SEZNAM BLOG OBJAV

Vinil, PVC, ki osvaja svet!

— Piše: Martin Razpotnik

Plošče, plošče, plošče, kamorkoli pogledam, gramofonske plošče. Vidim jih v izložbi knjigarne, v lokalih, antikvariatih, trgovinah s spominki, časopisih, polni so jih tudi bolšji sejmi. Skratka, kamorkoli pogledam, me obkrožajo plošče. Če niso že ravno gramofonske plošče, so imitacije teh.
Od prijateljev sem za darilo dobil že kuhinjsko desko v obliki plošče, podstavke za kozarce in še kaj drugega v obliki gramofonske plošče. Dejstvo je, da so gramofonske plošče spet »in«.

»When you crank up the volume – My oh my
Nothing beats the sound of that old Hi-Fi
When the next big thing has come and gone
Just remember you can always put on
Vinyl records« – Brian Setzer

Gramofonske plošče so bile že skoraj pozabljena reč, ko so se proti koncu prvega desetletja tega tisočletja začele vračati nazaj. Prodaja zgoščenk, ki so gramofonske plošče v devetdesetih izrinile s trga, je upadla. Format so najprej nadomestili mp3-ji in kasneje pretočne aplikacije (iTunes, Google Play Music itd.). Leta 2007 je bil opažen prvi večji porast v prodaji gramofonskih plošč. Približno takrat se je začel vračati tudi retro stil. Nenadoma so bile vse stvari, ki so bile stare ali imitacija starega, moderne. Tako je bilo tudi s ploščami, ki so začele silovito osvajati trg. Naenkrat so bili plošč polni bolšji trgi, trgovine, vedno več je bilo preprodajalcev, potencial pa so prepoznale tudi večje založbe, ki so začele ponovno izdajati glasbo na »vinilu«.

Sam sem plošče začel zbirati že kot najstnik, tam nekje v začetku devetdesetih let. Najprej sem »podedoval« očetovo zbirko plošč. Ta je imela nekaj najosnovnejših rock ’n’ roll imen petdesetih in šestdesetih let, ki so me nad glasbo navdušila. Nadaljevanje je bila stričeva zbirka, obširnejša, ki je takrat segala vse do časa, v katerem sem začel glasbo odkrivati. Velikokrat sem šel k njemu na obisk in včasih sem s seboj prinesel tudi prazno kaseto, da sem si album, ki mi je bil všeč, presnel in ga lahko bolj temeljito poslušal doma.

S kopanjem po očetovi in stričevi zbirki sem začel odkrivati različne lastnosti plošč. V veliki večini so bile to velike plošče, 12-inčne (30,48 cm), nekaj pa je bilo tudi malih, 7-inčnih (17,78 cm). Takoj sem opazil, da so velike plošče vsebovale več skladb kot tiste male in se kmalu naučil, da se malim reče »singli« ali »singlice«, velikim pa »albumi«.

Zbirki sem hitro preposlušal in začel kupovati tudi svoje plošče. Ponudba je bila takrat slaba. Le dve trgovini sta znali presenetiti in v teh sem se zadrževal ure in ure. To sta bili trgovini Rec Rec pri Zmajskem mostu, kjer je danes Obsešen, in Vinilmanija na Starem trgu, v Škucu. Brskal sem po ploščah, klepetal s prodajalci in poslušal glasbo, ki se je v trgovini predvajala.

V obeh trgovinah so prevladovale velike plošče, včasih si našel kakšno »singlico« in če si imel res srečo, tudi kakšno 10-inčno ploščo (25,40 cm). Ponudba se do danes ni kaj dosti spremenila. Še vedno prevladujejo albumi in singli, mini albume pa najdemo redkeje oziroma v bolj specializiranih trgovinah.

Tudi hitrosti predvajanja so bile različne. Velike plošče se v veliki večini predvajajo na 33 1/3 obratov na minuto, medtem ko se male plošče na 45 obratov na minuto. Te označujemo z oznako RPM, ki je ponavadi zapisana na nalepki plošče in je kratica za revolutions per minute. Hitreje se plošča vrti, boljši je zvok.

S hitrostjo predvajanja in velikostjo plošče je povezana tudi dolžina vsebine, ki jo lahko plošča vsebuje. Na veliko ploščo z manj obrati na primer spravimo več skladb kot na ploščo z več obrati iste velikosti.

Nekoč sem kupil veliko ploščo, na kateri hitrost ni bila napisana in je vsebovala le tri pesmi. Prva stran je imela eno pesem, druga dve. Brez razmišljanja sem ploščo položil na gramofon in užival v super zvoku, ki je prihajal iz zvočnikov. Ker je bila to velika plošča, o hitrosti predvajanja nisem razmišljal, saj veste, velike plošče se po navadi predvajajo na 33 1/3 obratov. Ko sem ploščo obrnil, sem doživel presenečenje. Pesem se je začela predvajati prepočasi. Hitro sem prestavil hitrost na 45 obratov in užival naprej. Ah, s ploščami res nikoli ni dolgčas!

Malo zgodovine…

Včasih v trgovinah naletim tudi na kakšno ploščo, ki jo je potrebno predvajati na 78 obratov. Eden od teh redkih trenutkov se je zgodil, ko sem kupoval plošče na Dunaju. Iz kopice plošč sem potegnil takrat novo izdajo angleške rock ’n’ roll skupine Kitty, Daisy & Lewis, ki je svoj drugi album »Smoking In Heaven« izdala tudi kot zbirko osmih 10-inčnih plošč na 78 obratov.
Večina gramofonov nima možnosti predvajanja na 78 obratov, zato me je prodajalec na to prijazno opozoril, še preden sem ploščo kupil. Nove izdaje na toliko obratov so dandanes precej redke.

Ampak temu ni bilo vedno tako. Preden so na svet prišle plošče na 45 in 33 1/3 obratov, nekje po drugi svetovni vojni, so v svetu vladale plošče na 78 obratov, bile so 10-inčne in na eno njihovo stran je šlo le do tri minute glasbe.

Takrat je bila klasična glasba velik prodajni hit, povprečna dolžina celotne kompozicije pa je bila daljša od treh minut, zato so jo morali natisniti na več ploščah, ki so jih nato zbrali v knjigi in jih prodajali kot »album«.

Albuma seveda nisi mogel poslušati brez prekinitve, zato so pričeli razmišljati o tem, kako bi lahko minutažo plošč podaljšali. Columbia in RCA, takrat vodilni založbi, sta začeli razvijati vsaka svoj format albuma, bili pa sta si edini le v nečem: šelak, na katerem so do takrat izdajali plošče, je bil preveč lomljiv, zato sta začeli svoje nove albume tiskati na vinil.

Leta 1948 je RCA izdala svoj prvi vinilni album, ki je izšel kot zbirka več 7-inčnih plošč na 45 obratov, Columbia pa je svojo novo verzijo natisnila na eno 12-inčno ploščo na 33 1/3 obratov in svoj izdelek poimenovala LP (Long Playing Microgroove Vinylite Record, skrajšano Long Play). Naziv je avtorsko zaščitila, da ga ostale založbe, brez plačila tantiem, niso mogle uporabljati. Posledično se je za vedno bolje ustoličil izraz »album«, ki ga uporabljamo še danes, ne glede na vrsto izdaje, na kateri je več avdio posnetkov, katerih skupna minutaža ustreza takrat določeni dolžini albuma, pa naj bo ta na kaseti, zgoščenki ali kot pretočna vsebina.

Columbijin LP se je iz praktičnih razlogov bolje prijel. Bil je cenejši, tisk na eno ploščo je stal založbo manj kot tisk albuma na več plošč in je na polici zbirateljev zasedel manj prostora, zato se je leto kasneje tudi RCA vdala in začela svoje albume izdajati na isti način.

Kljub temu 7-inčne plošče niso izginile iz prodaje. Ravno nasprotno. Od štiridesetih do šestdesetih let, in še posebej v petdesetih letih, so najstniki zunaj doma glasbo poslušali tudi preko jukeboxov, avtomatskih avdio naprav, v katere si vrgel kovanec, da si si nato lahko izmed singlov, ki so bili na voljo v jukeboxu, izbral skladbo, ki si jo želel slišati. Na podlagi njihovih predvajanj so sestavljali tudi lestvice popularnosti. Občasno pa so vse single izdali na albumu.

Pomembnost albuma se je povečala v šestdesetih letih s skupinama The Beatles in The Beach Boys, ki sta se albumov lotevali s konceptom in nanje začeli gledati kot na zaključeno celoto s točno določenim zaporedjem skladb, in z albumi, kot sta »Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club Band« in »Pet Sounds«, določili nove smernice popularne glasbe.

Nekateri kupujejo glasbo z očmi

Najpogosteje založbe svoje izdaje tiskajo na črni vinil, vse večkrat pa lahko zasledimo tudi izdaje na barvnem vinilu.

Barvni vinil ni nova stvar. Moj prvi spomin na barvne vinile je povezan z otroštvom in otroškimi pravljicami. Seveda pa njegova zgodovina sega še dlje nazaj.

Leta 1948 ga je že uporabila RCA, ki je z barvo žanrsko označila svoje izdaje, da so poslušalci lahko že »na oko« vedeli, za kakšno glasbo gre;

…oranžna barva je bila za rhythm & blues, temno modra za popularne klasike, svetlo modra za country ’n’ western, črna za popularno glasbo, rumena za otroške vsebine, rdeča za klasično glasbo itd.

Danes barvni vinil ne določa več zvrsti. Vse več založb se odloča za tisk svojih izdaj v več barvnih različicah z namenom pospeševanja prodaje, saj obstaja skupina zbirateljev, ki kupi vsako različico izdaje svojega priljubljenega izvajalca. »Entering Heaven Alive«, zadnji album ameriškega rock ’n’ roll glasbenika Jacka Whitea, je na primer izšel kar v štirih barvnih različicah (modri, turkizni, črni in črno-modri).

Na sploh se Jack White pri svoji založbi rad igra z ekstremi. Njegov drugi album »Lazaretto«, izdan leta 2014, je imel kar nekaj teh. Prva stran plošče, navadne črne barve, se predvaja od notranjosti proti zunanjosti, na drugi strani, mat črne barve, pa lahko določiš, kakšen bo začetek skladbe, akustičen ali električen, s tem ko iglo gramofona postaviš drugam. Poleg tega imata obe strani pod nalepko še skrito pesem, na eni strani na 45 in na drugi na 78 obratov, ter hologram. To je glasbenik poimenoval Ultra LP.

Spomnim se dneva, ko sem v devetdesetih v neki ljubljanski trgovini prvič »v živo« videl »slikovni disk« (picture disc). Prodajalec mi je veselo razlagal, kako si je enega od teh kupil, vanj vstavil kazalce in ga obesil na steno. Iz njega si je naredil uro! »Grozno!«, sem si mislil, »kako lahko kdo ploščo tako razvrednoti?!?«


Danes vrednosti slikovnih diskov ne vidim več. No, vsaj zvočnih vrednosti ne. Več ima plošča »posebnosti«, slabši je zvok, zato danes, če se le da, kupujem najbolj navadne plošče, »posebne« pa pustim tistim, ki glasbo raje gledajo kot poslušajo.

Včasih se zgodi, da izvajalca, čigar album primem v roke, ne poznam. Če se mi zdi ovitek zanimiv, se poglobim vanj in poizkušam ugotoviti kaj več o plošči in glasbi, ki je na njej.


Ovitki, ki plošče krasijo, so dodana vrednost, tisti del plošče, ki ga opazimo, še preden slišimo glasbo, ki je na njej. Velikokrat že po stilu ovitka lahko ugotovimo, kakšna je glasba, ki je v njem. Če glasbe na plošči ne poznamo, nas lahko ovitek pritegne ali odvrne od nakupa.

Ničkolikokrat so ovitke plošč oblikovali znani umetniki. Med bolj znanimi so npr. Andy Warhol, oblikoval je ovitek istoimenskega albuma skupine The Velvet Underground & Nico in »Sticky Fingers« skupine The Rolling Stones, H. R. Giger, ki je oblikoval ovitke za Blondie, Dead Kennedys in Danzig, Juan Miro, Cy Twombly, Gerhard Richter in drugi.

Ta vikend sem na bolšjem sejmu med brskanjem plošč potegnil iz kupa izvajalca, čigar imena nisem poznal. Ko sem ovitek plošče obrnil, sem iz naslovov pesmi razbral, da gre verjetno za jazz glasbenika, ko sem videl zasedbo, sem bil o tem še bolj prepričan, ime producenta pa mi je vse skupaj le še potrdilo. Z veseljem sem jo odnesel s seboj in si jo zavrtel. In res je bil jazz!

Pred nekaj leti sem se z nemškim ilustratorjem in oblikovalcem ovitkov Marcelom Bontempijem pogovarjal o veličini njihove vloge in o tem, kaj je bolj grozno, lep ovitek s slabo glasbo ali slab ovitek z dobro glasbo. Še eno vprašanje o ploščah, ki mu nisva prišla do konca.

Kaj pa mislite vi?