanja, g. Ježom. »To se pravi vlekla me je k njemu domišljija, ki je v njegovem propadajočem telesu našla plodna tla in se razrasla.« (176) Prvi del romana je z občasnimi vstopi v Ritine metafizične komentarje posvečen prav njemu, ki je ali ni izmišljeni g. Jež. Ta se namreč sem pa tja pojavi tudi v drugem delu. Če ga sprva gledamo od blizu, ga kasneje motrimo od daleč. Kateri je »pravi« in kateri izmišljeni g. Jež, je vprašanje, ki se prepleta s premenami pripovedovalca iz tretje v prvo osebo, ki lahko kaj kmalu neslišno zdrsi mimo bralčeve zaznave, hkrati pa ostaja pomembno vodilo pri spletanju pomenskosti romana.

Rita ne nazadnje sama sebi postane zgodba, s tem pa tudi središče svojih lastnih misli, ki jih sprva okupira v njeni domišljiji vzpostavljeni lik g. Ježa. Preko njega skuša priti do pozicije, ki jo ima v odnosu do ljudi in sveta okoli sebe, čeprav je pravzaprav zaprta za bele stene bolnišnice, brez telefona, ki bi jo opominjal in bremenil z apokalipsami sveta. Morda pa je samo zaprta med štiri stene svoje nove zaposlitve na Oddelku za vesoljne polete Ministrstva za promet in zveze. »Priznati moram, da mi ustreza, da ne smem ven. Vem, da ven tako ali tako ne bi šla, in tako mi ni vzeta svoboda, vzeta mi je samo slaba vest, da ne grem ven. Ja, slabega občutka sem osvobojena, dokler me drugi zapirajo, sem svobodna.« (106) Nazadovanje pri nalogi, ki ji ga očitajo tisti, ki jo berejo, je po vsem verjetno posledica premika fokusa z g. Ježa na njo samo, kot poskus neke vrste samoanalize, morda tudi samospoznanja, ki ji ga skušajo preprečiti.

Roman lahko beremo kot nekakšno prispodobo posameznika, morda tudi pisatelja, na katero namigujejo Ritini bralci in se pri tem izražajo s pravilnim besediščem, ki ga skušajo ljudje, s katerimi je obkrožen, odeti v določene lastnosti in značaje, ga ukalupiti in ga s tem postaviti v hierarhijo družbe, kjer vsak igra svojo vlogo in izpolnjuje pričakovanja te družbe. Tako nekako se kdaj zgodi tudi v odnosu med pisateljem in urednikom. Urednik ima morda za kak na novo odkriti pisateljski talent že začrtano pot, neodvisno od želja samega pisca oz. od vodila njegove nepredvidljive domišljije. Domišljija, v katero se potaplja Rita, lahko razumemo kot mehanizem obvladovanja – »Moja pripoved ima podoben namen kot Šeherezadina, tj., da me ohrani živo. Ko rečem živo, mislim, živahno, a rečem živo, da se lahko primerjam s Šeherezado.« (90)
Rita se zabublja v svet lastne domišljije, da bi tako prišla do odgovorov na vprašanja, ki zadevajo predvsem odnos posameznika do sveta in drugih ljudi. Na drugi strani pa je tu težnja, da bi nas vsaj nekdo razumel v naši pravi esenci, čeprav morda še sami ne vemo, kaj bi ta lahko bila. »On jo je tudi videl najbolje. Tako, kot se je čutila: bitje, ki je v krogu svoje metamorfoze v stadiju mirovanja, pred vsemi lastnostmi, pred vsem značajem, buba muhe, seme vijolice.« (85)

Rita se skozi roman vzpostavlja predvsem v odnosu do g. Ježa, ki je pravzaprav medij vzpostavljanja odnosa s samo seboj in iz katerega retrospektivno sestavlja in vzpostavlja odnos do prijateljice Anje, mame in figur avtoritete, kot so učitelji, šefi in zdravniki. Sprva bi lahko trdili, da je Ritin lik v svojem bistvu pasiven in labilen, a ko lezemo vedno globlje v roman, ko je njen glas vedno glasnejši, ugotavljamo, da je njeno dojemanje dogajanja, tako zunanjega kot notranjega, večplastno in večkrat spodkopava družbeno sprejete norme in konvencije. Te pa se hkrati na drugih mestih potrjujejo kot človeško naravno in s tem neizogibno.

Narativno razlomljenost blažita in gladita predvsem slog in jezik pripovedi. Če se razlamlja sama narativa romana, vsekakor ritem pripovedi valovi vseskozi v neprekinjenem, na mestih že nekoliko hipnotičnem toku. Ta je sestavljen iz igrivih besednih iger in barvnih prispodob, ki velikokrat presenetijo. S tem odpirajo še ena izmed možnih vrat, skozi katera vstopamo v roman Zabubljena. Jezik predvsem ne skuša biti pretenciozen in nas s tem roman ne podcenjuje, temveč nas ovije v mehko literarno odejo, v kateri se lahko z užitkom zabubimo.

Zabubljena Ane Marwan je eden izmed tistih romanov, za katerega lahko rečemo, da je res zaslužil nagrado. Na domačih tleh je prejel nagrado Kritiško sito, ki jo vsako leto podeljuje Društvo slovenskih literarnih kritikov, pozneje pa je Marwan dobila še nagrado Ingeborg Bachmann, ki so jo podelili na 46. dnevih literature v nemškem jeziku v Celovcu. Da je Ingeborg Bachmann eno izmed literarnih imen, pri katerih se napaja Marwan, naključje ali ne, ostaja vprašanje. Če je bila Bachmann v času izida svojega edinega romana Maline, deležna kritik na račun fragmenitrane in zakodiran pisave (predvsem s strani moških kritikov), jo je ravno ta skupaj v prepletu nenavadne pripovedi, ki zareže globoko v eksistencialno razcepljenost ženske pripovedovalke, postavila na seznam vidnejših odmevnih ženskih pisateljic. Eksistenca je podobno kot Ritina v romanu Ane Marwan, čeprav je ta na videz bolj igriva in lahkotna, razcepljena med družbena pričakovanja, ki so neposredno zvezana s konvencijo norm in vrednost, odnosom med posameznikom in družbo ter odnosom med spoloma. Globina literature v katero se lahko potapljamo počasi in ki z vsakim potopom odstira še neraziskano, spregledano skrivnost je tista, ki priliva ogenj in motri domišljijske končiče naših možganov in je tista, ki je z lepa ne pozabimo.

Neznosna teža, da smo kot posamezniki označeni s svojimi lastnostmi ali s svojim delom, nemalokrat preide v stanje izgubljenosti samega sebe znotraj pričakovanj, ki si jih glede nas ustvarijo drugi.

Na drugi strani pa je tu težnja, da bi nas vsaj nekdo razumel v naši pravi esenci, čeprav morda še sami ne vemo, kaj bi ta lahko bila. »On jo je tudi videl najbolje. Tako, kot se je čutila: bitje, ki je v krogu svoje metamorfoze v stadiju mirovanja, pred vsemi lastnostmi, pred vsem značajem, buba muhe, seme vijolice.« (85)

Rita se skozi roman vzpostavlja predvsem v odnosu do g. Ježa, ki je pravzaprav medij vzpostavljanja odnosa s samo seboj in iz katerega retrospektivno sestavlja in vzpostavlja odnos do prijateljice Anje, mame in figur avtoritete, kot so učitelji, šefi in zdravniki. Sprva bi lahko trdili, da je Ritin lik v svojem bistvu pasiven in labilen, a ko lezemo vedno globlje v roman, ko je njen glas vedno glasnejši, ugotavljamo, da je njeno dojemanje dogajanja, tako zunanjega kot notranjega, večplastno in večkrat spodkopava družbeno sprejete norme in konvencije. Te pa se hkrati na drugih mestih potrjujejo kot človeško naravno in s tem neizogibno.

Narativno razlomljenost blažita in gladita predvsem slog in jezik pripovedi. Če se razlamlja sama narativa romana, vsekakor ritem pripovedi valovi vseskozi v neprekinjenem, na mestih že nekoliko hipnotičnem toku. Ta je sestavljen iz igrivih besednih iger in barvnih prispodob, ki velikokrat presenetijo. S tem odpirajo še ena izmed možnih vrat, skozi katera vstopamo v roman Zabubljena. Jezik predvsem ne skuša biti pretenciozen in nas s tem roman ne podcenjuje, temveč nas ovije v mehko literarno odejo, v kateri se lahko z užitkom zabubimo.

Zabubljena Ane Marwan je eden izmed tistih romanov, za katerega lahko rečemo, da je res zaslužil nagrado. Na domačih tleh je prejel nagrado Kritiško sito, ki jo vsako leto podeljuje Društvo slovenskih literarnih kritikov, pozneje pa je Marwan dobila še nagrado Ingeborg Bachmann, ki so jo podelili na 46. dnevih literature v nemškem jeziku v Celovcu. Da je Ingeborg Bachmann eno izmed literarnih imen, pri katerih se napaja Marwan, naključje ali ne, ostaja vprašanje. Če je bila Bachmann v času izida svojega edinega romana Maline, deležna kritik na račun fragmenitrane in zakodiran pisave (predvsem s strani moških kritikov), jo je ravno ta skupaj v prepletu nenavadne pripovedi, ki zareže globoko v eksistencialno razcepljenost ženske pripovedovalke, postavila na seznam vidnejših odmevnih ženskih pisateljic. Eksistenca je podobno kot Ritina v romanu Ane Marwan, čeprav je ta na videz bolj igriva in lahkotna, razcepljena med družbena pričakovanja, ki so neposredno zvezana s konvencijo norm in vrednost, odnosom med posameznikom in družbo ter odnosom med spoloma. Globina literature v katero se lahko potapljamo počasi in ki z vsakim potopom odstira še neraziskano, spregledano skrivnost je tista, ki priliva ogenj in motri domišljijske končiče naših možganov in je tista, ki je z lepa ne pozabimo.