SEZNAM BLOG OBJAV

Tri desetletja slovenskega stripa

— Piše: Pia Nikolič

Kdo je bil prvi? Hinko Smrekar, ki je kmalu po prvi svetovni vojni izdal dvajsetstranski (verjetno prvi evropski, če ne celo svetovni) avtobiografski strip o svoji izkušnji z vojsko, ali Maksim Gaspari, ki je s kratkimi sekvencami ilustracij eksperimentiral že v satiričnem časniku Osa?

Korenine slovenskega stripa segajo v začetek prejšnjega stoletja, vendar se do novega milenija niso pretirano razrasle. Medtem ko so se zlata leta stripa z več deset stripovskimi revijami domače proizvodnje v Jugoslaviji začela že v 30ih, bi za slovenskega lahko rekli, da je svojo profesionalno pot začel šele tik pred ustanovitvijo samostojne države. Posamezni avtorji so se z deveto umetnostjo ukvarjali že prej, a težko bi govorili o gibanju ali generacijah, kot jih je poimenoval Iztok Sitar v Zgodovini slovenskega stripa 1927–2017.

Miki Muster je seveda pustil svoj pečat na drugi polovici 20. stoletja in še danes lahko trdimo, da je znan vsaj štirim generacijam Slovencev. Nenazadnje se je kot prvi uspel prebiti na strani berila za osnovno šolo. Njegova stripovska pot se je sicer začela bolj po naključju. Kot ilustrator je bil nekega dne enostavno soočen z nalogo. Rekli so mu: »Miki, nariši nam basenski strip, v katerem naj nastopajo živali, ki spominjajo na tiste iz del Walta Disneyja.« In Miki je to storil. Drugega mu ni preostalo, saj so Disneyjevi stripi, ki so jih običajno objavljali v reviji, obstali na carini. Sprva so bili njegovi liki videti manj disneyjevsko in bolj podobni živalim, šele kasneje so se razvili v oblečene antropomorfne like velikih oči in pokončne drže. Živali so se dokončno počlovečile, ko sta izvirni junak – lisjak Zvitorepec – in vedno lačni volk Lakotnik iz življenjskih sovražnikov postala najboljša prijatelja.

Poleg Mustra velja iz stripovske zgodovine izpostaviti tudi v Ormožu rojenega Marjana Amaliettija, ki je ustvaril nekaj zapomnljivih stripovskih del. Mednje štejemo maščevalni feministični strip Pet očetov Neninega otroka, ki se začne z brutalnim skupinskim posilstvom in konča tako, da je pravici zadoščeno. Ostali ustvarjalci, kot so Saša Dobrila, Bine Rogelj, Matjaž Schmidt, Božo Kos in Marjan Manček, so tudi zaznamovali slovensko stripovsko sceno, a je skoraj vsak od njih živel v svojem desetletju, zato težko govorimo o močni produkciji.

Pred tako imenovanim pojavom »Mladininega kroga« velja omeniti še nedavno preminulega Kostjo Gatnika, ki je z legendarno Magna Purgo v Sloveniji utemeljil crumbovski underground strip, ki se je že kakšno desetletje prej začel tiskati v Združenih državah Amerike. Okoli njega je predvsem zaradi spogledovanja s kontrakulturnim gibanjem, ki je takrat ne le brstelo, ampak kar cvetelo, zrasel kult.

Nato se je leta 1988 pri tedniku Mladina začela nova era slovenskega stripa. Mlad, nadobuden novinar, fotoreporter, poliglot, prevajalec in filozof Ivo Štandeker, katerega tridesetletnico smrti obeležujemo letos, je k sodelovanju povabil talentirane mlade striparje, ki so postavili temelje sodobni slovenski stripovski produkciji. Kljub njegovi prezgodnji smrti, ki ga je doletela med poročanjem z vojnega območja Dobrinja v bližini Sarajeva, so nekateri od striparjev ostali in pri tedniku nadaljevali svoje delo, ki ga lahko spremljamo še danes. Z nagrado Prešernovega sklada nagrajeni Tomaž Lavrič mu je nekaj let kasneje v spomin narisal kruto realističen stripovski album Bosanske basni. V poglavju, naslovljenem »Muha«, je Štandekerja upodobil skupaj z Ervinom Hladnikom Milharčičem na poti na tiskovno konferenco v Sarajevo. Približno v istem času kot Lavrič je k reviji pristopil tudi Zoran Smiljanić, katerega biografski roman o arhitektu Jožetu Plečniku lahko zadnje leto prebiramo prav na zadnjih straneh iste publikacije.

V Mladinin krog, ki je svoje poimenovanje dobil šele retrospektivno, prištevamo še Dušana Kastelica, ki se je kasneje usmeril bolj v animacijo, izdal pa je tudi dva satirična albuma (Butalci – Operacija kura in Afera JBTZ). Z Mladino je občasno sodeloval še Romeo Štrakl, ki je zaradi provokativnega stripa Točno opolnoči pripomogel k cenzuri ene od številk. Redkeje so gostovali tudi drugi avtorji, a omenjeni so pustili največji pečat.
Ob odcepitvi Slovenije od SFRJ se je strip obdržal skoraj samo v Mladini. Zaradi zmanjšanja založniškega trga in nenadne omejitve na slovenski jezik so se za kar deset let večinoma prenehali izdajati stripi v albumski obliki. Stripi domačih avtorjev so začeli le še redko izhajati v samozaložbi, na področju prevodov pa so nastali le redki novi prevodi stripov za otroke. Če stripov ne bi obdržali v Mladini, bi strip za odrasle skoraj povsem izumrl.

Povojno tranzicijsko obdobje je še najbolj zaznamoval otroški strip, zaradi katerega veliko ljudi v Sloveniji še danes goji predsodek, da so »stripi le za otroke.«

Sredi devetdesetih se je namreč pojavil štirinajstdnevnik za otroke Miki Miška, ki so se mu pridružili stripi v reviji PiL –Pisani list in celo poskusi fotostripa v reviji Smrklja. Večina prevodov tistega časa pa je bila namenjena otrokom. Število izdanih stripov na leto je bilo v primerjavi z letošnjim izredno majhno.
Največje zasluge za gojenje stripovske kulture v devetdesetih ima vseeno revija Stripburger, ki letos praznuje trideset let obstoja. Ob jubileju konec koledarskega leta pri izdajatelju revije Forumu Ljubljana napovedujejo izid zbirke najboljših stripov zadnjih treh desetletij. Kar se je oktobra 1992 začelo kot fanzin skupine nadobudnežev, ki so želeli vanj vključiti pisanje o filmih, glasbi in stripu, se je razvilo v prozine oziroma profesionalni samizdat. Od številnih idej se je obdržal le strip, tiskovina pa je dobila ime po prvi naslovnici, na kateri so velika usta zagrizla v burger, polnjen s stripi. Danes gre za revijo mednarodnega pomena, ki enkrat na približno pol leta izda obsežno zbirko stripov od domačih avtorjev do bolj in manj znanih imen s celega sveta. Vsako od številk poleg stripov dopolnjujejo recenzije stripov in intervjuji z avtorji.

Stripburger za slovenski prostor ni pomemben zgolj zaradi svoje revije, saj se včasih zdi, da jo preko meja poznajo bolje kot v domovini. Njegov vpliv je izrednega pomena tudi zato, ker danes izdaja tudi domače stripe in prevaja ter zalaga tuje stripe. Vsako leto organizira več razstav, nosi vest o slovenskem stripu na knjižne sejme in festivale v tujino in skrbi za bodoče generacije ljubiteljev in risarjev stripov vseh vrst. Njihovi mentorji po šolah organizirajo različne delavnice, v sodelovanju z Vivacomix iz Pordenona pa vsako leto organizirajo mednarodni natečaj za osnovnošolce in srednješolce iz Slovenije ter Furlanije – Julijske krajine na področju stripa in animacije. Zmagovalcu natisnejo mini albumski stripovski prvenec, ki nastane pod budnim očesom mentorja.

Mirne vesti lahko zatrdimo, da brez Stripburgerja, kjer se je kalilo in zbiralo veliko število še danes delujočih slovenskih avtorjev »srednje generacije«, stripa v Sloveniji morda sploh ne bi bilo.

Zagotovo pa ne bi užival takšne priljubljenosti, kot jo še danes. Resda ni blizu ljubiteljem bonellijevskih italijanskih stripov, kot so Zagor, Tex, Mister No ali Dylan Dog, a prav v tem je njegov čar. Zahtevnim bralcem ponudi nekaj več. Nekaj, kar ne sloni le na tipskih karakterjih, realistični risbi in predvidljivih scenarijih. Nekaj, kar preizkuša meje stripovskega žanra in jih uspešno utemeljuje ter definira že trideset let.