SEZNAM BLOG OBJAV

Vincijeva odisejada na jug

— Piše: Nika Vrabec

Objavljamo zmagovalno besedilo natečaja Odprto polje kulture, pod katerega se je podpisala NIka Vrabec

»Gužva na avtocesti proti morju. Z zamudo v glavno dvorano portoroškega avditorija, ki je nabito polna. Ljudje sedijo tudi pri straneh sedežev, na tleh. Ko te skorajda niso spustili v dvorano, ti v roke potisnejo glasovalni listek za najboljši film. Komaj najdeš kakšen prosti del dvorane, kamor se lahko tudi sam usedeš. Akcijska scena na platnu, nisi še siguren, ali je pravi film, prepoznaš ga po glasbi. Tudi to so čari festivala v Portorožu.«

Dobrih 30 let po babici se na jug vztrajno podaja tudi dedek. Vinci Vogue Anžlovar je nedavno predstavil svoj peti celovečerni film z naslovom Dedek gre na Jug. Predpremiera je potekala v začetku oktobra v Ljubljani, pred uradnim pohodom na kinematografska platna v začetku prihodnjega leta pa se je film predstavil tudi na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Tam je bil Jonas Žnidaršič nagrajen z vesno za najboljšo stransko moško vlogo.
Anžlovar, nekdanji »enfant terrible« slovenskega filma, se vrača (morda celo v svoji najboljši formi do sedaj) k svoji prvi ljubezni, filmu. Pisalo se je leto 1991, ko je na »slovensko obalo« poslal Babico (Majolka Šuklje) in začela se je neke vrste zgodovina.

Spomnimo, ostarelo Babico, ki vsekakor še ni za staro šaro, sorodniki strpajo v dom za ostarele. Kot pravi hčerki: »Adieu (adijo), ti neumno bitje, ki ga moram po igri naključij klicati hčerka, res ne vem, kje sem te staknila«. Ona se ne da in se odloči oditi na morje. Scenarij za film je Anžlovar po nasvetu svojega profesorja na AGRTF J. Drozga poslal na razpis japonskega podjetja in zmagal. Babica gre na jug je prvi slovenski celovečerni film, ki je bil posnet z večinskim finančnim vložkom tujega producenta. Noben mu ne more vzeti niti primata prvega slovenskega celovečernega filma sploh. Dedek je eden izmed redkih slovenskih filmov, ki so ga skoraj v celoti posneli v času koronskega obdobja. Zdi se, da se na Anžlovarjeve filme kar lepijo krizne situacije (Babico so snemali v času osamosvojitvene vojne za Slovenijo).

Dedek se na pot ne odpravi tako angažirano kot Babica, zvlečejo ga, sprva celo proti njegovi volji. Vlado (Vlado Novak) iz bolnišnice ugrabi svojega najboljšega prijatelja Borisa (Boris Cavazza), da bi ga odpeljal na jug, natančneje v Srbijo. V igri je Borisova nikoli zares izsanjana ljubezen Neda (Ksenija Mišič), ki ga morda še čaka nekje v tistih drugih krajih (in časih). Dolgoletna prijatelja si poleg starih zamer delita tudi ljubezen do glasbe, nekoč sta celo skupaj igrala v jazz orkestru. Odisejada hitro skrene z začrtanih tirnic; kmalu jima pot prekriža mlado dekle, Esma (Zala Đurić), ki beži pred »mednarodnimi kriminalci« (čisto slučajno je bila priča likvidaciji), in skupaj se podajo na avanturo, polno nenadejanih peripetij. Serijski morilci, ki so polni filozofskih modrosti; policijska ekipa, ki se lahko »v polni meri« kosa s kriminalisti kova Martin Vrenko ali Taras Birsa ter Romi, ki so zadolženi za življenjske modrosti; vse to se prepleta z osnovno zgodbo popotovanja.

Sam naslov provokativno zapoveduje nadaljevanje Babice. Tudi določeni začetni nastavki so podobni: bolnišnica, tokrat dedek ne zbeži, ampak ga ugrabi drugi dedek, zgodba se začne zapletati v vse možne smeri. Morda je naslov le naključje, izvrstna marketinška poteza ali pa podzavestno asociiranje na kultni film, kar že v sami osnovi zbuja veliko radovednosti pri gledalcih (Babico si je samo premierno ogledalo več kot 32.309 ljudi). Pa vendar ne gre za nadaljevanje, surovo lahko vzporednice najdemo le v glasbenem vložku.

Dedek gre na jug je nekakšen konglomerat vseh Anžlovarjevih filmov (Gipsy Eyes – Oko za oko, 1992; Poker, 2001; Vampir z Gorjancev, 2008; Selfie brez retuše, 2016). Brez dvoma je najbolj »vinci« film do sedaj. Veliko je avtobiografskih prvin. Filozofske misli, večno nostalgično iskanje »tistega boljšega« ali boljših časov, romska kultura in ljubezen do glasbe (tudi jazza), ki se prepleta med več junaki filma. Če je pri Babici David (op. mladi glasbenik, igra ga Bojan Emeršič) nekakšen Vincijev alter ego, se zdi, da ga pri Dedku najdemo po malem, tako v Esmi, Mikiju, Vladu kot Borisu… Dedka bi težko žanrsko opredelili, je klasični film ceste, hkrati pa kriminalka, odeta v plašč (črne) komedije in karikiranega absurda. V primerjavi z Babico, ki je vsaj v osnovi »wanna be« film ceste, je končno na voljo tudi dovolj geografske kapacitete, da se junaki lahko dejansko nekam premaknejo in ne gre le za simbolne premike.

Različno je tudi pojmovanje »juga«.

Babica je bila nekakšen odlitek takratnega političnega in kulturnega ozračja. Slovenija je zapuščala nekdanjo skupno državo, kvazi »jug«, in se priključevala zahodu. Pot na jug je predstavljala pot v bolj »napredno Evropo«. Dedek prikazuje jug oz. Balkan, kot enega izmed redkih krajev, ki mu je uspelo ohraniti pristnost človeških odnosov, medtem ko je Slovenija, pa tudi drugi deli sveta, že popolnoma v primežu neoliberalnega kapitalističnega opustošenja, ki ga resno ogroža trohnenje osnovnih človeških vrednot.

Poleg osrednjega dogajanja (ideje romantičnega popotovanja in iskanja izgubljene ljubezni) spremljamo tudi akcijsko razreševanje mednarodnega kriminala (umori in samomori se dogajajo na vsakem koraku), ki ga vodi ekipa slovenske policije na čelu z Jonasom (eden izmed kriminalistov je tudi »Vrenko« Dario Varga, med njimi pa je tudi Primož Pirnat). Karikirana zagnanost policijske enote se pokaže ob razkrinkanju umazanih poslov, v katere je vpleten eden izmed kriminalistov: »Kaj tako smo te učili v Tacnu, vse smo ti dali, ti pa tako!«.

Dialogi so duhoviti, romski »kum« (Goran Navojec) je poln življenjskih modrosti, ki jih spretno niza iz ust junakov klasičnih filmov (»Točno opoldne, samo ponoči«), romska čarovnica (Jasna Diklić) razmišlja, kako je vse »elektricitet«. Tu je tudi kriminalni tandem, vse je v rokah Mikija (Maruša Majer), ki poleg tega, da rada ubija, razmišlja o vesolju in kvantni fiziki. Tudi morilski poklic je lahko nerazumljen. Osrednjo vlogo v filmu imajo tudi Romi, ki predstavljajo relikte tistega nekdaj pristnega sveta. Edini še razumejo, kaj zares pomeni živeti: »denar pohrusta vso romantiko«, zakonom narave in vesolja pa se je brez veze upirati: »Mojra piše scenarij in režira, mi samo igramo vloge«.

Dedek se bistveno bolj od novovalovskega eksperimentiranja kaže kot poskus konvencionalnega ameriškega žanrskega filma, ki ga poganjata dinamično tempirana režija in montaža.

Ambicija, ki v Anžlovarju tli že vse od samih začetkov leta 1991, da bi tudi v Sloveniji posneli ameriški film. Zdi se, da se z akcijskimi vložki trudi delno odkupiti za »fiasko« filmov Oko za oko in Pokra, ki sta bila dobro začrtana projekta, akcijsko pa (tudi spet zaradi financ) slabše realizirana. Romsko naselje kar malo spominja na »provizorični filmski studio« iz Tarantinovega Bilo je nekoč v Hollywoodu, pa čeprav so okoliščine povsem drugačne.

Film se lahko pohvali s slikovito scenografijo (Petra Kriletić, Ivan Bartling) in razkošno kostumografijo (Zarja Predin), zlasti v delu, kjer sta prikazana blišč in beda romskega življenja. Pomemben del igra, tako kot pri Babici, tudi glasba. Glasbenika sta že osrednja protagonistka, obetavna pevka je tudi Esma (Boris ji predlaga vpis na Akademijo na Dunaju, kjer »pozna dekana«). Za glasbo v filmu je v sodelovanju z Anžlovarjem poskrbel Milko Lazar, ki je izvrstno ujel že Babico. Tu ne moremo mimo predelave »Davidove teme« oz. »If you’ll be back«, ki postane s ciganskim melosom pomešana »Ako se vratiš«, solo na trobenti pa dobiva tudi še bolj gypsy jazz podobo. Tokrat svoj glas posoja vsestranska Nuška Drašček, ki zelo uspešno stopi v velike čevlje Mie Žnidaršič, ki je v Babici prepevala izvorne pesmi. Fascinantna je tudi igralska zasedba, ob prekaljenih igralskih mačkih Novaku in Cavazzi (Anžlovar ju je imel v mislih že pri izvornem pisanju scenarija), se nam v morda do sedaj celo najbolj celostni vlogi predstavi talentirana Zala Đurić. Poleg že prej omenjenih pa v filmu igrajo tudi Senko Veselinov kot romski poglavar, Nenad Tokalić kot nesojeni »jang« kriminalne dvojice in Timon Šturbej kot Esmina »tragična« ljubezen Peter.

Film so skoraj v celoti posneli v koronskem obdobju in je slovensko-hrvaško-severnomakedonska koprodukcija. Poleg ustaljenih kroničnih težav s pomanjkanjem denarja, namenjenega slovenskemu filmu, so bile stroge epidemiološke razmere še dodatna ovira. Končna realizacija Dedka je precej okleščena, tudi zaradi finančnih razmer (za dokončanje filma so morali vzeti kredit). Spet so veliko vlogo igrala sredstva in omejeni snemalni dnevi – še en v vrsti Anžlovarjevih filmov, kjer se lahko vprašamo, kaj bi bilo, če (bi bilo več sredstev, bi ustvarjal v nekem drugem okolju, ki je filmu bolj prijazno).

Film težko gledaš »z drugimi očmi«, ker v sebi nosi toliko Vincija. Dogajanje »all over the place« po eni strani inicira najboljšo Anžlovarjevo stvaritev do sedaj, hkrati pa poraja dvom, da bi bil takšen film brez Vincijevega podpisa preprosto »preveč«, da bi še lahko rekli, da celotna podoba zdrži in nosi s sabo sporočilno vrednost. V njem perpetuira sam sebe, je hkrati tudi farsa vsega njegovega dozdajšnjega dela; zdi se, kot da hoče nadgraditi sam sebe oz. je edini pravi nasprotnik, ki mu hoče nekaj dokazati, kar on sam. Pot na jug lahko razumemo tudi kot prispodobo osebnega popotovanja junakov, ki iščejo svoj prostor pod soncem. Paradoksalno pa se nikamor zares ne premaknejo. Boris sicer dočaka svojo izgubljeno ljubezen, pa vendar se zdi, da je bila že ves čas pred nosom. Še največ upanja je v mladi pevki Esmi.

Ne glede na vse je Dedek gre na jug eden zabavnejših slovenskih filmov, ki ti priraste k srcu, po malem tudi zaradi nostalgije po »stari babici«. »Ne zadržujmo več tega elektriciteta, pejmo se met fajn«, zaključi Anžlovar na premieri.