SEZNAM BLOG OBJAV

Arhitektura rešuje družbene probleme 1/3

— Piše: Nuša Zupanc

Arhitektura je samostojna kreativna praksa, ki se preko svojega delovanja venomer samoopredeljuje. To pomeni, da je njeno gonilo nenehno preizpraševanje. Ni ne umetnost ne oblikovanje, ampak je arhitektura. Ali, kot pravi ddr. Petra Čeferin, mednarodno priznana arhitekturna teoretičarka in utemeljiteljica arhitekturne teorije v slovenskem in mednarodnem merilu: arhitektura je arhitektura. Ustvarjati arhitekturo pomeni ustvarjati znotraj spektra kreativnih dejavnosti, katerih skupni imenovalec je prebijanje obstoječih omejitev bodisi v kontekstu prostora, besede ali skice. Arhitektura preko večplastnosti ponuja možnost uvida v nove možnosti in zajema vse od gradnje in razstave do teorije, besedil in načrtov. Ustvarjati arhitekturo v dobi tehno-fevdalizma pomeni, da se postaviš po robu stereotipom, omejujočim družbenim vlogam, vsakodnevno iščeš dobre rešitve in sklepaš kompromise z apetitom tržno naravnanih odločevalcev, investitorjev ali naročnikov. Z besedilom, ki je pred vami, želim izpostaviti slovenske posameznike, ki to večplastnost poosebljajo in jo vsakodnevno realizirajo skozi svoje delovanje in razmišljanje v lokalnem prostoru.

V raziskavi so vsi intervjuvanci prejeli tri enaka vprašanja:

1. Kateri problem mora arhitekturna stroka nujno takoj nasloviti? In kako?
2. Kaj zate pomeni napredek v arhitekturi?
3. Kakšne sistemske spremembe so nujne, da bomo še vedno delali arhitekturo?


Intervjuvanci so razvrščeni v tri sklope: Ustvarjati arhitekturo brez stavb (arhitekturni teoretiki, kustosi, aktivisti in publicisti), Učiti videti arhitekturo (arhitekti pedagogi z ljubljanske Fakultete za arhitekturo) in Novogradnja naj bo zadnja rešitev (arhitekti projektanti ter participatorni urbanisti).

Ustvarjati arhitekturo brez stavb

Ustvarjati arhitekturo brez stavb je prvi del širše zastavljenega raziskovalnega besedila z naslovom Arhitektura rešuje družbene probleme. Kako ključna je za samo arhitekturo arhitekturna teorija? Zelo. Vprašanja, ki se jih loteva teorija, so nujna za preboj trenutne situacije krize. Arhitekt, ki je sposoben pogledati globlje od produkta projektiranja, bo veliko hitreje prišel do uvida. Arhitektki in arhitekt, ki jih predstavljam v tem prvem delu raziskave, s svojim delovanjem dejansko prebijajo ustaljene predstave o arhitekturi in delujejo v javnem interesu. Prizadevanje za izboljšanje statusa javnega prostora kot skupne dobrine pa seveda ni pomembno le zaradi arhitekture same, ampak zaradi družbe, v kateri živimo in katere del je arhitektura. Arhitektura vpliva na človekov socialno-ekonomski položaj, na kar žal pogosto pozabljamo. Sami arhitekti se premalo zavzemamo za poduk o odgovornosti, ki jo ima arhitektura do družbe. Natančneje, premalo skrbimo za osveščanje družbe in posameznikov o pomenu arhitekture – ravno to pa s svojim afirmativnim delovanjem vsakodnevno izboljšujejo predstavljeni arhitekti. Izboljšujejo pa tudi razumljivost in dostopnost arhitekture, saj je vse preveč arhitektov govorno slabo artikuliranih in uporabljajo specialistični diskurz, to pa pogovore o prostoru in dobrih rešitvah oddaljuje od širše javnosti. To ni dobro, saj govorimo o pojavih, ki so skupni tako učenjakom kot osnovnošolcem. Ustrezen in jasen diskurz je temelj vsake stroke.

V prvem delu so predstavljeni Ajda Bračič, Katja Martinčič in Uroš Mikanovič.

Ajda Bračič je ustanoviteljica platforme Kajža ter arhitektka, publicistka in kustosinja. Novoustanovljena platforma Kajža je namenjena nagovarjanju, izobraževanju in aktivaciji javnosti v zvezi s prenovo (predvsem stanovanjskih) stavb, ki pri nas še vedno ni dovolj razširjena. Ajda je sokustosinja razstave in raziskave Iščem stanovanje – sto let organizirane stanovanjske gradnje v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO). Pri delu jo vodi predvsem raziskovanje prostora, kar pa razume kot širok pojem, h kateremu se ji zdi smiselno pristopati iz arhitekturne, znanstvene, umetniške, sociološke, filozofske, jezikoslovne in literarne smeri. Njen cilj je, da zaključke svojih raziskav približa tudi ljudem zunaj arhitekturne stroke, saj je v pogovore o prostoru in silnicah, ki prostor danes določajo, nujno vpeljati čim širšo skupino ljudi. Ajda je pri svojem delu radikalna in piše za dobrobit skupnosti in odnosa do okolja. Izbira projekte in raziskave, ki osveščajo o nujnosti dviganja bivalne kulture, saj je to edina rešitev, ki bi zagotovila odgovornost tako posameznika kot družbe do tega, kaj, kdaj in na kakšen način se gradi, ter ne bi le spodbudila trajnostnega odnosa do prostora, temveč takšen odnos napravila za normo. Kritična je do neplačanega študentskega dela, prekarnosti in nizkega plačila; vse to najdemo v številnih arhitekturnih birojih pri nas. Trenutno je ponovno del kolektiva MAO kot urednica publikacije BIO27 Supervernakularno.

Razstavo in raziskavo Iščem stanovanje je Ajda zasnovala in realizirala skupaj z Andražem Keršičem, dr. Milošem Koscem in dr. Bogom Zupančičem za MAO. Razstava je bila razpršena po javnem prostoru Ljubljane, trenutno pa se je postavitev preselila na različne lokacije v Mariboru. Foto: Matjaž Rušt za MAO

1. Kateri problem mora arhitekturna stroka nujno takoj nasloviti? In kako?
Mislim, da bi morala biti arhitektura bolj kot kadarkoli doslej zavezana odgovornemu in v prihodnost zazrtemu odnosu do prostora. Prostor je skupna dobrina, ki si je ne delimo le ljudje vseh prepričanj in družbeno-ekonomskih ozadij, temveč tudi vse druge vrste bitij na našem planetu ter vsi prihodnji rodovi. Od prostora je odvisno naše preživetje. Zato se mora arhitektura zavzemati za pravično, spodbudno in okolju prijazno oblikovanje prostora, s svojimi posegi izboljševati obstoječe stanje in obenem delovati kot katalizator za še več podobnega delovanja. Kaj to pomeni v praksi? Arhitektura mora s procesom načrtovanja, izdelave in življenja nekega prostora spodbujati medčloveško, medvrstno in okoljsko pravičnost. Mislim, da je arhitektura danes še bolj kot v preteklosti povezana z moralnimi vprašanji.

2. Kaj zate pomeni napredek v arhitekturi?
Mislim, da je napredek današnjega časa to, da se arhitektura postopoma začenja zavedati, da mora spremeniti svoj modus operandi, svoje metode in način dela, da bi se lahko odzivala na aktualne družbene in prostorske okoliščine. Napredek v arhitekturi zame pomeni, da arhitektura ostaja avtonomna disciplina in se je sposobna spreminjati v skladu s potrebami, ki jih prepozna v posameznem trenutku – in da je sposobna te potrebe tudi identificirati.

3. Kakšne sistemske spremembe so nujne, da bomo še vedno delali arhitekturo?
Odgovorim lahko zelo splošno. Kot rešitev vidim menjavo družbeno-gospodarske ureditve, ki bi dobrobit skupnosti in odnos do okolja postavljala nad hitre dobičke in cenene investicije. Dvig bivalne kulture, ki bi zagotovil odgovornost tako posameznika kot družbe do tega, kaj, kdaj in na kakšen način se gradi, ter ne bi le spodbudil trajnostnega odnosa do prostora, temveč takšen odnos napravil za normo. Bolj konkretno pa tudi: nujno bi bilo urediti problem neplačanega študentskega in slabo plačanega prekarnega dela, ki je pogosto prisotno tudi v domačih arhitekturnih pisarnah. Znotraj arhitekture same pa je potrebno poudarjati večplastnost poklica. Poklica arhitekta ne razumem le v klasičnem smislu, kot nekoga, ki riše hiše. Mislim, da se arhitektura že nekaj časa sooča z velikim premislekom o lastni vlogi v svetu, saj je situacija v prostoru drugačna, kot je bila skozi večji del zgodovine. Zato se odpirajo tudi nove možnosti za to, na kakšen način lahko arhitekt poskuša izboljšati prostor. To ni vedno projektiranje, je tudi pogovor, pisanje, razmislek, je izobraževanje, komunikacija s skupnostjo, je tudi aktivizem. Pisanje razumem kot del arhitekturne prakse.

Priprava razstave Iščem stanovanje v MAO skupaj z Andražem Keršičem in dr. Milošem Koscem. Foto: Maša Špiler za MAO

Katja Martinčič je urbanistka, raziskovalka in arhitektka. Že med študijem se je povsem potopila v projektiranje ter soavtorsko sodelovala v ljubljanskih birojih Multiplan, Triiije, Obrat, PLAN B in različnih projektnih skupinah, ob delu in študiju pa je delovala tudi kot demonstratorka v seminarjih prof. Aleša Vodopivca in izr. prof. Anje Planišček. Ključno je pripomogla k realizaciji projektov ljubljanske Fakultete za arhitekturo v Afriki. Po nekaj letih projektiranja in pedagoškega dela je sprejela osebno odločitev, da zavestno zapusti Ljubljano, nedosegljive cene stanovanj in nečloveške razmere za delo znotraj projektantske prakse. Preselila se je v Idrijo, kjer je ob podpori razpisa Ministrstva za kulturo realizirala projekt Mladi starci – projekt je raziskoval bivanjske razmere ter potrebe starejših in to, kako se prostor ne prilagaja spremembam demografije. Prav ta problem je v Idriji posebej izrazit zaradi izseljevanja mladih, povečuje pa se tudi zaradi demografije Idrije, ki se stara hitreje od slovenskega povprečja. Sledilo je sodelovanje z Občino Idrija, ki je sodelovala z Ministrstvom za okolje in prostor, s katerim je Katja, v skladu z Alpsko konvencijo, izvedla analizo stanovanjske problematike v Idriji. Katja je analizirala stanje v Idriji in oblikovala predloge za izboljšanje: od zadrug do odkupov in prenov. Ta projekt je prerasel v stanovanjsko strategijo. V Idriji so bili nad Katjino širino razmišljanja in strokovnostjo tako navdušeni, da zdaj opravlja vlogo občinske urbanistke, usklajuje tržno naravnane projekte z željami prebivalcev in odpira nove možnosti spregledanih prostorov.

Projekt Streha za vse, pri katerem je kot demonstratorka sodelovala tudi Katja. Streha za vse je humanitarna študentska organizacija, ki s prostovoljnimi prispevki izvaja gradbene posege v odročnih deželah sveta. Društvo tvori skupina študentov in mentorjev Fakultete za arhitekturo in Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani. Poleti 2017 so skupaj z lokalno skupnostjo izvedli nov razvojno humanitarni projekt v podsaharski Afriki ter s svojim znanjem in močmi pripomogli k izboljšanju pogojev za življenje, izobrazbo in zdravje otrok. Objekt stoji v mestu Kabale na jugu Ugande, kjer so v sodelovanju s humanitarno organizacijo Alongside Africa iz Velike Britanije zgradili nov učni center za otroke, ki živijo na ulicah. Foto: Anja Planišček, Društvo Streha za vse

1. Kateri problem mora arhitekturna stroka nujno takoj nasloviti? In kako?
Arhitektura ima ogromen vpliv na okolje in danes, ko imamo veliko raznovrstnega znanja, bi morali gradnjo že prilagoditi novim razmeram. Nadomestiti je treba določene materiale, snovati hiše, ki se same branijo pred vplivi iz okolja in niso odvisne od komplicirane ter drage tehnologije, izobraževati bodoče naročnike in postaviti trajnost na prvo mesto.

2. Kaj zate pomeni napredek v arhitekturi?
Napredek ali pa reciva raje “sprememba” v arhitekturi se vedno zgodi skupaj s preobratom v generalnem odnosu do prostora, okolja in virov. Danes, ko vsega naštetega zmanjkuje, se napredek kaže kot korak nazaj v preudarnost, občutljivost in celo askezo v smislu porabe. Ne govorim o minimalizmu ali kakšnem drugem -izmu. Kvečjemu o resničnem zavedanju posledic gradnje, spoštovanju do okolja in razmisleku o materialih. Vse to je v preteklosti že bilo prisotno, pa je v času industrijskega razvoja in tehnološkega napredka postalo obrobno. Novo potencialno spremembo vidim v tem, da se stroka začne odpirati in povezovati z drugimi disciplinami, naravoslovnimi in družboslovnimi, pa tudi v tem, da se arhitekte začne vzgajati kot ljudi, ki delajo ZA okolje in prostor. Kdo drug, če ne mi? Morda je bolje, če se vsi skupaj vprašamo, kaj je tisto, kar spreminja odnos arhitekta do prostora?

3. Kakšne sistemske spremembe so nujne, da bomo še vedno delali arhitekturo?
Realnost arhitekture je tudi kapital. Kjer ni denarja, se velike ideje težko materializirajo. Realnost arhitekture je tudi politika in so privatni interesi. Pogosto so vsi ti faktorji med sabo sprti. Fakulteta pa vzgaja vedno nove generacije, ki verjamejo, da je naloga arhitekta predvsem načrtovanje hiš in da je resnični uspeh samo realizacija avtorskega dela. Škoda, ker arhitekti zmorejo in morajo početi še vse kaj drugega. Diskrepanca med realnim svetom in svetom, ki ga predstavlja fakulteta, je več kot očitna. Arhitekt se več ukvarja z ekonomskimi in socialnimi problemi kot z estetskimi. Predvsem morajo imeti arhitekti odgovoren odnos do okolja, v katerem delujejo. Dober načrtovalec mora prostor obvarovati pred tržnimi, političnimi in zasebnimi interesi, ker so ti vedno izrazito parcialni, oziroma mora med njimi iskati zdravo ravnotežje. Izpostavim pa lahko tudi problematiko zakonodaje, ki ni nujno naravnana v dobro prostora niti ne daje arhitektom toliko moči, kot naj bi je imeli. Ko že omenjam fakulteto, bi izpostavila še problem centralizacije. V seminarjih se največ ukvarjamo z Ljubljano, reciklirajo se neke ideje in obravnavajo zadeve, ki se v resnici dogajajo le v enem mehurčku. Tako je svež diplomant popolnoma neopremljen in nepripravljen za reševanje problemov zunaj Ljubljane.

Uroš Mikanovič je arhitekturni teoretik, ki trenutno deluje kot demonstrator v seminarju Teoretska praksa arhitekture ddr. Petre Čeferin. Je izjemno artikuliran teoretik in kritik in njegovo razmišljanje lahko poslušate v oddaji Radia Študent Hertz Arhitektur. Arhitekturnoteoretsko oddajo ureja skupaj z Blažem Šenico. V oddajah igra ping-pong z aktualnimi problematikami arhitekture, vendar vrača žogico z ustrezno mero strokovno podkrepljene kritičnosti in s konkretnimi rešitvami. Naslovil je teme sindikatov v arhitekturi in pasivnost zbornice ZAPS pri zagotavljanju regulacije cenika storitev in kakovosti delovnih pogojev znotraj arhitekture. Artikulirano se je lotil tudi 15. člena Pravilnika o podrobnejši vsebini dokumentacije, ki izniči vlogo arhitekturne stroke znotraj Gradbenega zakona, in še mnogih drugih tem, ki jih je podkrepil s satiričnimi vizualijami. Uroš je tudi sodelavec kolektiva Rdeča pesa, znotraj katerega si v obliki YouTube oddaj prizadevajo za pomenljive pogovore o družbeni, ekološki in politični krizi sodobnega kapitalizma. Skupaj z Blažem Šenico pa na Fakulteti za arhitekturo organizirata avtonomne bralne krožke.

1. Kateri problem mora arhitekturna stroka nujno takoj nasloviti? In kako?
Probleme, ki jih smatram za nujne – na primer okoljska in stanovanjska kriza – razumem kot družbene probleme, ki jih kot takšne arhitektura kot stroka ne more primerno nasloviti. Mora se ali postaviti nad družbo ali pa družbeni problem nasloviti kot tehnični problem. Ob prvem se, poleg nekih pokroviteljskih posledic, pozablja, da je tudi arhitektura družbena praksa, da mora torej sama biti predmet sprememb. Ob drugem pa ta redukcija pomeni tudi diverzijo od realnih ocen in ukrepov. Parametri okoljske in stanovanjske krize so povsem transparentni: izpustov je preveč, dostopnih stanovanj je premalo. Kako to doseči, pa je politično vprašanje, saj zahteva politično konfrontacijo s tistimi, ki jim je v interesu nadaljevanje teh kriz (nazadnje so to zasebni upravljalci in lastniki cele verige fosilne industrije, lastniki in upravljalci zemlje in nepremičnin). Strogo arhitekturne (apolitične) obravnave izpustov so doslej nezadovoljivo predlagale večanje energetske učinkovitosti fasadnega ovoja ali večanje ogljične učinkovitosti gradnje – z vprašljivim učinkom, glede na to, da ob predpostavljeni brezmejni gospodarski rasti učinkovitost ne pomeni manj izpustov.

Kolaž iz oddaje o stanovanjski gradnji Žerjavi povsod stanovanj nikjer kjer Uroš vodi pogovor s Klemnom Ploštajnarjem na kanalu Rdeča pesa. Uroš v oddaji jasno razloži pomen socialne kapice in razgali apetit kapitala in bogatih, ki krhajo temelje socialne države in povečujejo neenakost med ljudmi.

2. Kaj zate pomeni napredek v arhitekturi?
Če zelo poenostavim, bi rekel, da arhitekt ali arhitektka, ki arhitektov ali arhitektk ne naučita ničesar, nikogar ničesar ne naučita. Zame je napredek torej vsaka demistifikacija tistega arhitekturnega delovanja, ki se še vedno utemeljuje v terminih osebnega talenta ali v kakšnih duhovnih principih. Mislim, da ne obstaja enotna formula za kaj takega, gre pa v splošnem za pojasnjevanje in razdelavo arhitekturnih (miselnih) orodij, pojasnjevanje in razdelavo povezav med arhitekturnimi oblikovnimi intuicijami in (družbenimi) znanostmi ter za pojasnjevanje družbenih pogojev arhitekture ipd.

Uroš na panelu skupaj z Mašo Hawlina in Pavlom Gantarjem in z moderatorko pogovora Ajdo Pistotnik. Tik pred izbruhom pandemije so želeli skupaj nasloviti stanovanjsko problematiko. Pogovor je organiziralo društvo EnaBanda. Foto: Petra Čičić za EnaBanda

3. Kakšne sistemske spremembe so nujne, da bomo še vedno delali arhitekturo?
Kaj pomeni delati arhitekturo, je vedno vprašanje primata na področju zidave, torej ideološko vprašanje. Menim, da arhitektura ločeno od sistema ne pomeni kaj dosti, v širokem pojmu sistema kot družbenega sistema. V tem smislu ima arhitektura (in delanje arhitekture) vedno zagotovljeno mesto v njem vsakič v temu primerni obliki. Je pa res, da se to »zagotovilo« ne prevede v družbeno ali ekonomsko zagotovilo arhitekturne dejavnosti v celoti, kar poraja celo vrsto splošno izraženih strokovnih nezadovoljstev, nekakšnih spontanih kritik sistema. Strokovno nezadovoljstvo ni enako razporejeno med vse člane »arhitekturne skupnosti«, saj ti znotraj te skupnosti zasedajo različne vloge in tako tudi zastopajo različne interese. Kar jih druži v skupnost, je šibka ideja arhitekture, ki ji vsak s svojega parcialnega stališča pripisuje lastne različne pomene. Zame, torej z mojega parcialnega stališča, nujne spremembe so sistemske spremembe arhitekture kot institucije, ki se tičejo široko pojmovanega področja delavskih standardov: vprašanje avtorstva, vprašanje plačila, vprašanje zaposlitvenega statusa, vprašanje stalne raziskovalne dejavnosti ipd. Menim, da je šele na podlagi razrešitve internih strokovnih neenakosti izpolnjen pogoj za enoten nastop stroke za sistemske spremembe na splošnejši ravni. Na primer, prevladuje neko splošno pojmovanje arhitekture kot službe v javnem interesu, čeprav na področju zidave ni nobenega aktivnega javnega akterja oziroma se ta aktivno umika zasebnim interesom, ki jih stroka interno tudi simulira.

Teoretska praksa kot pravi odgovor!

Arhitekti se pogosto zagovarjajo, da njihove stavbe govorijo namesto njih, kar je problematično, saj večina ljudi nima ustreznega znanja, da bi razbrali, kaj je imanentno arhitekturnemu objektu in zakaj nekatere rešitve niso arhitektura. Vodo na mlin si teoretsko nepodkovani arhitekti usmerijo tudi s citatom Alvarja Aalta, ki pravi, da ne piše, ker raje gradi. A redko kdo ve, da je Aalto svoj arhitekturni stil in odnos do prostora podkrepil prav s pisano besedo.
Dobre arhitekturne prakse ni brez teorije, ta lahko ključno pomaga pri izvijanju arhitekture iz spon gospodarske in celo podnebne krize. Slovenska stroka in šola reducirata arhitekturo na arhitekturni objekt in zaradi teoretske nepodkrepljenosti svoj arhitekturni izraz osredotočata predvsem na zgrajeni objekt, s čimer na prvi pogled ni nič narobe, če ne bi živeli v času neprekinjene krize in vsesplošnega pomanjkanja natečajev in investitorjev. Slovenska arhitekturna stroka je tako že v izhodišču osiromašena in počasneje prispeva k razvoju dojemanja prostora. Meje mentalnega konstruiranja in eksperimentiranja z novim se zaradi te percepcije premikajo zelo počasi, saj je gradnja zamudna in daje rezultate počasneje. Zaradi nižanja povpraševanja in slabše ekonomske stabilnosti je tako arhitekturni izraz še manjši in počasneje, redkeje, prihajamo do inovacij. V tem članku predstavljeni arhitekti s svojim delom in afirmativno pozicijo ključno bogatijo dejanski in virtualni slovenski prostor. Afirmativnost pomeni iskanje rešitev, preizpraševanje in postavljanje po robu družbeno-političnim spremembam, ki se čedalje manj zavzemajo za izobraževanje o pomembnosti skupnega prostora, za prenovo obstoječih stavb in podporo kreativnemu sektorju. S tem besedilom želim vzpodbuditi tudi ostale kreativneže, mislece in arhitekte, da svoj izraz hkrati s prakso izražate skozi teorijo ter se kalite v pisanju. Ne glede na ekonomski položaj in količino povpraševanja si arhitekture ne smemo predstavljati brez teorije in kritike.

*Za pomoč pri raziskavi se zahvaljujem arhitektki Manci Košir.

SEZNAM BLOG OBJAV

Uvod v časovnico brenčavk na področju kulture

— Piše:

Jože Vogrinc se v knjigi Pojmovne prikazni (Studia Humanitatis, 2015) ukvarja z izrazi, ki so ga “zbodli v oko kot humanista in družboslovca.” Pod drobnogled tega že zbodenega očesa vzame pojme, kot so komoditizacija, koncept, negativna rast, videna kot, najtrofejnejši in – po našem mnenju absolutna zmagovalka – generični žanr. To so izrazi nekega časa, brenčavke, če dovolite prenos iz angleške buzzword, ki obeležujejo neko obdobje, četudi je njihova raba včasih napačna, nenavadna, povsem nelogična, ali pa nas, ker nikakor ne prenesemo povzpetništva prek velikih besed in tujk in neologizmov, kratko malo iritirajo, pardon, živcirajo.

Menda je bila pred leti vsak dan beseda dneva oplajanje – tako nam je povedel eden izmed programerjev na Ljudmili -, tu so bile godbe in diskurzi, danes pa – če gre soditi po recenzijah glasbenih dogodkov – domala vse poteka na raznih stičiščih, sicer pa so stvari v jukstapoziciji, kar je morebiti konsekvenca nekih drugih kuriozitet.

Prejšnji dan smo se pogovarjali z Almo R. Selimović, vodjo razvojnih programov v Bunkerju, in jo povprašali o njej najbolj zanimivih brenčavkah. Med favorite je dodala hibrid, katerega vse pogostejša raba v angleški različici je razvidna že iz, recimo Googlovega grafa, medtem ko je drugi favorit – lapidarno – v zadnjih dvesto letih nekoliko bolj enakomerno uporabljen, a z manjšim upadom v zadnjih letih, kar pa, glede na pomen besede – jedrnato – niti ni presenetljivo.

image

Graf 1: prikaz prisotnosi besede hybrid na Google Ngram Viewer.

image1

Graf 2: prikaz prisotnosi besede lapidary na Google Ngram Viewer.

Nina Dragičević

SEZNAM BLOG OBJAV

Odprti podatki portalov Culture.si in Kulturnik

— Piše:

Portala Culture.si in Kulturnik.si sta portala Ministrstva za kulturo, razvija pa ju Društvo Ljudmila, laboratorij za znanost in umetnost. Prvi je v angleščini in namenjen spodbujanju mednarodnega sodelovanja. Vsebine so izvirne, deluje na odprtokodni platformi MediaWiki. Kulturnik pa je namenjen lažjemu dostopu do obstoječega digitaliziranega bogastva slovenskih knjižnic, arhivov, muzejev in sledenju aktualni kulturni produkciji ter pestremu kulturnemu dogajanju po Sloveniji. Gre za iskalnik po podatkovnih zbirkah in agregator novic ter dogodkov iz prek 2000 različnih spletnih virov, ki jih povprečni uporabnik spleta niti ne pozna niti jim ne more slediti, Google pa jih le deloma upošteva oz. zadetkov pri posamezni poizvedbi ne prikaže na prvi strani.

Ta uvod je potreben, da opredelimo podatkovne zbirke, ki nastajajo na obeh portalih, kot “stranski produkt” sledenja zastavljenim ciljem (popularizacija slovenske kulture za različne javnosti). Ker pokrivamo tako javni kot zasebni sektor v kulturi, ter vsa področja od kulturne dediščine do vseh umetnostnih zvrsti, smo v bistvu ustvarili edinstvene podatkovne zbirke, za katere si želimo ponovne uporabe, tudi v statistične in torej analitične namene.

Za Ministrstvo za javno upravo smo pripravili seznam nekaterih podatkovnih zbirk odprtih podatkov za portal Odprti podatki Slovenije (OPSI).

https://wiki.ljudmila.org/OpenData_Zbirke

open data ljudmila wiki

Sami pa smo na treh primerih izdelali interaktivne infografike, ki lahko ponazorijo potencial, ki se skriva v naših (t.j. javnih, odprtih) podatkih portala Culture.si. Za te tri primere smo določili natančne kriterije, podatke očistili in uskladili, tako da so baze podatkov verodostojne. Podobno bi postopali pri vsakem nadaljnjem tovrstnem projektu.

1) Festivali po Sloveniji
https://www.culture.si/en/Festivals_in_Slovenia
V bazi je okrog 200 festivalov, ki jih prikazujemo po tednih skozi koledarsko leto. Na dnu strani smo objavili tudi press clipping, ta infografika je bila za medije očitno najbolj zanimiva. Skozi primerjavo po letih se da odčitati trend “poletizacije” festivalov, recimo.

festivali 2018

2) Culture from Slovenia Worldwide
https://www.culture.si/en/Culture_from_Slovenia_World_Map
Edina obstoječa baza podatkov o gostovanjih naših ustvarjalcev in kulturnih producentov po svetu. Zanimalo nas je, kakšen izgleda svet, če ga “kolonizira” slovenska kultura. Kje smo najbolj prisotni in kam ne zahajamo? Ti podatki, ki so na voljo tudi v obliki zemljevida, najbolj zanimajo Ministrstvo za zunanje zadeve, v veliko pomoč je namreč tudi mreži naših diplomatsko-konzularnih predstavništev.

open dataworldwide

3) EU funding
https://www.culture.si/en/EU_funding
Skupaj z informacijsko pisarno Ustvarjalna Evropa Slovenija smo pripravili edinstveno bazo podatkov, ki je ne premore nobena druga evropska država. V njej smo združili podatke tako za Creative Europe kot za Media programe, ki so edini viri financiranja kulture na ravni Evropske Unije. Dejansko je Slovenija pri črpanju teh sredstev med najuspešnejšimi državami in te infografike služijo za analizo. Po letih lahko spremljamo razmerje med nevladnimi in javnimi kulturnimi organizacijami, recimo, dobimo pregled nad uspešnostjo po področjih ali pa po vlogi v projektu (prijavitelj ali partner).

SEZNAM BLOG OBJAV

Apel za likovno kritiko

— Piše:

Ugotovitve in apel partnerjev v poskusu vzpostavitve spletnega medija za podporo likovni kritiki in kritiškemu pisanju: Paviljon – prostor za likovno kritiko

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije se po državi na leto zvrsti okrog 2500 razstav. In vendar so obiskovalci likovnih razstav, njihovi ustvarjalci in producenti prikrajšani: medijski prostor za kritiško refleksijo se krči; ob slabih (materialnih) pogojih načrtno spremljanje in veščina kritiškega pisanja vse bolj pojemata; vsled varčevalnih politik zasebnih lastnikov pisanje o vizualni umetnosti v veliki meri postaja pristojnost zaposlenih novinarjev, ki največkrat za to niso strokovno usposobljeni, zapisi pa tako postajajo vse bolj le predelana PR in agencijska sporočila. Ob vsem tem je likovna kritika v tradicionalnih medijih v primerjavi z drugimi umetnostnimi področji med slabše zastopanimi. Izkušnje spletnega portala Kulturnik.si po drugi strani kažejo, da so kritike in recenzije med najbolj branimi prispevki na Kulturniku, in da jih bralci – obiskovalci razstav močno pogrešajo.

Da bi v to, vse bolj nevzdržno situacijo, ki se odraža tudi v ravni javnega diskurza o umetnosti in o samih ustvarjalcih, posegli proaktivno, smo se v letu 2017 predstavniki spletnega portala Kulturnik.si, revije Šum ter Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo povezali v nameri vzpostavitve spletnega mesta za podporo likovni kritiki in kritiškemu pisanju. Pri tem so se nam pridružili še Radio Študent, revija Fotografija, spletni medij Koridor – križišča umetnosti in spletni kanal Sodobna umetnost; kot konzorcij partnerjev smo zasnovali  spletni medij Paviljon: prostor za likovno kritiko.

Izhajali smo iz prepričanja, da je problem pomanjkanja kritiške refleksije potrebno zagrabiti in media res in torej aktivno poseči v samo medijsko krajino. Spletno mesto Paviljon bi na enem mestu agregiralo izbrane likovne kritike, ki jih na svojih spletnih mestih objavljajo sodelujoči partnerji, obenem pa bi skupno uredništvo k objavljanju vabilo tudi gostujoče pisce in piske. Paviljon je bil tako tudi poskus povezovalno zastavljenega produkcijskega modela in sinergičnega delovanja, s tem pa preseganja partikularnih, četudi dobronamernih pobud. Paviljon bi temeljil na samostojno razviti odprtokodni programski rešitvi, ki se že financira iz javnih sredstev. Pridobili smo tudi del potrebnih sredstev (sponzorstvo in zasebna fundacija), za zagon pa smo manjkajoči del želeli pridobiti iz javnih sredstev na ustreznem razpisu.

Letvico smo si postavili visoko, a z možnostjo sledljivosti ciljev:

  • v treh letih izboljšati količino in raven pisanja o vizualni umetnosti,
  • izboljšati materialne pogoje za kritiško pisanje,
  • vzpostaviti uravnotežen kritiški pregled likovnega dogajanja po celi državi in ne le po večjih razstaviščih v Ljubljani,
  • povečati zanimanje za vizualno umetnost (branost recenzij) in posledično sam obisk razstav.

Pri skupni uredniški politiki konzorcija smo si za vodila postavili: strokovnost, decentralizacijo, pluralnost oz. odprtost za različne žanre in eksperimente okoli kritiškega pisanja kot tudi za različne estetike in teoretska izhodišča, ter pokrivanje razstav, umetniških praks in umetnostnih vprašanj, ki so v tradicionalnih medijih slabo zastopani. Projekt je načrtoval tudi gostovanja tujih kritikov v Sloveniji ter usposabljanje in izobraževanje tako piscev in pisk kot tudi urednikov in urednic.

Po več kot enoletnih prizadevanjih smo ugotovili oz. so se nam potrdile naslednje opreke:

  • Sodelujoči partnerji v projektu se soočajo s pomanjkanjem piscev in pisk za področje vizualne umetnosti.
  • Kljub zavedanju pristojnih na Ministrstvu za kulturo (MK) o resnosti problema pomanjkanja kritiške refleksije, zlasti na področju vizualne umetnosti, ministrstvo ne deluje dovolj proaktivno, da bi se to področje okrepilo.
  • Trenuten način reševanja te problematike s strani MK je parcialen in z vidika umetnostne kritike ne najbolj smotrn: ministrstvo programsko sofinanciranim producentom nalaga izvajanje podpornih programov, na nekaterih umetnostnih področjih celo z izrecnim poudarkom na “krepitvi kritiške stroke”. To v primeru kritiške refleksije lahko pomeni, da je producent razstave, koncerta, gledališke predstave, … hkrati tudi naročnik kritiškega zapisa o lastnem programu.
  • Razpis MK za sofinanciranje podpornih dejavnosti na področju umetnosti in kulture, s poudarkom na deficitarnih področjih, kamor umetnostna kritika sodi, ne obstaja.
  • Edini obstoječi razpis, kamor bi se projekt, kot je Paviljon, pogojno lahko prijavil, je razpis za e-založništvo Javne agencije za knjigo (JAK), ki je namenjen tudi spletnim medijem (SM). Težava je v tem, da je razpis namenjen le “sofinanciranju kulturnih projektov, ki so pomembni za razvoj in uveljavljanje literarne ustvarjalnosti v spletnih medijih”, torej le področju literature in literarne kritike, saj JAK letno za podpodročje SM razpolaga le z 20.000 evri.
  • Novo nastajajoči medijski projekti v kulturi, kot je Paviljon, nimajo sistemske možnosti pridobitve zagonskih sredstev (obstoječi razpis MK za sofinanciranje programskih vsebin medijev npr. ni namenjen sofinanciranju vzpostavitve medija, temveč mora medij izkazati dvoletno delovanje).

    Na osnovi spoznanega, apeliramo:
  • Da se v času, ko so spletni mediji vse bolj običajen način spremljanja različnih vsebin, povečajo sredstva JAK za sofinanciranje kulturnih projektov, ki so pomembni za razvoj in uveljavljanje kritiške refleksije v spletnih medijih, in da razpis za SM poleg literature vključuje celotno polje humanistike.
  • Da MK vzpostavi celosten sistem sofinanciranja podpornih dejavnosti v polju umetnosti in kulture, s posebno občutljivostjo do deficitarnih področij, kamor kritika sodi.
  • Da MK omogoči dodatna sredstva in poseben razpis za podporne dejavnosti v polju umetnosti in kulture, s posebnim poudarkom na deficitarnih področjih, posebne pozornosti pa naj bo pri tem deležno tudi usposabljanje kadrov ter izboljšanje materialnih pogojev za kritiško pisanje.
  • Da MK vzpostavi sistemsko možnost zagonskih sredstev za kulturne projekte v javnem interesu.

Partnerji v projektu in podpisniki:
Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo, zanj Urška Jurman (programska vodja)
Društvo Ljudmila / Kulturnik.si, zanj Alenka Pirman (urednica)
Društvo Galerija Boks / revija Šum, zanj Andrej Škufca (član uredništva)
Zavod Radio Študent, zanj Polona Tokar (odgovorna urednica)
Zavod Membrana / revija Fotografija, zanj Jan Babnik (glavni urednik)
Društvo Koridor – križišča umetnosti, zanj Jan Podbevšek (glavni urednik)
spletni kanal Sodobna umetnost, zanj Aljoša Abrahamsberg

SEZNAM BLOG OBJAV

Cankar vs. Kreslin, večni derbi!

— Piše:

Kulturnik.si je (med drugim) uporaben in krasen zato, ker nudi vpogled v dinamike kulturnega prostora v Sloveniji. Zato smo tokrat pogledali, kateri so najpogostejši iskalni pojmi na portalu po mesecih letošnjega leta, in ugotovili, da v spletnem prostoru poteka bitka med Vladom Kreslinom in Ivanom Cankarjem. Oba avtorja sta namreč bila vsak mesec leta 2018 med top 5 iskalnimi pojmi; razen februarja, ko je malo kaj lahko konkuriralo pustovanju.

Res je, da muzičist ves čas vzdržuje nekaj prednosti, a ne gre pozabiti, da se je Cankarjevo leto šele dobro začelo, zato Ivan Cankar reče, “po deveti deželi se je bil nenadoma razlegal glas, da je umetnost na svetu,” nato Vlado Kreslin reče, “danes sem v molu, ne vem, kaj mi je,” nakar Ivan Cankar reče, “sij na naju, usmiljeno nebo,” nakar Vlado Kreslin reče bodisi Cankarju bodisi sebi: “Še je čas.”

Nina Dragičević

Viri:
SEZNAM BLOG OBJAV

Slovenska kultura v Facebookovem primežu

— Piše:

V sredo, 11. aprila 2018 zvečer so se na Kulturnik prenehale stekati napovedi prireditev, najavljene na Facebookovih straneh. Kaj se je zgodilo?

Facebook je nenadoma prenehal posredovati kakršnekoli podatke o dogodkih prek programskega vmesnika Open Graph, tudi podatke o javnih dogodkih na javnih Facebookovih straneh, kakršne smo zajemali za Kulturnik. Obljubljajo možnost, da bo sčasoma možno pridobiti izjemo na podlagi skrbnega pregleda, ki pa trenutno še ne obstaja.

Takole so poskusili pojasniti, kaj so spremenili:

Kot mi, se tudi mnogi drugi razvijalci podobnih storitev po svetu zdaj sprašujejo “Kaj za vraga?”:

Kaj to pomeni?

Kot vemo, je Facebook zasebna oglaševalska platforma, ki svojim strankam (plačnikom oglasov) prodaja svoje uporabnike, ki jim oglase ciljano prikazuje glede na njihove profilirane podatke. V štirinajstih letih je v svoj obzidani vrt zvabila zavidljivo količino registriranih uporabnikov, ki po celem svetu prostovoljno in brezplačno proizvajajo podatke kot dragoceno surovino. Med njimi je tudi precej kulturnih producentov in organizatorjev kulturnih dogodkov iz Slovenije.

Mnogi manjši kulturni zavodi, društva, upravniki prizorišč ipd. so namreč iz praktičnih razlogov v celoti preselili svoje najave na Facebook, večji pa ga uporabljajo za dopolnilno komunikacijo. Popolna selitev podatkov na to platformo je obenem tudi prostovoljna osamitev v obzidani vrt. Dostopen je namreč le tistim uporabnikom, ki imajo čas in voljo spremljati objave na svojih “zidovih”. K sreči smo lahko med letoma 2011 do 2018 podatke o kulturnih dogodkih, najavljenih na Facebooku, preusmerili tudi na Kulturnik, da so vsaj v grobem postali dostopni vsakomur. Nad kakovostjo teh podatkov in vira nasploh na Ljudmili nismo navdušeni, a smo jih sprejeli kot kompromis.

Razmerje med različnimi tipi virov in številom najavljenih dogodkov na Kulturniku pokaže, da jih kar 60 % prenesemo s Facebooka (lani jih je bilo ok. 18.000). Po 11. aprilu smo torej ostali brez večine najav kulturnih dogodkov manjših prirediteljev (v bazi imamo ok. 1200 Facebookovih strani). Prav ti so uporabniku Kulturnika zagotavljali dragocen pregled nad pestrostjo in razpršenostjo kulturne ponudbe po celi Sloveniji, Kulturnik pa je organizatorjem pomagal doseči več potencialnega občinstva.

Zakaj je prišlo do tega?

Na žalost tega Facebook naravnost ne pove. Govorijo recimo o zaščiti vaših podatkov. Verjetno gre za omejevanje škode ob nedavnem zaslišanju Marka Zuckerberga v ameriškem kongresu po škandalu z zlorabo osebnih podatkov s Facebooka v podjetju Cambridge Analytica.

Ugibamo lahko, da zna biti med vzroki tudi skorajšnja uveljavitev evropskega zakona o varstvu osebnih podatkov GDPR, zaradi katere zdaj Facebook tudi seli podatke vseh neevropejcev iz Irske v Kalifornijo. Vsekakor pa Kulturnikova uporaba podatkov o dogodkih ni bila zloraba zasebnosti, ampak koristna ponovna uporaba javnih podatkov. Ponovna raba, ki je usluga avtorjem in lastnikom teh podatkov (slovenskim kulturnim organizacijam), pa tudi njihovim obiskovalcem in s tem slovenski kulturi na splošno ter nenazadnje Facebooku, saj je le še utrjevala njegovo prevlado. Tako smo lahko upravičeno začudeni, če ne celo ogorčeni, da so “zaprli pipico” tudi za te eksplicitno javne vsebine.

Znano je, da podjetje Facebook že doslej ni blestelo v transparentni komunikaciji z uporabniki in razvijalci. Prav nasprotno – izpostavljeni smo nenajavljenim spremembam pravil in algoritmov, ki vplivajo tako na uporabniško izkušnjo kot na dostopnost posameznih objav in podatkov, ki jih proizvedemo. Kot zasebno podjetje nemara niti ni dolžno skrbeti za razvijalce stranskih, nišnih izrab dosegljivih podatkov, zato je vsak poslovni model ali pa vsebinski projekt, ki temelji na tako zastavljeni platformi, kratkoviden. In kratkega daha.

Kako naprej?

Društvo Ljudmila bo sicer pisalo v Silicijevo dolino in se potegovalo za ponoven dostop do podatkov o kulturnih dogodkih slovenskih organizatorjev, vendar pa dejansko rešitev vidimo v njihovi večji tehnološki ozaveščenosti. Ta pa nič ne stane, kvečjemu prihrani! Zato bomo dokumentirali in kulturnim producentom predstavljali možne alternative za najavljanje kulturnih dogodkov na odprtem spletu in s tem tudi za avtomatsko objavo v Kulturniku.

Najbolj priporočamo vzpostavitev ustreznega koledarja dogodkov s strojno berljivim RSS feedom (z dodatnimi polji za dogodke) na lastni spletni strani. RSS je sodoben in razširljiv format, zelo primeren za ta namen. Pri tem si lahko pomagate z našimi tehničnimi specifikacijami.

V prihodnje bi si želeli dobrega odprtokodnega vtičnika za spletišča na WordPressu, prilagojenega potrebam manjših organizatorjev kulturnih dogodkov. Zaenkrat ga še nismo našli. Seveda pa lahko na svojem spletišču uporabite večino obstoječih koledarskih vtičnikov, saj ponavadi ponujajo iCalendar feed.

[Dopisano 15. 5.] Afera Cambridge Analytica je sprožila velik porast zanimanja za različna alternativna decentralizirana družbena omrežja, kot so Mastodon (s slovenskim vozliščem toot.si), Hubzilla, Friendica. Slednji dve omogočata objavljanje najav dogodkov, za katere ponujata tudi strojno berljive feede. Na Ljudmili jih že testiramo.

Možno je uporabiti tudi kateri koli javni servis, ki ponuja za koledarje javno dostopen iCalendar ali RSS feed. Recimo Google Calendar (khm). Seveda zdaj razmišljamo tudi, da bi tak servis ponovno vzpostavili tudi v okviru Kulturnika. V svoji prvi iteraciji od leta 2007 do 2012, ko je bil še Kulturni urnik Mreže multimedijskih centrov Slovenije, ga je namreč že ponujal. A sčasoma so se uporabniki množično odločili za Facebook, njim pa smo, hote ali nehote, sledili organizatorji prireditev – tudi mi, v Društvu Ljudmila.

Alenka Pirman in Luka Frelih


Pripis in pojasnilo, 8. 5. 2018

Temo je komentiral Matjaž Ropret v blogu Tehnozvezdje in nauk takole povzel: “Facebook je lahko eden od kanalov. Zaradi številčnosti občestva ali občinstva, kakor hočete, je zagotovo pomemben. Vsakdo, ki hoče biti na internetu viden in neodvisen, pa se mora predvsem zanašati sam nase in na odprte platforme in rešitve. Svoja spletna stran je nujna, danes je res ni težko postaviti in najti cenovno ugodnega prostora, kjer varno živi. V Ljudmili priporočajo tudi uporabo ustreznega koledarja s strojno berljivim tokom RSS in seveda pravilno izpolnjenimi polji. Tako gredo lahko podatki k agregatorju brez kakšnega dodatnega truda.

Na Ljudmili pa dodajamo pojasnilo, da v primeru Kulturnikovih dogodkov gre le za javne objave na Facebooku, vidne tudi spletnim iskalnikom in neprijavljenim uporabnikom (žal prekrite z ogromno pasico, ki vabi k vpisu na družabno omrežje). In ki niso predmet varstva zasebnosti, ampak gre za primer, ko je z umazano vodo čez balkon zletel tudi dojenček.

SEZNAM BLOG OBJAV

Pot pod noge s Kulturnikom!

— Piše:

Vzemite pot pod noge s Kulturnikom! Na njem je nekaj za prav vsak varžet, saj je dostop do kvalitetne ponudbe kulturnih dogodkov in informacij res mala malca.

Bled

Kje take planjave, kje take višave, kje čar je prirodni tako razodet? Nikjer! Le gorenjski ima vse to svet!

V libreto za Foersterjevo opero Gorenjski slavček vtkane besede Luize Pesjak še danes držijo, a Gorenjska vsekakor ponuja tudi kulturnih užitkov obilo. Luiza se je v Ljubljani kot najstarejša hči rodila slovenskemu politiku, mecenu in pravniku Blažu Crobathu, ki je bil doma z Železnikov, in sicer točno dva meseca po tem, ko je v Kranju umrl slikar Leopold Layer, po katerem se imenuje Layerjeva hiša. V Crobathovi advokaturi je služboval tudi pesnik, ki daje ime osrednjemu kranjskemu gledališču in v katerem se je že zaključil letošnji Teden slovenske drame. Prešeren je bil tudi Luizin učitelj ter pesniški vzor; prevajala ga je rada, a je njeno delo Fran Levstik na srečanjih v Škofji Loki strogo sodil. Če je obiskala Radovljico, Bled, Jesenice, Žirovnico, Mojstrano, lahko le ugibamo, vsekakor pa jih lahko vi – na poti v višave, četudi iz doline.

O Luizi Pesjak smo po večini črpali iz vira Slovenska biografija. Razglednica je del digitaliziranega bogastva Narodne in univerzitetne knjižnice.

Polona Torkar

SEZNAM BLOG OBJAV

V spletnem gozdu kulturnih dogodkov

— Piše:

Kam pogledate, ko si želite zvečer na predstavo ali koncert? In kje najdete naslov, da po elektronski pošti rezervirate vstopnico? Kako načrtujete, na katero ustvarjalno delavnico boste odpeljali svojega otroka? Ste zamudili dober film v svojem kraju, pa bi ga radi ujeli tam, kjer se še vrti? In na katerem naslovu je že tisti klub? … Predstavljajte si idealno spletno mesto, ki odgovarja na taka vprašanja in še več: mesto, kjer se po kulturni ponudbi lahko tudi razgledate (po možnosti kar prek mobilca) in vas bo zamikala predstava, razstava, knjiga …, ki je še ne poznate! Za povrh je uporaba brezplačna, registracija nepotrebna in ni vam treba preskakovati oglasov, ker jih enostavno ni!?

Stroj za kulturo

Idealnega stroja ni, njegov najboljši približek v Sloveniji ta hip pa je definitivno Kulturnik. In če je stroj, kako deluje? Po Sloveniji je prek 5000 različnih kulturnih prizorišč, število dogodkov, ki se zvrstijo v enem letu, pa merimo že v desettisočih. S kopipejstanjem ne bi nikamor prišli, podatke o dogodkih Kulturnik bere strojno. A od kod jih jemlje? Kako ve, kje in kdaj so in kdo nastopa?

Hisa-1 Največ o dogodkih vedo tisti, ki jih organizirajo. Najbolje uredijo podatke tisti, ki jih organizirajo preveč, da bi pri vsaki najavi improvizirali. In ker taki organizatorji navadno prodajajo še vstopnice, imajo vzpostavljen elektronski sistem, ki kot po tekočem traku spremlja dogodek od internega načrtovanja, do promoviranja in prodaje same. Zajeti pri takem viru je kot piti studenčnico – podatki so čisti, točni in usklajeni.

Vozicek-1Razvoj takih elektronskih sistemov pa stane in organizatorji dogodkov se pogosto odločajo za pogodbeno razmerje z enim od treh največjih ponudnikov v državi. Eventim.si je izpostava korporacije iz Nemčije, tam so tudi strežniki z vsemi podatki, ki niso odprti. Druga ponudnika sta slovenski tehnološki podjetji, ki sta razvili lastni rešitvi s podobnima imenoma: Kupi karto in Moje karte. In prav podatki iz slednje so (po dogovoru s podjetjem) brezplačno vključeni tudi v Kulturnik. Ti podatki so bolj skopi, a zanesljivi, omogočajo pa tudi spletni nakup vstopnic pri tem posredniku.

FB-1In kje so vsi drugi? Na Facebooku, seveda. Mnogi manjši organizatorji kulturnih dogodkov so iz praktičnih, a kratkovidnih razlogov preselili svoje najave na to družbeno omrežje, večji pa ga uporabljajo za dopolnilno komunikacijo in zanjo tudi plačujejo. V upanju, da vas bodo dosegli. Popolna selitev podatkov na Facebook je obenem tudi prostovoljna osamitev v zazidani vrt. Dostopen je namreč le tistim uporabnikom, ki imate čas in voljo spremljati objave na svojih “zidovih”. K sreči lahko podatke o kulturnih dogodkih, najavljenih na tem omrežju, preusmerimo tudi na Kulturnik in tako postanejo dostopni vsakomur. Prednost izvoza v Kulturnikovo spletno okolje je tudi večja preglednost, predvsem pa arhiviranje in možnost pregledovanja dogodkov po prizoriščih. So pa Facebookove strani, žal, tudi najmanj zanesljiv vir, saj organizatorji niso dosledni pri navajanju prizorišč in popravljanju spremenjenih podatkov (morebitna prestavljena ura, sprememba v zasedbi itn.) v samem spletnem obrazcu.

Povzetek

Na uredništvu Kulturnika torej izbiramo in urejamo tri različne tipe spletnih virov, najraje pa imamo prvega:

Kulturnik 3 tipi virov DOGODKI

Alenka Pirman

> Vas zanima še statistični pregled dogodkov? Vliva optimizem!

 

 

SEZNAM BLOG OBJAV

Enajst let in sto petdeset tisoč dogodkov

— Piše:

Najbolj priljubljena Kulturnikova storitev je najava kulturnih dogodkov po Sloveniji. V državi je prek 5000 različnih kulturnih prizorišč, število dogodkov, ki se zvrstijo v enem letu, pa merimo že v desettisočih. Podatke o dogodkih Kulturnik zajema strojno iz različnih spletnih virov, ki jih delimo po tipu tehničnega standarda:

  • regionalni portali nekdanje mreže multimedijskih centrov po Sloveniji,
  • spletna mesta (koledarji) organizatorjev kulturnih dogodkov,
  • komercialni ponudnik spletnega nakupa vstopnic,
  • strani na Facebooku.

Kako to deluje, smo že pisali, tukaj pa si poglejmo, kakšna so razmerja med temi viri.

Grafi-2018-05

Največ virov zajamemo s strani na Facebooku (FB), kamor so zaradi njegove razširjenosti migrirali tudi kulturni producenti. Za mnoge je to, žal, edini način objavljanja dogodkov na spletu, ki ga je možno strojno prebrati in izvažati. Po številu zajetih dogodkov sledi komercialni ponudnik Mojekarte.si (MKML), s katerim smo sklenili poseben dogovor. Sledijo spletišča organizatorjev kulturnih dogodkov s standardom RSS in starejšim ICS (iCAL in vCAL) ter opuščeni RDFCAL, ki pa je v rabi le še za potrebe agregiranja vsebin s portalov nekdanje mreže multimedijskih centrov M3C. Dolgoročen cilj je pridobiti čimveč kakovostnih virov iz neposrednih virov, za katere na svojih spletiščih producenti in organizatorji kulturnih dogodkov skrbijo sami.

Zato nas zelo veseli, da prikaz razmerja med tipi virov in količino agregiranih dogodkov vendarle prikaže drugačno sliko:

Grafi-2018-06

Navkljub navidezni prevladi Facebooka nam z aktivno uredniško politiko uspeva povečevati odstotek kulturnih dogodkov, objavljenih iz kakovostnejših virov. Rešitev vidimo v večji tehnološki ozaveščenosti kulturnih producentov, ta pa nič ne stane, kvečjemu prihrani! Morda se boste še hitreje strinjali z nami, če povemo, da smo doslej v Kulturnikovo bazo vključili že prek 1200 strani na Facebooku in le okrog 40 tehnično ustreznih spletišč posamičnih kulturnih organizacij.

Kakovost v primeru podatkov o kulturnih dogodkih pomeni, da so ti popolni, točni, usklajeni in ažurirani ter da ponujajo dobro informacijo tudi o vsebini kulturnega dogodka. Do takih podatkov pridemo, kadar ima organizator dogodkov nadzor nad njimi – po možnosti v elektronskem sistemu, ki integrira vse organizacijske faze, od internega načrtovanja, do promoviranja in prodaje vstopnic. Delovni procesi so poenostavljeni, obenem pa ne prihaja do napak pri kopipejstanju – vsako spremembo v sistemu (npr. alternacijo zasedbe vloge ali spremembo ure) avtomatsko zazna tudi Kulturnikov stroj.

Alenka Pirman

Oblikovanje grafov: Žiga Artnak

> Najave aktualnih kulturnih dogodkov na Kulturniku

SEZNAM BLOG OBJAV

Kaj bere Ljudmila?

— Piše:

Stolpci in lestvice so sicer koristni, a že rahlo banalni. Preštevanje najbolj priljubljenih virov na Kulturniku zagotovo nekaj pove o uporabniških navadah in potrebah. Pokaže tudi, kateri spletni mediji, strani in blogi so dovolj dobri, da te potrebe zadovoljujejo. Vendar je statistika le eden od možnih pogledov na bogastvo slovenske kulture na spletu. Štetju se izmuznejo Kulturnikovi viri, ki ne objavljajo pogosto, ne povzemajo viralnih tem ali pripravkov Slovenske tiskovne agencije, ne objavljajo rumeno … ali pa so preprosto zunaj omejenega dometa, ki ga premorejo domači oblikovalci družabno-javnega mnenja.

Zato smo v uredništvu Kulturnika na društvu Ljudmila sklenili, da drug drugemu zaupamo, kaj sami najraje spremljamo in beremo.

Domače branje

najlepše mest2
Najlepše mesto na svetu, 18. oktober 2016

Izkazalo se je, da poleg notranjskih Starih slik skoraj brez izjeme (a vsak zase) redno spremljamo fotografski blog Najlepše mesto na svetu. Avtorja sta fotografa Matjaž Rušt in Robert Marin, ki že tri leta stikata po prestolnici za “skritimi prostori lokalnega vsakdanjika v maniri ulične fotografije” in to brez “cinizma in sarkazma, niti do upodobljencev niti do mesta“. Citat smo si izposodili pri Galeriji Photon, ki je avtorjema lani pomagala izdati fotoknjigo.

Radi tudi poslušamo. Boštjan Perovšek, skladatelj, elektro- in bioakustik, na Crnkovičevem FokusPokusu objavlja Zvočne razglednice. Ker so omogočili RSS vir, do njih lahko pridemo prek Kulturnika. Za predpraznično hajko je primerna tale: “Ko imamo vsega dovolj, si zaželimo tišino. Tišine je več vrst. Tišina je mir, ki se naseli v nas, če ga znamo poiskati.”

Da pa nismo zgolj avdiovizualni tipi, naj priča redno branje objav Kulturnoumetniškega društva Logos. Od Sv. Hildegarde iz Bingna prek poljskih pesnikov in Lemovega Solarisa do brezplačne izdaje Antologije kartuzijanskih piscev! Založba ne čaka, da bodo njene izdaje ojačali mediji, pač pa sama proizvaja izviren konceptualni okvir. Kar bi lahko rekli tudi za majhno, radoživo, a skrajno profesionalno založbo VigeVageKnjige. Njihov blog je nemara res svojevrstno marketinško orodje, vendar odraža trd vsakdan v primežu slovenske kulturne realpolitike. Anja Golob piše, da njihov “cilj ni zgolj kovanje dobička s prodajo knjig – naj se nasmehnem že ob sami frazi -, naš namen je, če povem vljudno in sramežljivo nežno, spreminjati svet“. In včasih je za to treba tožiti tudi Javno agencijo za knjigo …

07_SI_ZAC_15811985a.š.29_002
Ribarjenje na Šmartinskem jezeru, Zgodovinski arhiv Celje

Od rubrik pa se nam zdi največji potencial Dediščina. Kombinacija blogov in svežih spletnih strani nekaterih muzejev, arhivov in domoznanskih društev prinaša novo, izvirno branje in širi naša obzorja. Preverite recimo objave Zgodovinskega arhiva Celje ali Humanističnega društva Histria.

Kulturniška tvitosfera

tviti na Kulturniku
Gradnik s tviti ob Kulturnikovih Novicah

Člani redakcije, ki niso aktivni na družbenih omrežjih, redno berejo (ja, berejo!) tvite, ki jih objavljamo v gradniku ob Kulturnikovih Novicah: “Hvala Kulturniku! Čeprav ne vlagam na ta “račun”, zdaj vem, kaj dogaja na kulturni tviterijadi vsak dan, vsak moment!” Dejansko kulturniške objave na tviterju nikakor niso banalne, Kulturnik le skrajša čas, ki bi ga sicer porabili, da bi se do njih dokopali. “Tudi meni so tviti fajn, ker drugač nisem na twitterju. Tko da dostikrat poskrolam znotraj widgeta tudi malo bolj nazaj.” O tvitih na Kulturniku smo letos sicer že pisali in kulturniško tvitosfero celo prešteli po področjih.

Ljudmiline razvade

Še bolj kot posamezni viri pa so za uporabnikovo dobro počutje pomembne njegove navade. Kaj in kako iščemo po Kulturniku?

  • Zmagajo seveda Dogodki in to glasbeni: te spremljamo sproti in so dejansko že prva izbira, ko se odločamo, kam bi šli. Pravzaprav jih Kulturnik sedaj zajema že kar preveč, zato si včasih za oddih odpremo dogodke v savinjski regiji.
  • Dogodkov ne bi bilo brez prizorišč. Na Kulturniku ima vsako od njih svojo kartico s kontaktnimi podatki, zemljevidom, napovedmi prihajajočih dogodkov in arhivom preteklih. Noro! Tega niso spregledali v Pritličju in v naših novih prostorih bo nad vhodom njihov citat: “Kulturnik – takorekoč red in disciplina!
  • Ob jutranji kavi nas nekaj dejansko preleti sveže objave v Novicah. Kot se za splet spodobi, nas te potem odnesejo na različne konce, da si članke lahko preberemo do konca. Ja, to je že razvada. In potem zehamo, ko se že prebrane teme še cel dan svaljkajo po Facebooku.
  • Po dobri gledališki, plesni ali kinopredstavi ne gremo več na Google pač pa na Kulturnik in poiščemo vse, kar se na to temo dobi iz časopisov, portalov in blogov.
  • Za študijske in delovne potrebe ga ni čez Metaiskalnik. Še posebej zadetki z dLiba, Kamre in Dive so res na nivoju!

Zadetki za "prvinski" na Kulturnikovih Novicah
Zadetki za “prvinski” na Kulturnikovih Novicah

Za konec moramo priznati, da Kulturnik tudi zlorabljamo. Če v iskalnik vpišeš brenčalko (kot Lenart J. Kučić reče buzzwordu), se pred tabo odpreta blišč in beda nepremišljenega pisanja. Dejansko so rezultati zabavni in ponujajo nespodoben vpogled v orodjarne domačih kritikov. Lahko nam verjamete na besedo, še bolje pa, če preizkusite sami in izsledke delite z nami!

Vaša Ljudmila